VSL sodba II Cp 1982/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijano sodbo je prvo toženi stranki naložena obveznost, da prvemu tožniku plača 4.515,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.8.2005 dalje (1. točka izreka) in drugi tožnici 4.365,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.9.2010 dalje do plačila (2. točka izreka). V presežku nad prisojenim zneskom in v celoti zoper drugega toženca je zahtevek zavrnjen (3. in 4. točka izreka). Glede pobotnega ugovora prvo tožene stranke zoper prvega tožnika je odločeno, da se umik pobotnega ugovora vzame na znanje in postopek v tem delu ustavi (5. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje (6. točka izreka).

2Tožnika se pritožujeta zoper zavrnilni (3. in 4. točko izreka) ter stroškovni del odločitve (6. točko izreka). Uveljavljata vse, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlagata spremembo sodbe tako, da bo ugodeno zahtevku zoper drugega toženca, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevata povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Grajata ugotovitev, da od drugega toženca nista zahtevala plačila in izselitve ter zato z odločitvijo, da uporabnine nista upravičena zahtevati, ne soglašata. Trdita, da v svoje prikrajšanje nista privolila, ker z brezplačno uporabo stanovanja nista soglašala. Opozarjata, da je drugemu tožencu bivanje dovolila prva toženka, ki za to ni imela pravne podlage, saj je bila le solastnica stanovanja. Njeno dovoljenje na pravice tožnikov ne more vplivati. Sklicujeta se na sodno prakso, ki je jasna, da dovoljenje enega solastnika za uporabo stvari ne zadošča. Poseben poziv drugemu tožencu, da izprazni stanovanje, ni bil potreben, ker je že iz drugo toženčevega odgovora na tožbo jasno, da se zaveda, da prvi tožnik njegovega bivanja v stanovanju ne dopušča. To dejstvo je nesporno. Razen tega se pisni poziv, naslovljen na prvo toženo stranko, razteza tudi na drugega toženca. Prva tožnica ga na drugega toženca ni naslovila, ker z njim ni bila v pravnem razmerju, znano pa ji je bilo, da drugi toženec stanovanje brez pravnega naslova uporablja. Razloge v zvezi s pozivom drugemu tožencu za izpraznitev označuje za pavšalne in pomanjkljive ter nasprotujoče navedbam strank. Posledično je nepravilna odločitev o pravdnih stroških. Meni, da bi moral biti upoštevan tudi uspeh tožnikov po temelju. Razen tega bi moralo bili odločeno ločeno o stroških, ki so tožeči stranki nastali v zvezi z delno uspešnim zahtevkom zoper prvo toženko in neuspelim zahtevkom zoper drugega toženca.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče soglaša, da tožnika nista uspela dokazati, da sta zaradi drugo toženčeve uporabe stanovanja neutemeljeno prikrajšana. Že njune trditve o tem so zelo skope. Druga tožnica v svoji tožbi ne navaja, da je skušala doseči neposredno posest stanovanja oz. da je na drugega toženca naslovila bodisi zahtevek za izselitev bodisi kakršenkoli drugačen zahtevek v zvezi z uporabo stanovanja. Nobeden od tožnikov ni zanikal trditev drugega toženca iz odgovorov na tožbi, da mu tožnika bivanja v stanovanju nista niti prepovedovala niti zaračunavala, da mu lastninska razmerja glede stanovanja niso bila jasna ter da mu je bivanje dovoljevala mama, kateri je za bivanje tudi plačeval. Ker so prepozne, pa so neupoštevne navedbe tožnikov v njunih vlogah z dne 18.1.2001 (list. št. 123 in 124) o tem, da je bil drugi toženec opozorjen, da živi v tujem stanovanju in seznanjen z obveznostjo plačila stanovanja ter da je zaradi sodelovanja na javni dražbi lastninska razmerja poznal. Z 286. čl. ZPP je čas podajanja novih trditev in dokazov omejen do zaključka prvega naroka za glavno obravnave, glede kasnejših trditev o novih dejstvih pa mora stranka izkazati, da jih do tega roka ni mogla podati.

5Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je dopis z dne 20.4.2009 (dokaz B 3) naslovljen na prvo toženko in da ga druga tožnica ni poslala obema tožencema. Ta listinski dokaz potrjuje trditev in izpoved drugega toženca, da se druga tožnica v zvezi s stanovanjem nanj ni obrnila. Samo od prve toženke je druga tožnica zahtevala ključe in sporazumno skušala doseči delitev solastnega stanovanja. Pritožbena trditev, da se dopis po svoji vsebini glasi na oba toženca, je v direktnem nasprotju z vsebino dopisa. Drugi toženec je prepričljivo izpovedal, da nobeden od tožnikov ni nasprotoval njegovemu bivanju v stanovanju in nobenega tovrstnega poziva od tožnikov ni prejel. Dokazov, ki bi potrjevali, da sta tožnika od drugega toženca, ki je v stanovanju živel od svojega otroštva dalje, zahtevala izselitev ali kakšno drugo dejanje, torej ni. Navedbe drugega toženca o grožnjah prvega tožnika, da bo vse vrgel ven in da gredo lahko živet v nedograjeno hišo v S., ni mogoče razumeti na način, kot želita doseči pritožnika. Gre za nedoločno obljubo ukrepanja, ki se očitno ni uresničilo, in ne za poziv drugemu tožencu za izselitev. Neugotovljeno je, kdaj je prvi tožnik táko ukrepanje obljubljal. Pravilen je zato prvostopenjski zaključek, da sta tožnika v svoje prikrajšanje, kolikor je bilo povzročeno z drugo toženčevim bivanjem v spornem stanovanju, privolila. V sodni praksi se pravic do uporabnine na osnovi določil 190. čl. in 198. čl. Obligacijskega zakonika ne priznava, če lastnik (solastnik) v svoje prikrajšanje privoli. Uporabnina je namreč šele posledica, ki sledi kršitvi pravice ali objektivni nemožnosti imeti stvar v posesti in jo uporabljati sorazmerno svojemu deležu in ne alternativa, ki bi jo tožnika na osnovi določil 190. čl. in 198. čl. Obligacijskega zakonika lahko izbrala po tem, ko sta bivanje drugega toženca v stanovanju leta dolgo sprejemala oz. brez ugovorov tolerirala. Zavrnitev zoper drugega toženca uperjenega zahtevka ne temelji na prvotoženkinem dovoljenju za bivanje, kar v nasprotju z razlogi sodbe prikazuje pritožba.

6Razlogi sodbe so jasni in vseobsegajoči, odločitev pa razumljivo in prepričljivo obrazložena. Vsebino katerega zapisnika ali listine naj bi sodišče povzelo, navedlo oz. upoštevalo v nasprotju z njeno vsebino, v pritožbi ni navedeno, zato je ta pritožbeni razlog nepreverljiv.

7Tudi pritožba zoper stroškovni del odločitve ni utemeljena. Vsak od tožnikov je uspel uveljaviti približno polovico svojega zahtevka in to zgolj od prve toženke. Z zahtevo za plačilo druge polovice terjatve in z zahtevo, da je celoten iztoževani znesek solidarno dolžan plačati tudi drugi toženec, pa sta oba propadla. Prva toženka se je torej uspela ubraniti polovice iztoževane terjatve, drugi toženec pa iztoževani terjatvi v celoti. Tak uspeh nedvomno terja, da tožnik sam krije svoje pravdne stroške; toženca jih nista priglasila (2. odstavek 154. čl. ZPP). Uspeh strank v postopku ustrezno izraža višina prisojene terjatve in ni potrebe po korekciji táko ugotovljenega uspeha z drugimi merili.

8Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena.

Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP).