VSRS Sodba I Up 418/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi, na kateri je zaslišalo tožnika, na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke, št. 2142-218/2013/6 (1313-06) z dne 27. 9. 2013, s katerim mu je bilo omejeno gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni do prenehanja razloga, in sicer od 27. 9. 2013 od 13.45 ure do 27. 12. 2013 do 13.45 ure.

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožena stranka pri svoji odločitvi oprla na določbo tretje alineje prvega odstavka 59. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ). Pri odločanju ni prekoračila meje prostega preudarka ter je v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o njegovi uporabi. Dejstvo, da so bili prstni odtisi že vneseni v bazo EURODAC, je le osnovni pogoj za odločanje o omejitvi gibanja po tej določbi. Tožena stranka je ob ugotovitvi, da so te okoliščine podane, tudi obrazložila, zakaj se je odločila za tak ukrep (ilegalno prehajanje državnih mej, ciljna država Avstrija, zagotovitev navzočnosti za morebitno predajo drugi državi). Kot dodatno pa je sodišče prve stopnje navedlo še, da je tožnik kasneje kot svoje pravo osebno ime navedel drugo ime (A. A.), s tem pa se poraja dvom v verodostojnost vseh njegovih izjav. Zavrnilo je tudi tožbene navedbe v zvezi s kršitvijo načela sorazmernosti.

3Tožnik je vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter Vrhovnemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da izpodbijani sklep odpravi oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Napačna je presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni prekoračila mej prostega preudarka, prav tako ni v zadostni meri obrazložila vseh dejanskih in pravnih okoliščin o načinu in mejah njegove uporabe. Obrazložitev izpodbijane sodbe je nasprotujoča, saj najprej iz nje izhaja, da so bili tožnikovi prstni odtisi že dvakrat posredovani v bazo EURODAC in s tem naj bi nastale vse tiste okoliščine, ki jih zahteva določba tretje alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ, iz nadaljnje obrazložitve pa, da je to le osnovni pogoj za odločanje o eventualni omejitvi gibanja. Tožena stranka pa je tožniku omejila gibanje avtomatično samo zaradi dejstva, ker je sam povedal, da je najprej želel oditi v Avstrijo, kar pa ne more biti utemeljen razlog, da bi se predaji Švedski izognil. Prav tako ni utemeljen razlog ilegalno prehajanje mej, saj to ne kaže na izrazito begosumnost. Tožena stranka begosumnosti ni v zadostni meri utemeljila. Taka ugotovitev mora temeljiti na zanesljivih in konkretnih okoliščinah, ki izkazujejo konkretno verjetnost, da bo še naprej ilegalno prehajal meje, zgolj preteklo ilegalno prehajanje meja pa tega ne more pomeniti. Napačna je tudi odločitev, da se bo le z omejitvijo gibanja na prostore Centra za tujce lahko zagotovila tožnikova navzočnost na območju Republike Slovenije.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Po določbi tretje alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ lahko pristojni organ prosilca do predaje pristojni državi nastani v skladu z drugim, tretjim, četrtim in petim odstavkom 51. člena tega zakona z dnem, ko je bil pridobljen rezultat o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC na podlagi Uredbe 2000/2725/ES. V skladu z drugim odstavkom 51. člena ZMZ se gibanje lahko omeji na območje azilnega doma ali njegove izpostave (prva alineja) ali na za to namenjen objekt azilnega doma ali drug ustrezen objekt ministrstva (druga alineja).

7Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v tej zadevi izhaja, da se je tožnik najprej predstavil kot B. B., rojen ... 1979 v Turčiji, kristjan (kasneje, že po podaji prošnje, pa je navedel ime A. A., ki naj bi bilo njegovo pravo, in datum rojstva ... 1981). Povedal je, da je že na Švedskem zaprosil za mednarodno zaščito, ne ve sicer, kako je bilo odločeno, a je preko odvetnika uredil, da se je zadeva končala. Ob podaji v tej zadevi obravnavane prošnje je navedel, da je dne 19. 9. 2013 Turčijo ilegalno zapustil, ker je islamsko usmerjena in je kot kristjan doživel veliko grenkih izkušenj. V kratkem času so zaprli okoli 15.000 ljudi. Tudi njega so iskali. V Turčiji je Al Kaida zelo močna, rekrutirala je že skoraj milijon ljudi. Odpeljali so tudi enega njegovega prijatelja in ga niso več našli. Veliko je napadov na civiliste. Odpotoval je preko Grčije z ladjo v Italijo ter s pomočjo italijanske mafije z avtom do Trsta. V Trstu so mu sprovajalci zaradi spora zaradi zahtevanega dodatnega plačila vzeli dokumente, prišlo je do pretepa in streljanja in zato je pobegnil. Preko Slovenije je peš prišel na Hrvaško, od koder je bil vrnjen nazaj v Slovenijo in je tu zaprosil za mednarodno zaščito, sicer pa je želel v Avstrijo.

8Tožena stranka je preverila tožnikove prstne odtise v bazi EURODAC, iz katere je razvidno, da je tožnik na Švedskem dvakrat zaprosil za mednarodno zaščito, in sicer dne 7. 5. 2009 (Goeteborg) ter dne 7. 5. 2012 (Malmoe). Zato mu je omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni, da se zagotovi njegova navzočnost na območju Slovenije, dokler ne bo možna predaja državi, pristojni za reševanje njegove prošnje.

9Neutemeljeni so pritožbeni ugovori v zvezi s pridobitvijo rezultatov o obstoju prstnih odtisov v bazi EURODAC oziroma uporabo tretje alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ. Na podlagi navedene določbe ZMZ pristojni organ lahko prosilcu omeji gibanje ob izpolnjevanju pogoja pridobitve rezultatov o obstoju prstnih odtisov v bazi EURODAC, ni pa omejitev gibanja po pridobitvi rezultatov avtomatična, kot pravilno navaja tožnik v pritožbi. Pridobitev rezultatov o obstoju prstnih odtisov je pogoj za začetek postopka po citirani zakonski določbi oziroma izrek ukrepa in ta pogoj je v obravnavani zadevi nesporno izpolnjen. Zakaj se je tožena stranka odločila za uporabo tega ukrepa, pa je obrazložila v izpodbijanem sklepu. Pojasnila je, da so v konkretnem primeru podani razlogi za omejitev gibanja glede na to, da je tožnik prej že dvakrat zaprosil za mednarodno zaščito. In ker je tožnik nelegalno prehajal meje različnih držav, si po lastni izjavi za cilj izbral Avstrijo, navedel lažne podatke o imenu, že v času sprejema prošnje s svojim ravnanjem kazal znake begosumnosti in nervoze, je utemeljeno tudi stališče tožene stranke, da kaže na begosumnost ter tudi na zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite.

10Iz navedenega po presoji Vrhovnega sodišča izhaja, da je tožena stranka tožniku pravilno in zakonito omejila gibanje na prostore Centra za tujce, v zadostni meri obrazložila razloge za uporabo ukrepa omejitve gibanja in ni prekoračila mej prostega preudarka. To je pravilno obrazložilo tudi sodišče prve stopnje, zato so neutemeljeni tudi pritožbeni ugovori glede obrazložitve izpodbijane sodbe oziroma zatrjevane nasprotujoče si obrazložitve.

11Neutemeljeni so tudi pritožbeni ugovori o neizkazani begosumnosti ter posledični nezakoniti omejitvi gibanja in izboru objekta za omejitev gibanja. Tožnik namreč ugovarja, da samo dejstvo, da je želel zaprositi za mednarodno zaščito v Avstriji, česar niti ni prikrival, ne more biti razlog, da bi se izognil predaji Švedski. Prav tako ilegalen prehod meje sam po sebi ne more pomeniti, da je begosumen.

12Kot že pojasnjeno je tožena stranka navedla in utemeljila razloge za omejitev gibanja in izbor objekta. Okoliščine, da je tožnik prej že dvakrat zaprosil za mednarodno zaščito, da je obakrat samovoljno zapustil državo, v kateri je zaprosil za mednarodno zaščito, da je prehajal državne meje brez ustreznih dokumentov in da si je za cilj izbral drugo državo, lahko v določenih okoliščinah same po sebi – vsaka zase – ne bi pomenile dovolj utemeljenega razloga za omejitev gibanja, vse skupaj na način, kot so v obravnavanem primeru, pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča zadostujejo za utemeljitev omejitve gibanja iz razlogov begosumnosti in ni mogoče pritrditi tožnikovi navedbi, da je bila omejitev gibanja avtomatična. Navedeno tudi po presoji Vrhovnega sodišča potrjuje utemeljenost ukrepa zaradi zagotovitve realizacije predaje pristojni državi. Z izrečenim ukrepom se prepreči, da bi tožnik, v primeru predaje pristojni državi, prej zapustil Slovenijo oziroma ne bi počakal na izvršitev predaje. Vrhovno sodišče je že v več zadevah (glede na konkretne okoliščine v posamezni zadevi) zavzelo stališče, da npr. ilegalno prehajanje mej, zapustitev države še pred koncem odločitve v postopku, vlaganje prošenj, kaže na begosumnost ali celo zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite (prim. sodbe v zadevah I Up 320/2013, I Up 128/2013, I Up 63/2013, I Up 14/2013).

13Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (76. člen ZUS-1).