VSK sodba Cpg 106/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora v petnajstih dneh povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 678,72 EUR.

Višje sodišče je pristojno za odločanje v konkretnem pritožbenem postopku na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča, Su 72/2013 z dne 7.5.2013, izdanega na podlagi 105.a člena Zakona o sodiščih (ZS).

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je dolžna tožena stranka do 18.4.2013 iz nepremičnine ID znak 1 odstraniti vsa svoja osnovna sredstva in opremo, jih izprazniti oseb in stvari ter nepremičnino izročiti tožeči stranki tako, da ji izroči ključe poslovnih prostorov. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki stroške postopka za izdajo naloga za izpraznitev poslovnih prostorov v znesku 315,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.5.2012, poleg tega pa tudi pravdne stroške v višini 1.470,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastanka zamude dalje do plačila.

Zoper to sodbo se je po svojem pooblaščencu pritožila tožena stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov, pri čemer je predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po oceni tožene stranke izpodbijana sodba sodišča prve stopnje ni pravilna in zakonita. Tožena stranka se ne strinja s tem, da naj bi določbe 25. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ZPSPP) praktično v danem primeru sploh ne bi bilo mogoče uporabiti. V tej zvezi je treba upoštevati odločbo Vrhovnega sodišča, na katero se sklicujeta obe pravdni stranki. Tožena stranka vztraja, da glede na svojo organizacijsko obliko (javni zavod) in glede na dejavnost, ki jo opravlja (dejavnost preskrbe prebivalstva in bolnišnic ter zdravstvenih domov z zdravili), izpolnjuje oba pogoja iz prvega odstavka 25. člena ZPSPP. Tožena stranka opravlja dejavnost na podlagi Zakona o lekarniški dejavnosti. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da jo opravlja na podlagi statuta. Gre za lekarniško dejavnost, ki jo ureja in določa zakon. Statut tožene stranke zgolj natančno ureja in predpisuje ustroj in organizacijo ter delovanje tožene stranke kot javnega zavoda. Bolj ali manj vse pravne osebe imajo svoje interne akte, ki podrobno urejajo njihovo delovanje. Le redke dejavnosti in njihovo opravljanje pa natančno in podrobno določa in ureja zakon. To pomeni, da tožena stranka opravlja dejavnost na podlagi zakona in ne zgolj na podlagi statuta. Njen statut ne opredeljuje lekarniške dejavnosti in njene vsebine ter pravil, pač pa to ureja in določa zakon. Sodišče prve stopnje pa samo priznava in ugotavlja, da je tožena stranka oseba javnega prava. Prav tako ni pravilna razlaga sodišča, da bi lahko prišlo do diskriminiranja zasebnikov, ki opravljajo lekarniško dejavnost. Dejstvo je, da veljajo za zasebnike in javne zavode številna drugačna pravila, pri čemer celo sodijo v dva različna sektorja pravnih oseb. Poslovanje javnega zavoda je strožje, saj javni zavod primarno ni ustanovljen za ustvarjanje dobička, ampak za opravljanje javne službe. Pri zasebnikih pa je tudi pri opravljanju dejavnosti na podlagi koncesije na prvem mestu ustvarjanje dobička. Tožena stranka je bila nesporno ustanovljena s strani M. za zagotavljanje oskrbe z zdravili na območju celotnega širšega območja mesta L. Kot taka mora ustrezno pokrivati s svojimi lekarnami številna mesta in primestna območja. Zasebni koncesionar pa praviloma dobi koncesijo za opravljanje dejavnosti na bistveno manjši oz. ožji lokaciji. Vse to ne pomeni favoriziranja, ampak gre za izjemo, ki je predpisana, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 25. člena ZPSPP. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje je zaznati predvsem odpor sodišča prve stopnje do uporabe že davno sprejete zakonske določbe v današnjih razmerah. Sodišče bi moralo vendarle spoštovati, da ta zakon še vedno velja in da ga je smiselno mogoče in treba uporabiti, kar dopušča tudi Vrhovno sodišče. Tožena stranka je nesporna oseba javnega prava (analogno nekdaj družbeno pravna oseba), ki opravlja dejavnost posebnega družbenega pomena.

Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala obrazložen odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Tožeča stranka je priglasila tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v konkretni zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljena dejstva pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje pravnemu naziranju sodišča prve stopnje v zvezi z uporabo (in razlago) določbe prvega odstavka 25. člena ZPSPP. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno sledilo tudi napotkom, ki jih je glede uporabe tega zakonskega določila zavzelo Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 240/2010. Tožena stranka namreč ni družbeno pravna oseba, ki svoje cilje uresničuje z angažiranjem sredstev v družbeni lastnini, pri čemer takšnega pravnega statusa ni imela niti v letu 2000, ko je s tožečo stranko sklenila sporno najemno razmerje. Tožena stranka je v skladu z določbami Zakona o zavodih - ZZ (zlasti 1., 3. in 4. člen) in določbami Zakona o lekarniški dejavnosti - ZLD (2. člen) javni zavod, nikakor pa nima statusa organizacije združenega dela, družbeno politične skupnosti ali druge družbeno pravne osebe, niti takšnega statusa ni imela v času sklenitve sporne najemne pogodbe. Predpostavka odpovedi najemnega razmerja s soglasjem občinske skupščine iz prvega odstavka 25. člena ZPSPP pa je ravno v tem, da ima najemnik takšen privilegiran pravni status, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Druga predpostavka, ki mora biti izpolnjena za odpoved najemnega razmerja s soglasjem občinske skupščine po prvem odstavku 25. člena ZPSPP, pa je v tem, da mora najemnik dejavnost posebnega družbenega pomena opravljati na podlagi zakona ali odloka skupščine družbeno politične skupnosti. Konkretni pravni akt, na podlagi katerega tožena stranka opravlja svojo dejavnost, pa je statut. V tej zvezi se tožena stranka v pritožbi sklicuje na Zakon o lekarniški dejavnosti (ZLD) kot okvirni pravni vir, ki pa po oceni pritožbenega sodišča ni tisti relevantni pravni akt, na podlagi katerega je bila tožena stranka ustanovljena in na podlagi katerega opravlja svojo dejavnost.

Ne glede na to, ali je druga predpostavka izpolnjena ali ne (ustanovitev in opravljanje dejavnosti na podlagi ustreznega občinskega odloka, čeprav tožena stranka v tej smeri ničesar ne zatrjuje), pa, kot že rečeno, v konkretnem primeru ni izpolnjena prva predpostavka iz prvega odstavka 25. člena ZPSPP in je bilo treba že iz tega razloga ugovor tožene stranke v tem delu zavrniti. Poleg tega pa je pravilna tudi ocena sodišča prve stopnje, da bi bilo v sedanjih ustavnih in družbenih (političnih in ekonomskih) razmerah nesprejemljivo favoriziranje javnih zavodov (npr. v razmerju do lekarnarjev zasebnikov, ki lekarniško dejavnost opravljajo na podlagi koncesije) v smislu prvega odstavka 25. člena ZPSPP. Zakonodajalec pa ima v bodoče vsekakor odprto možnost, da pri odpovedi najemnega razmerja zakonsko uredi privilegiran status določenih najemnikov, npr. tistih, ki opravljajo dejavnost javnega pomena (javna služba). Dotlej pa sodi ta snov po oceni pritožbenega sodišča lahko zgolj v okvir pogodbene pravne ureditve. V konkretnem primeru pa pravdni stranki takšnega posebnega statusa najemnika pogodbeno nista uredili.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo stroške pritožbenega postopka, in sicer nagrado za postopek pritožbe po tarifni številki 3210 Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT v višini 545,60 EUR, materialne stroške po tarifni številki 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR ter zahtevani 20% DDV na odmerjeno odvetniško nagrado.