VSRS Sodba I Ips 61701/2011-49

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

A.

1Okrajno sodišče v Novem mestu je R. J. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja preprečitve dokazovanja po drugem odstavku 285. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo in določilo kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo dveh let. Oškodovanca je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevih zagovornikov kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper pravnomočno sodbo vlagajo obsojenčevi zagovorniki zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Predlagajo, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da se sodbi sodišč razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec. Predlaga zavrnitev zahteve.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

B.

5Zagovorniki v zahtevi navajajo, da je bistveni element očitanega kaznivega dejanja mejno znamenje (mejnik) s svojo številko in koordinatami. Opozarjajo, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe, saj je identifikacija mejnika v obtožnem aktu tako nedoločna, da ni jasno, kateri mejnik naj bi obsojenec izruval, zlasti glede na izpovedbo oškodovanca J. Č. in izpovedbo njegove matere, ki sta nedvoumno trdila, da je bil izruvan drug mejnik (št. 1282), kot izhaja iz obtožnega akta. Da bi se razčistilo, za kateri mejnik gre (št. 1282 ali 1283), je tožilstvo na glavni obravnavi dne 18. 12. 2012 predlagalo, da se opravi ogled na kraju samem. Ker je sodišče ta dokazni predlog zavrnilo in ni opravilo ogleda, ki bi lahko bil edini objektivno preverljivi in obremenilni dokaz, je bila po presoji zagovornikov kršena pravica do obrambe. Opozarjajo še, da iz izpovedbe policistke ne izhaja, da bi bil izruvan mejnik št. 1283 oziroma da bi ta mejnik ob njenem ogledu manjkal. Vsi trije mejniki med parcelama se nahajajo na svojem mestu, saj obsojenec ni nobenega izruval.

6Navedbe zagovornikov niso utemeljene. Na očitek zagovornikov, ki se nanaša na konkretiziranost obtožnega akta oziroma na identiteto mejnika, ki ga je obsojenec dne 21. 9. 2011 odstranil, je pravilno in izčrpno odgovorilo že višje sodišče, zato se Vrhovno sodišče v celoti sklicuje na razloge, navedene na 2. in 3. strani sodbe višjega sodišča (točki 5 in 6). Očitek zagovornikov, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe, ker sodišče ni opravilo ogleda kraja dejanja, pa je neutemeljen že iz razloga, ker obramba tega dokaznega predloga ni podala. Izvedbo ogleda je namreč na glavni obravnavi z dne 18. 12. 2012 predlagala okrožna državna tožilka, obramba pa je temu dokaznemu predlogu nasprotovala z navedbami, da ne more tožilstvo ugibati, kateri mejnik je bil odstranjen, in da bi morala biti identiteta mejnika ugotovljena že na podlagi oškodovančeve izpovedbe.

7Ker je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti izključeno uveljavljanje razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), se Vrhovno sodišče z ostalimi očitki zagovornikov, ki izražajo nestrinjanje z dejanskimi zaključki in dokazno oceno sodišč ni ukvarjalo. Tako ni presojalo trditev, s katerimi skušajo zagovorniki s pomočjo drugačne ocene izpovedb posameznih prič dokazati, da obsojenec ni izruval nobenega mejnika.

C.

8Glede na povedano je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

9Vrhovno sodišče je obsojencu naložilo plačilo stroškov, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP).