VSRS Sklep I Up 189/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki so jo tožniki vložili v zvezi s tožbo zoper odločbo Inšpektorata RS za energetiko in prostor, Območne enote Maribor – Murska Sobota, št. 06122-1267/2010/26 z dne 19. 12. 2012, s katero je bilo tožnikom naloženo, da takoj ustavijo vsa dela, ki jih izvajajo v zvezi z gradnjo nadzidave stanovanjskega objekta tlorisnih dimenzij 12 x 8 metrov in višine 8 metrov, vključno s strešno konstrukcijo, na zemljišču parc. št. ... k. o. ... Tožnikom je bilo tudi naloženo, da navedeno gradnjo na svoje stroške v roku 6 mesecev po vročitvi odločbe odstranijo in vzpostavijo zemljišče v prejšnje stanje, opozorjeni pa so bili tudi na to, da se bo v primeru, če naložene obveznosti ne bodo izvršili, izvršba opravila po drugih osebah. Tožena stranka je z odločbo, št. 0612-18/2013/2-006421113 z dne 7. 3. 2013, pritožbo zoper navedeno prvostopenjsko odločbo zavrnila.

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da tožniki težko popravljive škode, ki je temeljni vsebinski pogoj za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1, niso izkazali, saj škode niso z ničemer opredelili ne po vsebini ne po višini.

3Zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje vlaga prva tožnica A. A. (v nadaljevanju pritožnica) pritožbo, v kateri navaja, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo in obrazložilo svoje stališče. Rušenje objekta, v katerem živi in je njen dom, samoumevno predstavlja težko popravljivo škodo in je ni treba dokazovati. Ne gre tudi prezreti, da gre v obravnavanem primeru za pravico do lastnine in pravico do stanovanja, ki sta ustavni kategoriji. Predlaga ugoditev pritožbi.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7Kot je v skladu z upravnosodno prakso navedlo že sodišče prve stopnje, zahteva odločanje o začasni odredbi restriktiven pristop, in stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora v zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, izkazati pa mora tudi, da takšna škoda zanjo predstavlja težko popravljivo škodo.

8Tudi po presoji Vrhovnega sodišča pritožnica (pa tudi drugi tožniki) temeljnega vsebinskega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je nastanka težko popravljive škode, ni izkazala.

9V zahtevi za izdajo začasne odredbe je bilo navedeno zgolj to, da „predlagajo zadržanje izvršitve izpodbijane odločbe, da jim ne bi nastale nepopravljive posledice“. S tako navedbo pa niso zadostili v 7. točki tega sklepa navedenim zahtevam glede trditvenega in dokaznega bremena o nastanku in višini škode, ki naj bi jim grozila.

10Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da rušenje njenega objekta, v katerem živi in je njen dom, samoumevno predstavlja težko popravljivo škodo. V tožbi namreč tožniki navajajo, da v obravnavani zadevi ne gre za stanovanjski objekt, ampak za pomožni objekt, iz česar izhaja, da pritožnica v njem ne živi.

11Pritožnica se v pritožbi samo pavšalno sklicuje na pravici do lastnine in do stanovanja, zato se Vrhovno sodišče do teh ugovorov ne more opredeliti.

12Ker niso podani pritožbeni razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).