VSRS Sklep I Kp 44415/2010-3392

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se obtoženi S. U. pripor iz razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku nadomesti s hišnim priporom.

II. Hišni pripor se bo izvajal na naslovu M., Ljubljana, kjer prebiva obtožena S. U. Obtoženki se prepoveduje, da se brez dovoljenja sodišča oddalji iz prostorov, kjer prebiva, prav tako se ji prepovedujejo stiki z vsemi osebami, razen z mamo, bratom in sestro, s katerimi prebiva, sicer bo sodišče zoper njo odredilo pripor. Za nadzor nad izvajanjem hišnega pripora se pooblašča Policijsko upravo Ljubljana in Policijsko postajo Ljubljana Bežigrad.

A.

1S sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani I Ks 44415/2010 z dne 23. 11. 2012 je bil zoper obtoženo S. U. na predlog okrožne državne tožilke iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odrejen hišni pripor. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom III Kp 44415/2010 z dne 25. 10. 2013 v skladu s tretjim odstavkom 394. člena ZKP odločilo, da so tudi po opravljeni pritožbeni seji, na kateri je sodišče delno ugodilo pritožbi okrožnih državnih tožilk in obtoženi S. U. kazen zvišalo na osem let zapora, še vedno podani razlogi za hišni pripor iz 1. in 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Okrožno državno tožilstvo je dne 5. 11. 2013 Višjemu sodišču v Ljubljani predlagalo, da zoper obtoženko iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP odredi pripor. Sodišče je predlogu delno ugodilo in s sklepom III Kp 44415/2010 z dne 6. 11. 2013 zoper obtoženko odredilo pripor iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. V razlogih sklepa je sodišče pojasnilo, da je okrožna državna tožilka predlagala odreditev pripora iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, predlog pa je obrazložila le v smeri pripornega razloga begosumnosti, zato je pritožbeno sodišče odločalo le o tem pripornem razlogu.

2Zoper sklep o odreditvi pripora Višjega sodišča v Ljubljani z dne 6. 11. 2013 je obtoženkin zagovornik dne 7. 11. 2013 vložil pritožbo, kot navaja v uvodu, zaradi kršitve določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zavrne predlog okrožne državne tožilke za odreditev pripora.

B.

3Pritrditi je potrebno ugotovitvam v izpodbijanem sklepu, da je pri obtoženi S. U., poleg utemeljenega suma storitve očitanih kaznivih dejanj, ki je z izrekom obsodilne sodbe prerasel v gotovost sodišča o obtoženkini krivdi, podan tudi priporni razlog begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Obtoženka se je v času pred prijetjem večkrat zadrževala na ozemlju Italije, kjer je vzpostavila stike in znanstva z osebami iz tujine, ki bi ji lahko nudile pomoč pri begu in nadaljnjem urejanju življenja v tujini. Kot članica hudodelske združbe je bila globoko vpletena v mednarodno trgovino z drogo. Na Republiko Slovenijo jo, razen družinskih članov, ne veže nič trdnega. Poleg tega je bila obtoženki zvišana zaporna kazen iz štirih na osem let zapora. Navedene okoliščine po presoji Vrhovnega sodišča kažejo na realno in konkretno nevarnost, da se bo obtoženka poizkušala izogniti prestajanju kazni tako, da bo skušala pobegniti.

4Pri presoji neogibnosti odrejenega pripora pa je treba pritrditi navedbam pritožbe, da zgolj na drugi stopnji zvišana kazen, ob nespremenjenih ostalih okoliščinah, ki so pred tem zadoščale za odreditev hišnega pripora, v obravnavanem primeru ni zadosten razlog za odreditev pripora. Vrhovno sodišče k temu dodaja, da je obtoženka v hišnem priporu prestala že skoraj polovico na pritožbenem sodišču zvišane kazni, kar pomeni, da bo na prestajanju zaporne kazni (ob vzornem obnašanju) imela kmalu možnost zaprositi za pogojni odpust. Iz podatkov spisa izhaja, da je obtoženka v več kot tri leta in pol trajajočem hišnem priporu dosledno spoštovala omejitve, ki so ji bile naložene s sklepom sodišča. Pri presoji neogibnosti odreditve pripora tudi ni mogoče mimo dejstva, da okrožno državno tožilstvo odreditve pripora zoper obtoženko ni predlagalo takoj po zvišanju kazni na pritožbenem sodišču dne 25. 10. 2013, temveč šele dne 5. 11. 2013. Navedeno ima za posledico, da je bila obtoženka najmanj teden dni seznanjena z občutnim zvišanjem izrečene zaporne kazni, pa v tem času ni poizkušala pobegniti, niti ni kršila omejitev naloženih s sklepom o odreditvi hišnega pripora.

5Ob upoštevanju navedenega se po presoji Vrhovnega sodišča stopnja nevarnosti, da bo obtoženka po izreku višje zaporne kazni skušala pobegniti, ni spremenila v tolikšni meri, da bi bilo potrebno zoper njo odrediti pripor. Skladno z določbo drugega odstavka 192. člena ZKP je mogoče preprečitev begosumnosti obtoženke doseči z milejšim ukrepom, to je odreditvijo hišnega pripora.

C.

6Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbi obtoženkinega zagovornika delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je pripor nadomestilo s hišnim priporom, ki je obtoženki odrejen iz razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.