VSRS Sodba XI Ips 13758/2012-84

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Murski Soboti je s sklepom I Kpd 13758/2012 z dne 15. 3. 2012 zoper obdolženega I. B. iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredil pripor zaradi obstoja utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj poskusa posebno hude telesne poškodbe po prvem odstavku 124. člena v zvezi s 34. členom ter nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Murski Soboti je s sklepom II Ks 13758/2012 z dne 16. 3. 2012 pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper sklep o odreditvi pripora zavrnil kot neutemeljeno.

2Obdolženčev zagovornik je zoper navedeni pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ne da bi v uvodu zahteve navedel, iz katerih razlogov vlaga izredno pravno sredstvo. V obrazložitvi zahteve navaja, da ni podan utemeljen sum, da je obdolženi storil očitani kaznivi dejanji, da pri obdolžencu ni podana ponovitvena nevarnost, da je bilo s sodnimi odločbami ugotovljeno, da obdolženec kaznivih dejanj, ki so se mu prej očitala, ni storil, zato da sklepa o obstoju ponovitvene nevarnosti ni mogoče utemeljevati z dejstvom, da se je oškodovanka kot privilegirana priča odpovedala pričanju ter da bi bilo mogoče obdolženčevo nevarnost odvrniti z drugim milejšim ukrepom. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijana sklepa razveljavi ter pripor zoper obdolženca odpravi.

3Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve. Navaja, da je utemeljenost suma v izpodbijanih odločbah ustrezno obrazložena ter da je sodišče ustrezno obrazložilo tudi ponovitveno nevarnost, v zvezi s čemer se je opredelilo do dejstva, zakaj se je oškodovanka odpovedala pričanju.

4Obdolženčev zagovornik je v izjavi na odgovor vrhovne državne tožilke izrazil vztrajanje pri vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti ter opozoril, da so bili po vložitvi zahteve izvedeni dokazi, ki obdolženca razbremenjujejo storitve očitanih kaznivih dejanj.

B.

5Neutemeljena je trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da ni podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitani kaznivi dejanji. Iz obrazložitve izpodbijanega pravnomočnega sklepa je razvidno, da sta sodišči zaključek o obstoju utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj poskusa posebno hude telesne poškodbe po prvem odstavku 124. člena v zvezi s 34. členom in nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 oprli na zbrana obvestila s strani oškodovanke V. B., sina M. B., prič B. P., G. P., M. O. in E. B., ambulantni izvid za oškodovanko z dne 13. 3. 2012, zapisnik o ogledu kraja dejanja ter album fotografij. Sodišče je v nadaljevanju razlogov izpodbijanega sklepa povzelo tudi vsebino zbranih dokazov in podatkov ter podalo njihovo presojo. Navedeni dokazi tudi po presoji Vrhovnega sodišča dajejo zadostno podlago za sklepanje sodišča o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec v družinski skupnosti v obdobju od 1. 1. 2011 do 13. 3. 2012 večkrat grdo in ponižujoče ravnal s svojima sinovoma M. B. in J. B. ter s svojo ženo V. B. ter dne 13. 3. 2012 pretepel in obrcal V. B., ji polomil dva sprednja zoba in ji s kuhinjskim nožem prizadejal ureznine po notranji strani dlani. Kolikor obdolženčev zagovornik trdi, da je V. B. bolna oseba, ki ima težave z alkoholom in zato ne govori resnice, da se oškodovanka obdolženca ne boji, da so njene navedbe nelogične in neživljenjske ter da želi oškodovanka obdolženca očrniti, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, torej razlog zaradi katerega ni mogoče vložiti tega izrednega pravnega sredstva.

6Prav tako ni mogoče pritrditi vložniku, da ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Sodišče je v izpodbijanem sklepu obrazložilo na podlagi katerih okoliščin je zaključilo, da je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Pri tem je upoštevalo, da je obdolženec zoper oškodovanko tokrat uporabil nož, torej sredstvo, s katerim bi utegnil uresničiti grožnjo, da jo bo ubil, poleg tega nasilje proti oškodovanki intenzivira, pri tem pa je zelo agresiven in nekritičen do situacije v družini. Zoper njega je vložena tudi pravnomočna obtožnica pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti zaradi kaznivih dejanj nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 in lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 na škodo svoje žene V. B. Vrhovno sodišče sprejema zaključek sodišča, da ugotovljene dejanske okoliščine izkazujejo povsem realno in konkretno nevarnost, da bi obdolženec na prostosti s kaznivimi dejanji na škodo svojih družinskih članov nadaljeval. Vložnik z navedbo, da sodišče nima prav, ko ugotavlja, da obdolženec nasilje nad družinskimi člani stopnjuje ponovno uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

7Neutemeljena je tudi trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da je sodišče za dokazovanje obstoja ponovitvene nevarnosti „uporabilo“ neutemeljene kazenske ovadbe, v katerih je bil postopek zoper obdolženca ustavljen oziroma se je celo končal z oprostilno sodbo. V izpodbijanem pravnomočnem sklepu je pri presoji obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti navedeno, da je sodišče že pred tem zoper obdolženca večkrat ustavilo kazenski postopek zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja na škodo svoje žene, v zadevi I K 11939/2010 pa se je obdolžencu očitala storitev kaznivega dejanja hude telesne poškodbe na škodo V. B., za katerega pa je bil pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti oproščen zaradi pomanjkanja dokazov. Sodišče nadalje ugotavlja, da so se omenjeni postopki na takšen način zaključili, ker se je oškodovanka kot privilegirana priča odpovedala pričanju. V izpodbijanem sklepu se torej ne trdi, da je obdolženec ta dejanja v resnici storil, ampak, da je oškodovanka v preteklosti večkrat ovadila obdolženca, nato pa se je v teku postopka sklicevala na pravno dobroto, da ni dolžna izpovedati zoper svojega bližnjega. Sodišče je tako utemeljeno napravilo zaključek, da se oškodovanka obdolženca boji ter da obdolženec njen strah pri izvajanju fizičnega nasilja izkorišča, saj računa, da ga oškodovanka ne bo prijavila organom pregona. Da se oškodovanka obdolženca boji, sodišče ni sklepalo zgolj na podlagi dejstva, da V. B. noče pričati zoper njega, temveč tudi na podlagi okoliščin, da ne išče zdravniške pomoči in da sosede, h katerim se zateče, prosi, naj nikogar ne obveščajo o dogodkih.

8Sodišče je v obrazložitvi izpodbijanega pravnomočnega sklepa navedlo tudi okoliščine, na podlagi katerih je sklepalo na neogibnost pripora za zagotovitev varnosti ljudi, predvsem obdolženčevih najožjih družinskih članov ter utemeljilo, zakaj pripora ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom. S tem, ko vložnik zahteve izpodbija pravilnost takšne ocene, češ da bi bilo mogoče obdolžencu odrediti ukrep prepovedi približevanja ter da v družini doslej ni bilo nobenega fizičnega nasilja oziroma da sta zakonca zgolj skregana, ponovno v nasprotju z zakonom izpodbija dejansko stanje.

C.

9Vrhovno sodišče v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevanih kršitev ni našlo. Ugotovilo je, da je zahteva praktično v celoti vložena zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.