VSK sodba Cpg 57/2013

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v točki I. izreka glede odločitve o znesku 10.350,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.11.2008 dalje do plačila spremeni tako, da se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne, izvršilni sklep VL 1 pa se v tem delu v drugem odstavku razveljavi; v točki II izreka sodbe se odločitev glede pravdnih stroškov spremeni tako, da vsaka pravdna stranka krije sama svoje stroške pravdnega postopka, tožena stranka pa je dolžna stranskemu intervenientu v 15 dneh povrniti 9,00 EUR stroškov pravdnega postopka.

V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v petnajstih dneh povrniti 623,82 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Z izpodbijano sodbo je sodišče odločilo, da ostane izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 1 v celoti ( pravilno: v drugem odstavku izreka sklepa) v veljavi, tako da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 10.350,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.11.2008 dalje (po računu štev. 13) in znesek 8.545,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.12.2008 dalje (po računu štev. 14) do plačila (I. izreka sodbe). Poleg tega je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v petnajstih dneh povrne 1.593,76 EUR, stranskemu intervenientu pa 18,00 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh treh zakonskih pritožbenih razlogov in navedla, da sodba temelji na zmotni uporabi materialnega prava, to je na 367. členu Obligacijskega zakonika (OZ), pri čemer je obrazložitev tako pomanjkljiva, da se sodbe ne da niti preizkusiti. S tem je bila storjena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Določba 367. člena OZ namreč ni uporabljiva v konkretnem primeru. Tožnik je s sklepom Ig 1 dobil zgolj pravico, da sam izterja terjatev stranskega intervenienta do tožene stranke. Ta sklep pa sam po sebi ne more pretrgati zastaranja terjatve stranskega intervenienta do toženca, izvršilni postopek med stranskim intervenientom in tožečo stranko pa tudi ne more materialno pravno učinkovati v smislu pretrganja zastaranja glavne terjatve, ki je bila v izvršbi zgolj prenesena. Sodba v tem delu tudi nima zadostnih razlogov, ne navaja datumov oz. dejanja, s katerim sodišče meni, da je bil zastaralni rok pretrgan. Tožba je bila tudi vložena prezgodaj, saj v času vložitve predloga za izvršbo, to je 9.12.2011, tožeča stranka ni imela aktivne, stvarne in procesne legitimacije, kajti sklep o prenosu terjatve nanjo (Ig 1) je postal izvršljiv šele 21.12.2011. Sodišče se tudi ni opredelilo do ugovorov, da je toženec plačal svoje storitve, to je do blagajniških prejemkov, ki so v spisu. Sodišče ni ugotovilo obsega del po pogodbi, ki jih je stranski intervenient sploh opravil, ni ugotovilo, kolikšen znesek je bil dejansko plačan in kolikšen znesek je ostal neplačan. Blagajniški prejemki v spisu se ne sklicujejo na točno določene račune, vendar pa nesporno dokazujejo, da je tožena stranka izvršila plačila v dobro stranskega intervenienta, zato ni mogoče zaključiti, da vtoževani računi niso bili plačani v celoti. Sodišču je pritožnik očital tudi, da ni razčistilo, zakaj je stranski intervenient izdal avansni račun št. 14 in račun št. 14. Sodišče ne pove, zakaj meni, da je "izpoved intervenienta razumljiva in življenjsko sprejemljiva". Tožena stranka je podala svoje dvome v pristnost tega računa. Upoštevajoč njene navedbe, da je dela po računu štev. 14 že plačala, pa je obstoj avansnega računa pomemben, saj takšen račun potrjuje plačilo avansa s strani tožene stranke. Podala je tudi navedbe, da drugega računa, razen avansnega, ni prejela. S tem, ko je sodišče zapisalo, da o tem računu "tožena stranka ni vedela povedati ničesar" je storilo absolutno bistveno kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje pritožba navaja, da je najbolj eklatantno nasprotje med zapisniki o zaslišanju prič ter razlogi sodbe, ki je podano s primerjavo izpovedbe stranskega intervenienta na naroku 23.1.2013, ki je izpovedal, da je prejel od tožene stranke v decembru tudi plačila na roke, sodišče pa navkljub temu v razlogih zapiše, da so navedbe tožene stranke o tem, da je plačeval z gotovino na roke intervenienta, ostale nedokazane. Sodišče se tudi ni dotaknilo navedb tožene stranke v zvezi s tem, da intervenient del po pogodbi ni dokončal, in da je torej obračunal dela, ki jih ni opravil. Ker sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih glede tega, ali je intervenient opravil vsa obračunana dela po računih št. 13 in 14, je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sam račun ne more dokazovati izvedbe del.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožeča stranka je svoj zahtevek temeljila na računu štev. 13 in štev. 14, ki sta bila v izvršilnem postopku Ig 1 prenesena nanjo kot terjatev v izterjavo (v skladu s 114. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju -ZIZ). S tem je tožeča stranka postala cesionar terjatve po teh dveh računih in je pridobila pravico zahtevati od tožene stranke, kot dolžnikovega dolžnika (dolžnik v izvršilnem postopku je bil g. U., sedanji stranski intervenient) plačilo obeh računov (prvi odstavke 120. člena ZIZ). Nima pa izvršilni sklep o prenosu terjatve v izterjavo takšnih posledic, kot mu jih je pripisalo prvostopno sodišče. Pritožba utemeljeno opozarja, da z izdajo izvršilnega sklepa o prenosu terjatve v izterjavo ni bilo pretrgano zastaranje terjatev, ki so bile prenesene, saj takšna posledica ne izhaja ne iz določbe 367. člena OZ (1), na katero se napačno sklicuje prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi, ne iz katerekoli druge določbe 4. odseka 4. oddelka IV. poglavja OZ. Račun štev. 13 je bil izdan 2.11.2008, zapadel pa je v plačilo 9.11.2008, kar pomeni, da je triletni zastaralni rok iz 349. člena OZ začel teči 10.11.2008, ko bi upnik te terjatve lahko terjal izpolnitev obveznosti po tem računu. Pri tem je pravno pomembno, da na začetek teka zastaranja sam prenos terjatve (na novega upnika) ne vpliva, in da je odločilen datum dospelosti cedirane oz. s sklepom prenesene terjatve (2). Do 9.12.2008, ko je tožeča stranka terjatev po navedem računu prvič sodno uveljavljala, je triletni zastaralni rok (kot ga je pravilno upoštevalo prvostopno sodišče) torej pretekel, zato je pritožbeno sodišče razsodilo, da je tožbeni zahtevek na plačilo 10.350,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.11.2008 dalje neutemeljen in je v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo (na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP) tako, da je zahtevek za plačilo zneska 10.350,88 EUR s pp zavrnilo ter v tem delu razveljavilo izvršilni sklep v drugem odstavku. Terjatev iz rač. štev. 14, katera je zapadla v plačilo 23.12.2008, pa do 9.12.2008 ni zastarala.

Avansni račun izstavi davčni zavezanec takrat, kadar pred opravljeno storitvijo prejme plačilo (avans), saj mora v določenem davčnem obdobju (če v njem ne prejme tudi celotnega plačila storitve) plačati na prejeti avans davek. Sodišče prve stopnje je iz izpovedi zaslišanega stranskega intervenienta, ugotovilo, da v konkretnem primeru ni šlo za zgoraj opisano situacijo. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je mogoče oceniti izpoved stranskega intervenienta, da je na račun pripisal „avansni“ zgolj na zahtevo toženca, in da gre sicer za (navaden) račun za opravljena dela, kot logično in sprejemljivo, predvsem iz enostavnega razloga, ker toženec ni nikoli zatrjeval, da je g. U., kot izvajalcu del, dal kakršenkoli avans, ki bi utemeljeval izdajo avansnega računa. To ne izhaja niti iz njegove izpovedi, ko je bil zaslišan kot stranka, saj je za vsa plačila zatrjeval, da jih je opravil za izvedena dela. Na podlagi navedenega je zato prvostopno sodišče pravilno ocenilo izpoved stranskega intervenienta in pravilno upoštevalo, da je račun štev. 14 izstavljen za opravljena dela in ga je tožena stranka dolžna plačati, čeprav je zatrjevala, da je razpolagala le z listino, ki ima pri računu pripis „avansni“.

Pritožnica tudi nima prav, ko prvostopnemu sodišču očita, da se ni „opredelilo do blagajniških prejemkov“, da ni ugotovilo obsega opravljenega dela in do tega, koliko je toženec že plačal ter kolikšen znesek je ostal neplačan. Iz računov so jasno razvidna dela, ki so bila obračunana, tako po količini, vsebini del in cenah za posamezna dela. Da bi se toženec razbremenil dolžnosti plačila vtoževanih računov, oz. računa štev 14 (ki ni zastaran), bi moral ob svojem zatrjevanju, da je U.-ju „plačal ves denar po vseh izstavljenih računih“, in da slednji vseh dogovorjenih del ni dokončal, sam navesti podatke, za katere očita sodišču, da jih ni ugotavljalo. Tako bi moral navesti, katerih del izvajalec ni opravil oz. ni dokončal, kolikšna je bila vrednost vseh opravljenih del ter kdaj, na kakšen način in koliko je za opravljena dela plačal. Teh navedb tožena stranka v postopku ni podala, zato tudi sodišče ni moglo ugotavljati, ali je U. opravil vsa dela, obračunana v spornem računu, brez ustreznih navedb pa tudi ni moglo iz blagajniških prejemkov, ki jih je spis Pg 1 vložil stranski intervenient U. (in ki so v pretežni meri tudi nečitljivi in se, tako pritožba, ne sklicujejo na posamezne račune) ugotavljati, ali je bil račun štev. 14 plačan in v kakšnem delu. Očitane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sodišče prve stopnje torej ni storilo. Storilo tudi ni kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to prvostopnemu sodišču očita pritožba zaradi zatrjevanega neskladja med navedbami tožene stranke na naroku za glavno obravnavo (o avansnem računu in računu štev. 14) in med razlogi sodbe, saj je kršitev po zgoraj navedeni določbi podana, kadar je nasprotje med razlogi sodbe o odločilnih dejstvih in listinskim dokaznim gradivom (3). Pri očitani kršitvi bi šlo kvečjemu lahko za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, vendar tudi to ni bilo podano, kot je pritožbeno sodišče obrazložilo v točki 5 te sodbe.

Na podlagi gornjih ugotovitev je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno, razen v delu, ki se je nanašal na zastaranje terjatve iz enega izmed računov, v katerem je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo (prvi odstavek 351. člena ZPP). Ob takšni odločitvi je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje, in sicer tako, da glede na približno polovičen uspeh vsake pravdne stranke v postopku, vsaka krije sama stroške, ki jih je v postopku imela (drugi odstavek 154. člena ZPP). Pri tem je sodišče tudi upoštevalo okoliščino, da niso v dokaznem postopku nastali v zvezi z zavrnjenim delom zahtevka nobeni posebni stroški glede na tiste, ki so nastali za ugodilni del. V skladu z uspehom je sodišče spremenilo tudi odločitev glede stroškov stranskega intervenienta, ki jih je le v polovičnem deležu (9 EUR) naložilo v plačilo toženi stranki. Glede na svoj status pa nima stranski intervenient pravice do povračila stroškov od stranke, kateri se je pridružil.

O stroških pritožbenega postopka je sodišče prav tako odločalo glede na uspeh strank v postopku na drugi stopnji (drugi odstavek 154. člena ZPP), pri čemer je upoštevalo okoliščino, da je bila glede na napačno uporabo materialnega prava sodišča prve stopnje pritožba za toženo stranko potrebna. Stroške tožene stranke je odmerilo na 1.247,64 EUR, predstavljajo pa njene izdatke za nagrado odvetnika (po tar. štev. 3210, odmerjeno glede na vrednost spornega predmeta po 12. členu ZOdvT od 367,00 EUR in ne od 393,00 EUR, kot je zahtevano v stroškovniku), pavšalni znesek za poštne in telekomunikaciske storitve(tar. štev. 6002), na oba navedena zneska 20% DDV (tar. štev. 6007) in izdatke za sodno takso za pritožbo (519,00 EUR). Ker je tožena stranka s pritožbo uspela glede približno polovice dosojenega zneska iz izpodbijane sodbe, ji je tožeča stranka dolžna v 15 dneh povrniti 623,82 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje.

----------------------------------------

op. št. 1: določba 367. člena OZ določa pretrganje zastaranja v primeru zavrženja tožbe zaradi nepristojnosti sodišča ali drugega vzroka, ki se ne tiče glavne stvari; pri imenovanju prednika in uveljavljanju pobota terjatev v pravdi (kjer je torej o terjatvi že pred tem tekla pravda) in pri napotitvi sodišča ali drugega organa, da upnik prijavljeno terjatev uveljavlja v pravdi.

op. št. 2: V. Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 2. knjiga, stran 450.

op. št. 3: J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2009, 3. knjiga, stran 312.