VSK sklep II Ip 422/2013

Pritožbi (zoper sklep z dne 5.7.2013) se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje z dne 5.7.2013 razveljavi.

Pritožbi (zoper sklep z dne 24.5.2013) se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje z dne 24.5.2013 spremeni tako, da se zahteva upnika za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov, priglašenih z vlogo dne 23.5.2013, zavrne.

Upnik je dolžan 2. in 3. dolžniku v 8-ih dneh povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 86,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

S sklepom z dne 5.7.2013 je sodišče prve stopnje pritožbo začasnega zastopnika M.K. z dne 7.6.2013 zavrglo kot prepozno.

Zoper sklep se je pritožil začasni zastopnik 2. in 3. dolžnika zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in absolutne bistvene kršitve postopka in predlagal pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi in vsebinsko odloči o pritožbi zoper sklep z dne 24.5.2013. Navajal je, da bi se moral sklep o priznanju stroškov upniku z dne 24.5.2013 vročati osebno, na način določen v 142. členu ZPP. Sodišče pa tega ni vročalo z osebno vročitvijo, ampak z navadno. Pošta je pošiljko pustila v pooblaščenčevem predalčniku 28.5.2013, pooblaščenec pa ni podpisal nobene vročilnice. Na vročilnici odtisnjen datum 28.5.2013 ne dokazuje, da je bil tega dne pooblaščencu dolžnikov sklep z dne 24.5.2013 osebno vročen oz., da se je seznanil z njegovo vsebino. Prav tako ni šlo za osebno vročanje s fikcijo vročitve. Pooblaščenec dolžnikov se je s sklepom z dne 24.5.2013 seznanil 31.5.2013, ko je na pošti dvignil tri poštne pošiljke, dva sklepa z dne 24.5.2013 in eno ljubljansko pošiljko. Da je bil sklep z dne 24.5.2013 res vročen neosebno, je razvidno iz priloženega dopisa Pošte Slovenije z dne 9.8.2013. Zaradi napačnega vročanja, je sodišče prve stopnje napačno štelo, kdaj je bil sklep z dne 24.5.2013 vročen pooblaščencu dolžnikov ter od kdaj teče pritožbeni rok, saj je bila pritožba vročena pravočasno.

S sklepom z dne 24.5.2013 je sodišče prve stopnje naložilo dolžniku, da povrne upniku v 8 dneh 760,02 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku osemdnevnega roka za izpolnitev dalje.

Začasni zastopnik 2. in 3. dolžnika je v pritožbi zoper sklep z dne 24.5.2013, ki jo je vložil iz vseh pritožbenih razlogov, predlagal pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog upnika zavrne. Poudaril je, da je upnik v svoji vlogi z dne 23.5.2013 izrecno zapisal, da je sklep o odmeri nagrade in stroškov cenilca prejel 1.2.2012, odmerjene stroške pa je kot stroške postopka priglasil šele 23.5.2013, torej po petnajstih mesecih. Glede na sedmi odstavek 38. člena ZIZ je to vsekakor prepozno.

Pritožbi sta utemeljeni.

K pritožbi zoper sklep z dne 5.7.2013:

Iz spisovnih podatkov izhaja, da je bilo pisanje (sklep o stroških z dne 24.5.2013) puščeno v poštnem predalu začasnega zastopnika 2. in 3. dolžnika dne 28.5.2013, ker vročevalec pisma ni mogel osebno izročiti naslovniku. Pritožba utemeljeno opozarja, da, ker gre za sklep, zoper katerega je dovoljena posebna pritožba, je zanj predpisano osebno vročanje po 142. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru pisanje ni bilo vročeno na tak način, ampak kot navadna vročitev, kot pravilno izpostavi pritožba. Po stališču Vrhovnega sodišča RS, izraženem v sklepu II Ips 13/2010, se morajo pisanja iz 142. člena ZPP (tudi) v poštni predal vročati po določbah tretjega, četrtega in petega odstavka 142. člena ZPP. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe ZPP o vročanju, je napačno štelo, da je bila vročitev pravilno opravljena že takrat, ko je bilo pisanje vloženo v poštni predal začasnega zastopnika (dne 28.5.2013). Ker pa je začasni zastopnik 2. in 3. dolžnika v pritožbi sam navajal in tudi izkazal, da se je seznanil s pisanjem dne 31.5.2013, je osem dnevni rok za pritožbo iztekel v ponedeljek, 10.6.2013 (glej drugi in četrti odstavek 111. člena ZPP), kar pomeni, da je bila pritožba, poslana priporočeno po pošti dne 10.6.2013, pravočasna. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje z dne 5.7.2013 razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

K pritožbi zoper sklep z dne 24.5.2013:

Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo sklep z dne 5.7.2013, je obravnavalo (še) pritožbo začasnega zastopnika 2. in 3. dolžnika zoper sklep z dne 24.5.2013.

Na podlagi sedmega odstavka 38. člena ZIZ se mora povrnitev izvršilnih stroškov zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, najkasneje pa v 30 dneh po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku oz. zaključitvi zadnjega izvršilnega dejanja. Tu je določen subjektivni rok – takoj in objektivni – 30 dnevni rok. Slednji je skrajni rok in velja za primere, ko je izvršilni postopek končan ali ustavljen, a še ni potekel subjektivni rok; ko torej stranka zve za stroške ali višino šele po ustavitvi ali končanju postopka. Če pa so znani prej, je treba povračilo zahtevati takoj (in ne kadarkoli do izteka 30-dnevnega roka po zaključku izvršilnega postopka), sicer se stroški ne priznajo. Subjektivni rok od upnika terja njegovo aktivnost pri spremljanju izvršilnega postopka in ga zavezuje, da zahteva povrnitev stroškov takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, saj je namen določbe ta, da se že med postopkom oz. v kratkem času po koncu izvršbe ugotovijo in razrešijo vsa vprašanja v zvezi s stroški izvršilnega postopka. Pritožba utemeljeno opozarja, da je upnik v svoji vlogi z dne 23.5.2013 navedel, da je sklep o odmeri nagrade in stroškov cenilca prejel 1.2.2012, te odmerjene stroške pa je kot stroške postopka priglasil šele 23.5.2013; torej po več kot enem letu, od kar je zvedel zanje. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je upnik stroške priglasil prepozno, zato ni upravičen do povrnitve teh stroškov. Pritožbeno sodišče je tako ugodilo utemeljeni pritožbi 2. in 3. dolžnika zoper sklep z dne 24.5.2013 in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, spremenilo sklep sodišča prve stopnje tako, da je zavrnilo upnikovo zahtevo za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov, priglašenih z vlogo dne 23.5.2013.

Drugi in tretji dolžnik sta upravičena do povračila pritožbenih stroškov, saj sta s pritožbama uspela (drugi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) se jima prizna, v zvezi s pritožbo zoper sklep z dne 5.7.2013, nagrada za redno pravno sredstvo (povečano za dodatno odvetnikovo stranko - tarif. št. 1200) v višini 33,54 EUR (tarif. št. 3468), pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve v priglašeni višini 2,00 EUR (tarif. št. 6002), vse povečano za 22 % DDV, in v zvezi s pritožbo zoper sklep z dne 24.5.2013, nagrada za redno pravno sredstvo (povečano za dodatno odvetnikovo stranko - tarif. št. 1200) v višini 33,54 EUR (tarif. št. 3468), pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve v priglašeni višini 2,00 EUR (tarif. št. 6002), vse povečano za 20 % DDV, kar vse skupaj znese 86,01 EUR, ki jima jih mora povrniti upnik v 8-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje.