VSRS Sodba XI Ips 42756/2010-1235

Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

A.

1Vrhovno sodišče je zoper obdolženega M. Š. s sklepom II Kr 42756/2010 z dne 22. 3. 2012 iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) podaljšalo pripor za en mesec, to je vključno do 26. 4. 2012 do 22.10 ure, ker je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje pranje denarja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 245. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), kaznivega dejanja pomoči pri storitvi kaznivega dejanja napada na informacijski sistem po drugem odstavku 221. člena v zvezi z 38. členom KZ-1 in kaznivega dejanja izdelovanja pripomočkov, namenjenih za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 306. člena KZ-1.

2Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora sta zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh dovoljenih razlogov vložila obdolženec in njegov zagovornik, v katerih sta poudarila, da priporni razlogi po 201. členu ZKP niso podani, zato naj Vrhovno sodišče pripor zoper obdolženca odpravi.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zahteva ni utemeljena. Navaja, da je Vrhovno sodišče opravilo preizkus tako glede obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja kot tudi glede obstoja pripornih razlogov in neogibnosti pripora. V fazi podaljševanja pripora pa sodišče ne more presojati verodostojnosti posameznih dokazov.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku. Obdolženec je v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca poudaril, da v zahtevi za varstvo zakonitosti ni izpodbijal verodostojnosti dokazov, ampak njihovo zakonitost, saj so bili pridobljeni v nasprotju z ZKP.

B.

Glede zagovornikove zahteve za varstvo zakonitosti

5Kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik uveljavlja z navedbami, da sklep o podaljšanju pripora nima razlogov o obstoju utemeljenega suma, zato ga ni mogoče preizkusiti. Meni, da bi Vrhovno sodišče v obrazložitvi moralo natančno in konkretizirano pojasniti, kateri dokazi, ki so bili izvedeni v preiskavi, utemeljujejo sum, da je obdolženec storil očitana kazniva dejanja, saj pavšalna obrazložitev ne zadošča.

6V ustavno sodni praksi je sprejeto stališče, da je treba ves čas postopka preizkušati danost pogojev za pripor, da pa sklicevanje na prejšnje odločitve in sklepe ni nedopustno pod dvema pogojema: 1) če sta iz prejšnjih odločitev razvidna obstoj in presoja konkretnih okoliščin, ki opravičujejo odreditev oziroma podaljšanje pripora in 2) če sodišče ugotovi, da takšne okoliščine še vedno obstajajo. Vrhovno sodišče je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je bila zoper obdolženca s sklepom I Kpr 42756/2010 z dne 1. 7. 2011 uvedena preiskava, pravnomočno uvedena preiskava pa je bila kasneje še razširjena. Izvedeni dokazi med preiskavo takšnega suma niso ovrgli, temveč le potrdili. V obravnavanem primeru utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, izkazuje sklep o uvedbi preiskave, ki tekom preiskave ni bil omajan, zato Vrhovno sodišče zaključuje, da izpodbijani pravnomočni sklep o podaljšanju pripora zadosti standardu obrazloženosti sodne odločbe.

7Nadalje zagovornik z navedbami, ki jih pretežno ponavlja iz prejšnjih pritožb in zahtev za varstvo zakonitosti, izpodbija obstoj utemeljenega suma. Navaja, da je zapisnik o preiskavi elektronske naprave brez dokazne vrednosti, ker je iz podatkov spisa razvidno, da so kriminalisti oziroma druge osebe v BiH še dva meseca po zasegu računalnika nemoteno vstopale v njegov operacijski sistem ter so šele nato izdelali kopijo, ki je bila preiskana s strani slovenskih kriminalistov, kar pomeni, da je bilo mogoče v vmesnem času podatke spreminjati in jih ponarejati. Obstoj utemeljenega suma zagovornik izpodbija še z navedbami, da ni dokazano, da bi bila oseba z vzdevkom »I.«, »D.« in »š.« obdolženec, da je višina škoda, ki jo navaja okrožno državno tožilstvo, narobe izračunana, da na zaseženih elektronskih napravah niso bili najdeni dokazi, ki bi obdolženca obremenjevali ter z navedbami o medijski prepoznavnosti obdolženca in zlorabi njegove identitete.

8Zagovornik s takšnimi navedbami utemeljenega suma ne more izpodbiti, kar je poudarilo že sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora. V postopku odločanja o priporu namreč ni mogoče presojati verodostojnosti in pomena določenih dokazov oziroma dejstev. Prvenstveno bo državni tožilec tisti, ki bo pretehtal v preiskavi zbrane dokaze in se odločil, ali vložiti obtožnico ali odstopiti od pregona (drugi odstavek 184. člena ZKP). Če bo obtožnica vložena, bo nadaljnja naloga sodišča, da bo na glavni obravnavi izvedlo predlagane dokaze, ocenilo njihovo zakonitost in verodostojnost in ocenilo posamezni dokaz v povezavi z drugimi in šele nato napravilo zaključek o obstoju posameznega pravno relevantnega dejstva. V fazi odločanja o priporu zadošča presoja, da so podani dokazi oziroma dejstva, iz katerih je mogoče sklepati na obstoj utemeljenega suma. V obravnavanem primeru je utemeljen sum izkazan s sklepom o uvedbi preiskave, Vrhovno sodišče pa je utemeljeno zaključilo, da tekom preiskave niso nastale take nove okoliščine, ki bi utemeljen sum, da je obdolženec storil očitana kazniva dejanja, ovrgle.

9Obstoj pripornega razloga po 2. točki 201. člena ZKP zagovornik izpodbija z navedbami, da samo dejstvo, da je obdolženec uporabljal program True crypt, s katerim je zaščitil svoje računalnike, še ne pomeni, da je z njim želel zakriti sledove kaznivega dejanja. Sprašuje se tudi, kako bi lahko uničil sledove kaznivega dejanja, ki naj bi se nahajali na njegovih računalnikih, ko pa mu je bila vsa računalniška oprema zasežena in do nje nima dostopa, vsi dokazi pa so že izvedeni ali zavarovani.

10Obstoj pripornega razloga koluzijske nevarnosti po 2. točki prvega odstavka 201. člena ZKP je sodišče oprlo zlasti na ugotovitev, da je obdolženi Š. soobdolžencu G. navajal, da se morata dogovoriti, kako bosta uskladila zagovore. Na nevarnost, da bo obdolženec na prostosti oviral nadaljnji potek postopka ali skušal uničiti dokaze, je sodišče sklepalo tudi iz dejstva, da je ob hišni preiskavi dne 26. 10. 2011 v prisotnosti posebnih policijskih enot, zaradi uničenja dokazov, izpulil električni kabel delujočega računalnika. Pri utemeljevanju koluzijske nevarnosti se torej sodišče ni sklicevalo na dejstvo, da je obdolženec uporabljal program True crypt, kot to navaja zagovornik. Prav tako ni mogoče pritrditi njegovim navedbam, da je sodišče izvedlo in zavarovalo že vse dokaze. Eden izmed razlogov za podaljšanje pripora je prav dejstvo, da je potrebno preiskavo zoper obdolženca ponovno razširiti zaradi suma storitve kaznivega dejanja pomoči španskima osumljencema F. C. in J. J.

11Prav tako zagovorniku ni mogoče pritrditi, da v izpodbijanem sklepu niso izkazane okoliščine, ki bi kazale na priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Ko zagovornik utemeljuje, zakaj obdolženec ni ponovitveno nevaren, dejansko ponovno napade obstoj utemeljenega suma. V zvezi z obstojem pripornega razloga ponovitvene nevarnosti je Vrhovno sodišče v obrazložitvi sklepa o podaljšanju pripora ugotovilo, da se okoliščine, ki so narekovale odreditev in kasnejše podaljšanje pripora, niso v ničemer spremenile. V izpodbijanem pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora je v 9. točki obrazloženo, katere objektivne in subjektivne okoliščine (dva začeta kazenska postopka, način storitve kaznivega dejanja in obdolženčeva vztrajnost pri izvrševanju kaznivih dejanj, dejstvo, da je obsojenec brez zaposlitve, vendar vseeno navajen na relativno visok življenjski standard, ki si ga je omogočal prav z izvrševanjem očitanih kaznivih dejanj) opravičujejo podaljšanje pripora še za en mesec. Vrhovno sodišče sprejema zaključek sodišča, da ugotovljene dejanske okoliščine izkazujejo povsem realno in konkretno nevarnost, da bi obdolženec na prostosti s takimi ravnanji nadaljeval. Sprejetega zaključka pa navedbe zagovornika, da obdolženca preživljajo starši, da prejema dohodke iz naslova dela preko študentskega servisa, da je delal v podjetju svojega očeta, ne morejo omajati.

Glede obdolženčeve zahteve za varstvo zakonitosti

12Obdolženec meni, da so vsi dokazi, na katere se opira sklep o podaljšanju pripora, nezakoniti, ker so pridobljeni v nasprotju z določbami ZKP. Preiskava zoper obdolženca se je začela s strani ameriških preiskovalcev, ki so izvedli navidezni odkup programa BFBOT. Po določbah ZKP se navidezni odkup lahko dovoli samo za kazniva dejanja, ki so našteta v drugem odstavku 150. člena ZKP, pod dodatnim pogojem, da državni tožilec izda pisno odredbo. V obravnavanem primeru ameriški preiskovalci odredbe niso pridobili, prav tako kaznivo dejanje izdelovanje pripomočkov, namenjenih za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 306. člena KZ-1, ne spada med tista kazniva dejanja, za katere bi bilo dovoljeno izvesti ukrep navideznega odkupa.

13Po ustaljeni praksi sodišča(1) so posamezna procesna dejanja, ki so bila opravljena v tujini, veljavna tudi v kazenskem postopku, ki teče v Republiki Sloveniji, čeprav niso bila opravljena na način, kot ga določa ZKP, razen če so bili dokazi pridobljeni s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic. Obdolženčevo stališče, da so dokazi nezakoniti samo zato, ker niso bili pridobljeni v skladu z določbami ZKP, je napačno, saj bi bilo potrebno ugotoviti še, da so bile obdolžencu kršene njegove ustavne pravice. V fazi odločanja o podaljšanju pripora pa ni mogoče odločati o tem, ali so bili ukrepi odrejeni v skladu s tujo procesno zakonodajo in ali so bile z ukrepi ameriških preiskovalnih organov prekršene obdolženčeve ustavno zajamčene pravice.

14Nadalje obdolženec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je izvedenec za informatiko in programsko opremo dne 30. 1. 2012 podal mnenje, da ni možno ugotoviti, ali je preiskana naprava, navedena v zapisniku o preiskavi elektronske naprave z dne 28. 9. 2011, istovetna kopija.

15Obdolženec s temi navedbami vzbuja dvom v resničnost dejstev, ki so ugotovljena v zapisniku o preiskavi elektronske naprave z dne 28. 9. 2011 in s tem izpodbija njegovo verodostojnost. Kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo, se verodostojnosti posameznih dokazov v fazi odločanja o podaljšanju pripora ne presoja. Prvo presojo verodostojnosti dokazov bo opravilo že državno tožilstvo, sodišče pa bo na glavni obravnavi, če bo do nje prišlo, pretehtalo vsak dokaz posebej in v povezavi z drugimi dokazi, tudi zapisnik o preiskavi elektronske naprave z dne 28. 9. 2011, in na podlagi takšne presoje napravilo sklep, ali omenjeni zapisnik predstavlja verodostojen dokaz.

16Ker kršitve, na katere se sklicujeta obdolženec in njegov zagovornik v zahtevah za varstvo zakonitosti, niso podane, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevi zavrnilo kot neutemeljeni.

----

Op. št. (1): Glej npr. sodba VS RS Kp 16/2007 z dne 30. 5. 2008.