VSL sodba I Cpg 467/2009

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Zahteva pritožnika za povrnitev pritožbenih stroškov se zavrne.

II. Tožena stranka mora v petnajstih dneh povrniti drugotožeči stranki stroške postopka z odgovorom na pritožbo v znesku 561,81 EUR.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, da so brez pravnega učinka napram stečajni masi stečajnega dolžnika M. d.o.o. pravna dejanja stečajnega dolžnika M. d.o.o., storjena po njegovem pravnem predniku Mm d.o.o. v korist tožene stranke in sicer petih nalogov njegovemu dolžniku B d.o.o., da obveznost do stečajnega dolžnika izpolni s petimi nakazili navedenimi v točkah 1 do 5 izreka prvostopenjskega sodišča ter pooblastilo toženi stranki za sprejem navedenih zneskov kot plačila obveznosti stečajnega dolžnika, v posledici česar je tožena stranka prišla do popolnega poplačila svoje terjatve do stečajnega dolžnika v zneskih navedenih v točki 1 do 5 izreka sodbe prvostopenjskega sodišča.

Enako je odločilo tudi glede pravnega dejanja stečajnega dolžnika M. d.o.o., pri čemer je bila asignacija z dne 14.11.2002 storjena po njegovem pravnem predniku Mm d.o.o. v korist tožene stranke in sicer naloga njegovemu dolžniku M I d.o.o., da obveznosti do stečajnega dolžnika izpolni z nakazili zneskov navedenih v točki 6 izreka sodbe prvostopenjskega sodišča ter pooblastili toženi stranki za sprejem teh zneskov kot plačila obveznosti stečajnega dolžnika v posledici česar je tožena stranka prišla do popolnega poplačila svoje terjatve do stečajnega dolžnika navedene v točki 6 izreka prvostopenjske sodbe.

Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v roku petnajstih dni plačati v stečajno maso družbe M. d.o.o. – v stečaju 30.164,38 EUR (7.228.592,53 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi v kapitaliziranem znesku 30.164,38 EUR, pod izvršbo (7. točka izreka). Tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 30.164,38 EUR nad zneskom glavnice je zavrnilo (točka 8 izreka). Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti pravdne stroške tožečim strankam z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku petnajstdnevnega plačilnega roka pod izvršbo in sicer prvotožeči stranki 541,74 EUR in drugotožeči stranki 7.288,70 EUR (točka 9 izreka).

Proti ugodilnemu delu sodbe se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in odloči, da sta ji tožeči stranki nerazdelno dolžni plačati stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od osemdnevnega roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

Drugotožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev neutemeljene pritožbe ter potrditev izpodbijane sodbe. Zahtevala je povrnitev stroškov postopka z odgovorom na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje se v celoti strinja z razlogi v izpodbijani sodbi in se nanje sklicuje. Vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na začetek teka stečajnega postopka nad pripojeno družbo M d.o.o., M. I. d.o.o. so neutemeljene. Za začetek teka stečajnega postopka velja datum 12.6.2003, saj ima lahko prekinitev postopka zaradi izbrisa dolžnika M. d.o.o. z dne 19.6.2003 za posledico le prenehanje teka vseh rokov določenih za pravdna dejanja (1. odstavek 207. člena ZPP v zvezi s 15. členom tedaj veljavnega Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji - ZPPSL). Dokler traja prekinitev postopka sicer sodišče ne more opravljati nobenih pravdnih dejanj, vendar roki, ki so zaradi prekinitve postopka nehali teči, začnejo teči v skladu s pravili predpisanimi v 4. in 5. odstavku 208. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL. Navedeno pa ne pomeni, da je bil stečajni postopek začet nad družbo M d.o.o. šele potem, ko je bil postopek nadaljevan. Na drugačno odločitev tudi ne more vplivati odredba z dne 23.9.2003 na podlagi katere je Okrožno sodišče v Ljubljani v sodnem registru pri vseh štirih (pripojenih) subjektih izbrisalo vse vpise po 12.6.2003. Pritožbeno stališče, da se je družba M d.o.o. šele tega dne znašla v stečajnem postopku in je ta dan pomemben za pravilno uporabo 2. točke 4. odstavka 125. člena ZPPSL, ni pravilno. Pritožbeni očitek, da je prvostopno sodišče v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, je zmoten.

V skladu z 2. odstavkom 493. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur. l. RS, št. 126/2007, ZFPPIPP) je drugostopenjsko sodišče za izpodbijanje pravnih dejanj v stečajnem postopku uporabilo tedaj veljavni ZPPSL. Zato sklicevanje pritožnika na sedaj veljavno 1. točko 3. odstavka 272. člena ZFPPIPP, ni pravilno. Z razlago zakonskega besedila kasnejšega zakona sodišče druge stopnje ne more razlagati besedila 1. točke 4. odstavka 125. člena ZPPSL. Glede na enotno sodno prakso, s katero je po pritožnikovih trditvah seznanjena tudi tožena stranka, se je običajnost enačila z iztožljivostjo, kar mora z močjo strokovnega argumenta drugostopenjsko sodišče upoštevati pri razlagi besedila 1. točke 4. odstavka 125. člena ZPPSL. Toženi stranki tako ni uspelo izpodbiti domneve subjektivnega pogoja izpodbijanja.

Zato tožeča stranka ni bila zavezana v okviru svojega trditvenega in dokaznega bremena navajati še trditve v zvezi s subjektivnim pogojem izpodbijanja po 1. odstavku 125. člena ZPPSL in sicer, da je tožena stranka, v korist katere je bilo dejanje storjeno, vedela, ali bi morala vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko – finančno stanje. Šele, če bi toženi stranki uspelo izpodbiti domnevo predpisano v 1. točki 4. odstavka 125. čelna ZPPSL bi se moralo sodišče prve stopnje ukvarjati z dejstvom ali je tožena stranka vedela ali bi morala vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko – finančno stanje. Za vse izvedene asignacije namreč velja, da niso bile dogovorjene že ob sklenitvi te pogodbe z vsemi elementi kasnejših izpolnitev stečajnega dolžnika, na kar je opozorilo drugostopenjsko sodišče že v sklepu opr. št. I Cpg 16/2006-33 z dne 21.9.2007.

Dejanskih ugotovitev v razlogih izpodbijane sodbe o objektivnem pogoju izpodbijanja pritožnik ne napada. Sodišče druge stopnje je zato na dejanske ugotovitve v razlogih izpodbijane sodbe vezano. Prvostopenjsko sodišče pa je tudi pravilno uporabilo določilo 1. odstavka 125. člena ZPPSL.

S temi razlogi je sodišče druge stopnje odgovorilo na pravno odločilne pritožbene navedbe (1. odstavek 360. člena ZPP).

Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev (2. odstavek 350. člena ZPP), materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena, 1. odstavku 154. in 155. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške. Drugotožeči stranki je sodišče druge stopnje priznalo kot potrebne stroške za sestavo odgovora na pritožbo po 1. točki tarifne št. 21 Odvetniške tarife (OT, 1000 točk), po 3. odstavku 13. člena OT 2% materialne stroške v višini 20 točk, 20% davek na dodano vrednost po 2. odstavku 14. člena OT, 204 točk kar skupaj znese 1224 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke (0,459 EUR), pripada drugotožeči stranki 561,81 EUR. 100% povečanja na podlagi 1. odstavka 5. člena OT sodišče druge stopnje drugotožeči stranki ni priznalo, saj ni izkazala, da bi bilo v tej zadevi potrebno pravno specialistično znanje.