VSC sodba Cp 258/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Pritožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo odškodninski tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine za nematerialno škodo, za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega, njegovega polbrata, ki je umrl 10. 6. 2007 pred Splošno bolnišnico v Celju - zavarovanko tožene stranke, zaradi malomarnosti oziroma napake medicinskega osebja.

Proti sodbi se tožnik po pooblaščencu pravočasno pritožuje in uvodoma uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravno zmotna in nima osnove v ugotovljenih dejstvih, ki jih je sodišče ugotovilo površno in nepopolno, pri tem pa bistveno kršilo določbe ZPP in na podlagi napačno izvedenega postopka tudi materialno pravo v celoti napačno uporabilo. Sodišče prve stopnje je glede odločanja o utemeljenosti tožnikovega zahtevka pri prisoji pravične denarne odškodnine zaradi smrti bližnjega - polbrata napačno uporabilo materialno pravo, to je določbo tretjega odstavka 180. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Ob nespornem dejstvu, da je bil pokojni polbrat tožnika, je sodišče prve stopnje povsem napačno presojalo še drugi pogoj za prisojo odškodnine - pravni standard “trajnejša življenjska skupnost”, ki je torej poleg obstoja družinske vezi, drugi pogoj za prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti brata. V izpodbijani sodbi je ta pravni standard interpretiralo preveč restriktivno in ozko in v popolnem nasprotju z namenom in smislom same določbe tretjega odstavka 180. člena OZ, zaradi česar je tudi dejansko stanje v tej smeri ostalo nepopolno oziroma napačno ugotovljeno, interpretacijo pa je podalo mimo neprerekanih dejstev s strani tožene stranke, zaradi česar se bi zaradi načela afirmativne litiskontestacije in posledičnega obstoja relevantnih dejstev, ki so dokazovale obstoj trajnejše življenjske skupnosti med tožnikom in umrlim polbratom moralo nedvomno šteti, da je obstajal tudi da drugi pogoj za prisojo pravične denarne odškodnine zaradi smrti bližnjega, to je trajnejša življenjska skupnost. Zaključke o neobstoju trajnejše življenjske skupnosti je sprejelo v popolnem nasprotju z izvedenimi dokazi, zaslišanimi pričami. Napravilo je zato tudi pravno zmoten zaključek, da v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o trajnejši življenjski skupnosti med tožnikom in pokojnim polbratom. Pravilno je sicer ugotovilo, da stalno bivanje bratov (verjetno mišljeno na istem naslovu) ni pogoj za obstoj trajnejše življenjske skupnosti, vendar pa lokacijsko povezano bivanje predstavlja praviloma odločilen oziroma konstitutiven element prej omenjenega pojma. V zvezi z raziskovanjem tega konstitutivnega elementa obstoja trajnejše življenjske skupnosti sodba nima nobene razlage, pri čemer se pritožba sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 3050/2010 in trdi, da se sodbe v tem delu niti ne da preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje pričelo pravni standard “trajnejša življenjska skupnost” raziskovati preko omejitev, ki po njegovem mnenju onemogočajo obstoj te skupnosti, vendar je v tem delu napravilo povsem napačno dokazno oceno izvedenih dokazov, obenem pa v celoti odločilo preko trditvene podlage tožene stranke. S tem je grobo kršilo načelo dispozitivnosti, ki je uzakonjeno v 7. členu ZPP in presojalo neprerekana dejstva, v posledici česar je izpodbijana sodba nezakonita. Povsem napačno izhodišče sodišča prve stopnje je, da sta si tožnik in pokojni s tem, ko sta že vrsto let pred škodnim dogodkom živela vsak v svoji hiši in s tem, ko sta si ustvarila svoji družini, ustvarila tudi novo lastno ekonomsko ter emocionalno skupnost, slednje naj bi po mnenju sodišča predstavljalo tisto okoliščino, ki onemogoča uporabo zakonske določbe za prisojo odškodnine. Sodišče prve stopnje je tako že zaradi povsem napačno postavljenega izhodišča v zvezi z razmerjem med obema bratoma popolnoma napačno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je tudi dejansko stanje bilo v konkretnem primeru napačno ugotovljeno, obenem pa tudi bistveno kršena določba 7. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 339. člena. To določbo je bistveno kršilo, ko je ugotavljalo dejansko stanje glede obstoja trajnejše življenjske skupnosti v smeri ugotavljanja obstoja ekonomske skupnosti, čeprav trditve tožnika v tej smeri niso bile prerekane. Tožena stranka namreč do konca prvega naroka za glavno obravnavo sploh ni prerekala tožnikovih trditev: da je tožnik pokojnemu bratu pomagal s finančnimi sredstvi in pomagal z vsakodnevnim delom pri gradnji hiše, torej vlagal svoje lastno delo v lastnino brata, prav tako pa je tudi pokojni brat in sicer tako finančno kot tudi z lastnim delom in poznanstvi pomagal tožniku pri obnavljanju in dozidavi tožnikove hiše nekaj le kasneje, pri čemer je torej njuna ekonomska skupnost presegala običajno povezanost med brati, saj sta celo svoje prihranke vlagala v lastnino drugega, prav tako pa sta skupaj tudi služila denar, katerega sta delila na pol, kar pomeni, da je bila njun ekonomska skupnost nerazdružljiva in močno prepletena; nadalje, da je bil lokal, ki sta ga okoli leta 1990 odprla v Novi vasi skupna naložba tožnika in pokojnega in da sta si dobiček, ki je bil ustvarjen z vodenjem lokala delila tako, kot se za brata spodobi, in sicer v razmerju 50 : 50 in da je tožnik upravljal ta lokal; da si je tožnik tudi velikokrat pri pokojnem bratu, kateri je imel dostavno vozilo, le-tega sposodil za prevoz gradbenega materiala, kar pomeni, da je bila med njima sklenjena tudi ustna posodbena pogodba, kar še dodatno priča o obstoju njune ekonomske skupnosti. Tožena stranka teh navedb tožeče stranke do konca prvega naroka ni prerekala, pri čemer je torej priznala, da je ekonomska skupnost med tožnikom in pokojnim bratom obstajala in se posledično dejansko stanje v tej smeri sploh ne bi smelo ugotavljati. Sodišče prve stopnje bi ob pravilni uporabi materialnega prava tako moralo zaključiti, da je med tožnikom in pa pokojnim polbratom obstajala ekonomska skupnost in da si nikakor nista ustvarila nove ekonomske skupnosti, kot je to zmotno zaključilo v izpodbijani sodbi. Mimo neprerekanih trditev je torej ugotavljalo dejansko stanje v smeri zgoraj navedenega, zaradi česar je z ugotovitvami, kot so, da tožnik ni dokazal, da bi polbratu pomagal s finančnimi sredstvi ter da je bil lokal, ki ga je okoli leta 1990 odprl pokojni B. K. skupna naložba njena in njegove žene M. K., ne pa pokojnega in tožnika in da je slednji le-tega zgolj upravljal, v celoti preseglo trditveno podlago tožene stranke, zaradi česar je kršilo določbo 7. člena ZPP in je dejansko stanje tudi povsem napačno ugotovljeno. Na takšno napačno ugotovljeno dejansko stanje je nato tudi materialno pravo uporabilo povsem napačno in je tudi sodba zato v celoti nezakonita. Ne glede na to pa pritožba, kar zadeva ekonomske povezanosti med polbratoma, še izpostavlja, da je tudi dokazna ocena sodišča, kar zadeva ugotavljanje obstoja ekonomske skupnosti med polbratoma v tem delu povsem napačna in pomanjkljiva. Četudi odprtje lokala ni bila skupna naložba tožnika in pokojnega polbrata, je namreč z vidika obstoja ekonomske povezanosti pomembno to, da sta ga tožnik in pokojni vodila skupaj in da sta si dobiček delila na pol, kar je izpovedal tudi sam tožnik, a sodišče tega ni upoštevalo, niti ni upoštevalo tega, da je tožnik pustil službo in prevzel upravljanje tega lokala. Sodišče je ugotovljena dejstva povsem napačno dokazno ovrednotilo v smislu obstoja ekonomske skupnosti, zaradi česar obstajajo v izpodbijani sodbi nasprotja med izpovedbami prič, torej izvedenimi dokazi, in pa samimi zaključki, pri čemer je torej sodišče prve stopnje s tem tudi absolutno bistveno kršilo določbe ZPP. V izpodbijani sodbi se tudi ni opredelilo do s strani tožnika zatrjevane finančne pomoči in vlaganja pokojnikovih sredstev v lastnino tožnika, niti do zatrjevanja druge pomoči v obliki dela in posojanja stvari, zaradi česar je v vsakem primeru dejansko stanje ostalo tudi nepopolno ugotovljeno. Pritožba še izpostavlja, da se trajnejša življenjska skupnost med tožnikom in pokojnim polbratom nikakor ne more presojati po ekonomskih kriterijih, sploh pa ne prvenstveno in jo potem takem že skoraj primerjati oziroma enačiti s kriteriji za obstoj izvenzakonske skupnosti, glede katere je pomembno, da pride do nekega skupnega vlaganja in delitve stroškov. Obstoj trajnejše življenjske skupnosti med bratoma je namreč potrebno presojati skozi medsebojno povezanost na drugih ravneh življenja. Sodišče prve stopnje nikjer v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni zavzelo stališča glede emocionalne skupnosti med tožnikom in pokojnim polbratom, niti z enim stavkom. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da sta se tožnik in pokojni vsakodnevno družila in da sta bila izjemno povezana, vendar pri tem nikjer ni ugotovilo njune čustvene povezanosti, kot enega izmed esencialnih kriterijev za obstoj trajnejše življenjske skupnosti. Tožeča stranka je namreč podala obširno trditveno podlago glede same močne čustvene navezanosti med njima, o tem pa so tudi natančno in čustveno izpovedale prav vse zaslišane priče, ki so potrdile njuno močno čustveno navezanost, ki je presegala običajno ljubezen med bratoma, a se sodišče do tožnikovih navedb in do izpovedb prič sploh ni opredelilo in v tej smeri ni raziskovalo dejanskega stanja glede obstoja trajnejše življenjske skupnosti. Da je bila čustvena navezanost med njima neskončno velika, poleg njunega vsakodnevnega druženja, skupnih izletov, rojstno-dnevnih zabav in pa vsakodnevne pomoči, neizpodbitno priča ravno dejstvo, da se tožnik nikakor ni mogel sprijazniti s smrtjo svojega brata in mu ni bilo težko stopiti pred TV ekrane in pred celotno Slovenijo pokazati svojo žalost in obenem izkazati še moči, da se bo boril za resnico o smrti pokojnega brata. V kolikor ta čustvena navezanost med tožnikom in pokojnim polbratom ne bi presegla običajnega odnosa med bratoma, se tožnik niti ne bi medijsko izpostavljal, saj to prinaša ogromne psihične pritiske iz vseh strani. Sodišče torej o kakšni čustveni navezanosti med njima v izpodbijani sodbi ni namenilo niti stavka. Takšna sodba je pomanjkljiva in nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je sodišče s tem, ko je v obrazložitvi izpodbijane sodbe izostala razlaga glede obstoja emocionalne skupnosti med tožnikom in pokojnim polbratom, absolutno bistveno kršilo določbe ZPP. Ne glede na vse navedeno pa pritožba izpostavlja še, da bi bilo nepošteno oziroma krivično do posrednih oškodovancev, da se v primerih, kot je obravnavani, le-tem ne bi prisojala pravična denarna odškodnina zaradi smrti brata, in sicer zgolj iz razlogov, ker brata svojih ekonomskih potreb nista zadovoljevala skupno oziroma sta si ustvarila svoje družine, čeprav sta praktično vse preostale stvari počela skupaj in si še vedno finančno pomagala in celo skupaj vodila posel, pri čemer je dejansko v danem primeru celo obstajala ekonomska povezanost. Za primere, ko je med bratoma kljub temu, da sta živela s svojimi družinami na drugem naslovu, a bila vseeno lokacijsko povezana, a je njuna čustvena navezanost preraščala običajno navezanost med brati in ko sta si tudi skozi vse življenje medsebojno pomagala in bila vsakodnevno skupaj, dejansko skupaj živela v vsem prostem času, bi bilo skrajno nepošteno, da bi za prisojo odškodnine odločal pogoj glede sprejemanja skupnih ekonomskih odločitev. Povsem jasno je namreč, da bratje celo življenje pač ne morejo živeti skupaj in da si slednji slej ko prej po njihovi polnoletnosti ustvarjajo svoje družine in da tudi ne morejo vseskozi sprejemati skupnih odločitev v ekonomskih zadevah. Slednje pa nikakor ne more pomeniti, da niso v trajnejši življenjski skupnosti. V teh primerih bi bile tako osebe, ki imajo svoje družine, a z njimi živijo v lokacijski povezanosti z bratovo družino, so hkrati neizmerno čustveno povezane s svojimi brati, brez njih enostavno ne morejo, z njimi delujejo, kot bi dejansko živeli skupaj, izvzeti po tretjem odstavku 180. člena OZ. V kolikor bi zavzeli takšno razlago trajnejše življenjske skupnosti, kot jo je zavzelo sodišče prve stopnje, bi dejansko odškodnino zaradi smrti brata lahko prejeli zgolj tisti posredni oškodovanci, ki izgubijo brata do starosti nekje 18 let, ko torej še živijo skupaj in so odvisni od finančne pomoči staršev, ali si v življenju niso ustvarili družin in celo življenje živijo skupaj z brati in prispevajo na primer zgolj za stroške stanovanja (kurjava, tok) in hrano; čeprav dejansko morebiti niso močno čustveno navezani, kot je bil tožnik na svojega polbrata. Takšno restriktivno razlaganje trajnejše življenjske skupnosti je dejansko preozko in obenem nepravično. V kolikor bi torej zavzeli razlago sodišča prve stopnje glede že omenjenega standarda, potem vsa velika čustvena navezanost med tožnikom in pokojnim, ki je presegla običajno navezanost med brati, ko sta torej delovala kot eno, oziroma sta bila nerazdružljiva celota, ki je dejansko funkcionirala kot eno, nima nobene “pravne teže” nasproti tistemu, da brata morebiti nista sprejemala skupnih odločitev glede nakupa nepremičnine, avta, oziroma si nista delila vsakodnevnih obratovalnih stroškov. Takšne formalnosti torej v celoti izničijo vso dejansko bratsko ljubezen, čustveno navezanost ter prepletenost njihovih življenj, ki je dejansko ustvarila med njimi trajnejše življenjsko skupnost. Iz izpodbijane sodbe izhajajoča interpretacija standarda trajnejše življenjske skupnosti bi bila po mnenju tožnika absolutno krivična in bi v podobnih primerih dejansko določba 180. člena OZ izgubila svoj smisel, ta pa je, da odškodnino zaradi smrti brata prejmejo tisti, ki si to zares zaslužijo, torej tisti, ki so bili z življenjem brata prepleteni in smrt brata občutijo vsakodnevno in zaradi tega trpijo duševne bolečine. Sodišče prve stopnje je tudi absolutno bistveno kršilo določbe ZPP, ko je zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke po pritegnitvi izvedenca kliničnega psihologa, ki bi lahko podal mnenje o obsegu nepremoženjske škode s strani tožnika. Ker torej sodišče tega dokaznega predloga ni dopustilo, kar je tožena stranka uveljavljala že na sami obravnavi, je s tem tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, obenem pa tudi napačno uporabljeno materialno pravo. Ker je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek, je tudi odločitev o stroških postopka posledično napačna. Pritožba pritožbenemu sodišču tako predlaga, da ji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi v celoti, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo tudi vse stroške tega postopka. Tožeča stranka zahteva tudi povrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo odškodninski zahtevek tožnika iz naslova duševnih bolečin zaradi smrti njegovega polbrata. Pri tem je izhajalo iz pravilne materialnopravne podlage, to je iz določb 180. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki v prvem odstavku določa, da če kdo umre, lahko sodišče njegovim družinskim članom (zakonec, otroci, starši) prisodi pravično denarno odškodnino za njihove duševne bolečine, po tretjem odstavku tega določila pa je takšno odškodnino mogoče prisoditi tudi bratom in sestram, če je med njimi in umrlim obstajala trajnejša življenjska skupnost.

Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da OZ v 180. členu primarno pravico do odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega priznava zakoncu, otrokom in staršem umrlega, bratom in sestram ter izvenzakonskim partnerjem pa le, če je med njimi in umrlim obstajala trajnejša življenjska skupnosti. To pomeni, da se torej odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega bratom in sestram priznava le takrat, če je poleg čustvene prizadetosti ob smrti izpolnjen še dodatni pogoj, to je obstoj trajnejše življenjske skupnosti med njimi. Gre za pravni standard, ki ga je treba ugotavljati v vsakem konkretnem primeru posebej.

Z navedeno določbo tretjega odstavka 180.člena OZ je torej opredeljena pravno priznana škoda in s tem tudi obseg, v katerem naš pravni red priznava poseg v položaj čustvene navezanosti tudi med brati in sestrami. Obstoj trajnejše življenjske skupnosti je zakonska predpostavka za pravico do odškodnine bratom in sestram umrlega. Trajnejše življenjske skupnosti ob tem sodna praksa ne pojmuje sicer kot stalno skupno življenje, kar je pravilno poudarilo tudi sodišče prve stopnje, torej stalno bivanje na istem naslovu, bistveno pa je, da si brat ali sestra ne ustvari samostojnega življenja v kakšni drugi življenjski skupnosti, ki je ločena od prejšnje (1), saj je že pojmovno življenjska skupnost lahko le ena (2).

Nosilni razlog, zaradi katerega je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika je, da je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da v času škodnega dogodka med tožnikom in njegovim pokojnim polbratom trajnejša življenjska skupnost, kot zakonsko predpisani pogoj za priznanje odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti brata po tretjem odstavku 180.člena OZ, ni obstajala, saj tožnik in njegov pokojni polbrat že dalj časa pred škodnim dogodkom nista več živela skupaj, vmes sta si ustvarila vsak svojo družino, torej svojo emocionalno in ekonomsko skupnost, da med njima ni bilo ekonomske skupnosti, kljub temu, da ni podvomilo, da sta bila tožnik in njegov polbrat v pogostih stikih in da sta bila čustveno med seboj močno povezana in je pokojni polbrat kot starejši in bolj izkušen tožniku predstavljal oporo v njegovem življenju.

Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju pravnega standarda trajnejše življenjske skupnosti med tožnikom in njegovim pokojnim polbratom izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč, ki jih je v obrazložitvi tudi jasno navedlo, in neobstoj tega dodatnega pogoja tudi po presoji pritožbenega sodišča prepričljivo ugotovilo. Pri tem tudi ni preseglo trditvene podlage pravdnih strank ali odločalo in ugotavljalo dejstva mimo nje, tudi v delu, ko se je opredeljevalo do trditev tožeče stranke glede obstoja ekonomske skupnosti med njima, kar kot relativno bistveno kršitev postopka s kršitvijo prvega odstavka 7. člena v zvezi s 339. členom ZPP očita pritožba. Ob tem pritožbeno sodišče zgolj pojasnjuje, da kršitev te določbe sicer ne pomeni kršitve načela dispozitivnosti, kot zmotno navaja pritožba, ampak razpravnega načela. Trditveno in dokazno breme, da dokaže obstoj trajnejše življenjske skupnosti kot predpostavke za prisojo odškodnine iz obravnavanega naslova je nedvomno na tožeči stranki. Iz spisovnih podatkov in tudi korektno v bistvenem v obrazložitvi sodbe povzetih trditev obeh pravdnih strank izhaja, da je tožena stranka obstoju trajnejše življenjske skupnosti med tožnikom in pokojnim polbratom nasprotovala že v odgovoru na tožbo (primerjaj točko 4 odgovora na tožbo tožene stranke) in tudi po dodatnih trditvah tožeče stranke, ki so se nanašale med drugim tudi na obstoj ekonomske skupnosti, nadalje tudi v drugi pripravljalni vlogi z dne 12. 3. 2011, pri tem pa vztrajala tudi na prvem naroku. Tudi če tožena stranka ob tem ni še posebej prerekala vsake trditve tožeče stranke, pa ni mogoče šteti, da je zato te trditve, pri čemer pritožba izpostavlja zlasti trditve glede obstoja ekonomske skupnosti, priznavala, kot zmotno meni pritožba. Zato očitane bistvene kršitve postopka sodišče prve stopnje ni storilo, ko je presojalo utemeljenost trditev tožeče stranke, s katerimi je ta utemeljevala obstoj že navedenega pogoja.

Sodba sodišča prve stopnje je tudi skrbno in argumentirano obrazložena, ima vse razloge o pravno odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in tudi niso v nasprotju z odločitvijo v izreku, tako da sodba brez dvoma omogoča pritožbeni preizkus tako strankam kot tudi pritožbenemu sodišču, zato mestoma pritožbeno očitana bistvena kršitev postopka zaradi pomanjkanja razlogov, kar pravno opredeljeno predstavlja postopkovno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ni storjena.

Tudi ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje presojalo obstoj trajnejše življenjske skupnosti le iz vidika ekonomske skupnosti in čustveni, emotivni povezanosti ni namenilo niti stavka. Nasprotno, sodišče prve stopnje je jasno povedalo, da ne dvomi o močni čustveni, torej emotivni povezanosti med bratom ter polbratom, kar pomeni, da je trditvam o močni čustveni povezanosti med tožnikom in umrlim polbratom, ki jih obširno ponovno poudarja pritožba, sledilo in jim verjelo. Prepričljivo je zaključilo tudi, da med njima ni bilo ekonomske skupnosti v pomenu, značilnem za trajnejšo življenjsko skupnost, čemur pritožba neutemeljeno oporeka. Ob tem pa, ko pritožba ne prereka zaključkov sodišča prve stopnje, da sta tožnik in njegov polbrat že vrsto let (op. 28 let) pred škodnim dogodkom živela vsak v svoji hiši, ne glede na to, da sta bili ti relativno blizu, in si je najprej pokojni tožnikov polbrat, kasneje pa tudi tožnik sam ustvaril svojo družino, s tem pa vsak svojo novo lastno emocionalno skupnost, je ob vsem obrazloženem pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati, da je med njim in pokojnim polbratom v času pred škodnim dogodkom obstajala trajnejša življenjska skupnost, kar je pogoj za priznanje odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti brata (oziroma tudi polbrata).

Pritožba ne konkretizira, katero zakonsko določbo je sodišče prve stopnje prekršilo, ko je zavrnilo dokazni predlog tožnika za določitev izvedenca kliničnega psihologa, s čimer naj bi absolutno bistveno kršilo določbe ZPP. Zato pritožbeno sodišče tega očitka niti ne more preizkusiti. V kolikor pa ob tem pritožba meri na kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339.člena ZPP, pa je pojasniti, da sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov (primerjaj drugi odstavek 213. člena ZPP), dolžno pa je obrazložiti in razumno pojasniti, čemu predlaganega dokaza ni izvedlo, čemur pa je sodišče prve stopnje povsem zadostilo z obrazložitvijo v prvem odstavku na 4. strani izpodbijane sodbe.

Ob obrazloženem se tako pritožba pokaže za neutemeljeno. Pritožbeno sodišče ob pritožbenem preizkusu ni ugotovilo niti postopkovnih kršitev, ki jih pritožba uveljavlja, niti kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350.člena ZPP). Ob pravilnih materialnopravnih izhodiščih in pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pa je tožbeni zahtevek tudi materialnopravno pravilno zavrnjen.

Stroškovna odločitev, ki vsebinsko ni posebej izpodbijana, je ob neuspehu z zahtevkom v pravdi ob določbi prvega odstavka 154.člena ZPP tudi pravilna.

Tako je pritožbo tožnika pritožbeno sodišče moralo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353.člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato bo svoje stroške pritožbenega postopka moral nositi sam (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

-----

Op. št. (1): Primerjaj Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, komentar dr. Dunja Jadek Pensa k členu 180, stran 1048

Op. št. (2): Primerjaj sodbo VS RS II Ips 79/97 z dne 13. 5. 1998