VSRS Sodba II Ips 349/2011

Revizija se zavrne.

1Tožnik meni, da je kot lastnik gozdov in travnikov v S. oškodovan zaradi zakonodaje o lovski pravici, ki ga omejuje pri gospodarjenju z njegovimi gozdovi, državi pa omogoča okoriščanje. Z divjadjo namreč upravlja država, ki je njena lastnica, trajno gospodarjenje z divjadjo pa lahko prenese na usposobljeno pravno osebo kot lovsko pravico, pri čemer lastnikom gozdov ne priskrbi finančnega nadomestila, čeprav od upravljavcev zemljišč prejema koncesijske dajatve. Takšna ureditev posega v ustavno zagotovljene pravice do zasebne lastnine, lastnine in svobodne gospodarske pobude (33., 67. in 74. člen Ustave Republike Slovenije – v nadaljevanju URS) in nasprotuje tudi evropskim predpisom, ki opredeljujejo pravico do podjetništva in lastninsko pravico (1. člen Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in 16. ter 17. člen Listine temeljnih pravic Evropske Unije). Za odstop uporabe svojih gozdov in pravice do lova v njih bi tožnik letno iztržil približno 50.000,00 EUR in, upoštevaje splošni zastaralni rok, zahteva nadomestilo v višini 198.881,31 EUR. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Kot je pojasnilo, je lovska pravica samostojna pravica, ki ni vezana na lastništvo zemljišča, temveč pripada izvirno državi. Sklicevalo se je na odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-40/06 z dne 11. 10. 2006 in U-I-98/04 z dne 9. 11. 2006, v katerih je bilo ugotovljeno, da za tožnico sporna zakonodaja ni v neskladju z URS. Glede na navedeno je menilo, da o odsotnosti pravnega temelja ali o protipravnem ravnanju toženke ni mogoče govoriti. Enako bi bilo v primeru, če bi Ustavno sodišče ugotovilo protiustavnost obravnavane zakonske ureditve, saj takšna presoja sama po sebi še ne bi pomenila zakonodajne protipravnosti.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Razlogom sodišča prve stopnje je dodalo, da določbe evropskih predpisov, na katere se sklicuje tožnik, ne zagotavljajo pravic v večjem obsegu kot URS, ki ji obravnavana zakonska ureditev ne nasprotuje.

3Zoper sodbo pritožbenega sodišča tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške. Ponavlja svoja stališča, da je sporna zakonska ureditev v nasprotju z URS in evropskimi predpisi, saj mu je odvzela gospodarsko funkcijo njegovih zemljišč, na katerih ima le še golo lastninsko pravico (v bistvu gre za razlastitev), zaradi česar je njegov zahtevek utemeljen na odškodninski in obogatitveni podlagi. Takšna zakonska ureditev ni potrebna oziroma zanjo ni pravno sprejemljivih razlogov. Tudi če bi tožnik imel lovsko pravico in bi jo v obliki najema ali zakupa lovišč prenašal naprej, bi se lov še vedno lahko izvajal s strani kvalificiranih oseb in pod ustreznim nadzorstvom. Ker ni tako, koncesije pa pobira toženka, je ta dolžna tožniku priskrbeti denarno nadomestilo. Obstoječi poseg tudi ni utemeljen z vidika socialne funkcije lastnine in ne zadošča kriteriju sorazmernosti. Gospodarska in ekološka funkcija lastnine nista nujno izključujoči, na kar kaže ureditev v številnih evropskih državah, v katerih je lovska pravica vezana na lastništvo lovišč (Zvezna republika Nemčija, Republika Avstrija, Francoska republika, Kraljevina Švedska, Kraljevina Nizozemska, Republika Hrvaška). Poleg tega obravnavana ureditev ne dosega svojega namena, saj država slabo skrbi za varstvo narave. Končno opozarja na gospodarski element lastninske pravice, ki ga je pritožbeno sodišče spregledalo. Ne strinja se, da v tožnikovem primeru ni prišlo do dejanske razlastitve in da določbe evropskih predpisov ne utemeljujejo drugačne odločitve. Pri tem se sklicuje na odločbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Chassagnou in poudarja, da tožbeni zahtevek nima zveze s pravičnim zadoščenjem po 41. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki ga lahko prizna le ESČP. Trg bo pokazal, da ima lovstvo svojo tržno ceno in se ne izvaja le zaradi okoljevarstvenih razlogov. Ob nespremenjeni ureditvi, ki je v nasprotju z URS in drugimi evropskimi predpisi, mora toženka tožniku povrniti to, kar bi slednji imel v primeru, da sporne ureditve ne bi bilo.

4Toženka v odgovoru na revizijo nasprotuje njenim razlogom in se zavzema za njeno zavrnitev. Stroškov ne priglaša.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizijska stališča o neustavnosti obstoječe zakonske ureditve lovske pravice, na katerih temelji tožbeni zahtevek, so zmotna. Drži, da zaradi samostojne narave lovske pravice, ki ni vezana na lastništvo zemljišča in jo lahko po posebnem postopku pridobijo samo usposobljene pravne osebe, lastniki zemljišč in gozdov ne smejo svobodno loviti in si prilaščati divjadi, ki se nahaja na njihovem zemljišču, in svojega zemljišča ne smejo uporabljati za pridobitno izkoriščanje pravice lova. Tožniku je bilo večkrat pravilno pojasnjeno, da zakonska ureditev, s katero se ne strinja, ni v nasprotju z URS. Tako je (v eni od zadev celo na njegovo pobudo) odločilo Ustavno sodišče Republike Slovenije, ki je ob tem obrazloženo zavrnilo nasprotna stališča, na katera sedaj opira revizijo (odločbi U-I-40/06 z dne 11. 10. 2006 in U-I-98/04 z dne 9. 11. 2006). Tem razlogom, ki sta jih povzeli sodišči nižjih stopenj, je revizijsko sodišče že pritrdilo v zadevi II Ips 60/2011 z dne 28. 2. 2013, ki je v dejanskem in pravnem pogledu enaka obravnavani.

7Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP).

8Revizijski neuspeh deli tudi zahteva za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Izrek o stroških odgovora na revizijo je odpadel, saj jih slednja ni priglasila.