VSRS Sklep II Ips 141/2010

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se ugotovi, da sta pogodba o pripoznavi lastninske pravice in darilna pogodba z dne 30. 4. 1998, sklenjeni med J. O. in toženko, ter vknjižbeno dovoljenje J. O. z dne 22. 6. 2004 k tema pogodbama zanj brez pravnega učinka do višine 168.586,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2003 dalje, ter da je toženka dolžna tožniku dovoliti izvršbo na stanovanje 5.E, vpisanem v podvl. 2792/5 k. o. ... Presodilo je, da je tožnik postavil nesklepčni zahtevek, in sicer ugotovitvenega namesto oblikovalnega, pri čemer je vztrajal tudi po opozorilu sodišča.

2Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper pravnomočno sodbo je tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložil revizijo. Očita kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker imata sodbi pomanjkljivosti zaradi katerih se ne moreta preizkusiti. Izreka sodb nasprotujeta razlogom sodbe, ni razlogov o odločilnih dejstvih oz. so razlogi sodbe v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi. Toženka obliki zahtevka ni ugovarjala, torej je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek iz razloga, ki med strankama ni bil sporen, kar predstavlja bistveno kršitev postopka. Pritožbeno sodišče na ta očitek ni odgovorilo. Ob ugotovitvi sodišč, da je postavljeni zahtevek jasen, popoln in sposoben za obravnavo, je nerazumna in neobrazložena njuna odločitev o njegovi zavrnitvi. O vsebinski neutemeljenosti zahtevka sodišče prve stopnje nima razlogov, sodišče druge stopnje pa tudi na ta očitek ni odgovorilo. Poudarja, da je ugotovitev obeh sodišč, da je tožbeni zahtevek sposoben za obravnavo in bi bil lahko celo utemeljen, če bi bil postavljen kot oblikovalni in ne ugotovitveni. Navaja, da je paulijanska tožba vse od sprejema Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ) ugotovitvena tožba. Pri tem se sklicuje na sodbo Okrožnega sodišča v Celju Gž 449/68. Opozarja na stališče Vrhovnega sodišča iz zadeve III Ips 16/2003. Formalno je pravilen oblikovalni zahtevek, čeprav je za vsebinsko odločanje o predmetu spora sposoben tudi ugotovitveni zahtevek, zato ga zgolj iz tega razloga ni mogoče zavrniti kot neutemeljenega. Če tožbeni zahtevek ne bi imel zapisa „Ugotovi se“ bi bil oblikovalen. Tožba ima v materialnopravnem smislu vsebino, kakršno zahtevata določbi 259. in 260. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tožnik ni bil pozvan, ali vztraja pri ugotovitvenem zahtevku, temveč da odgovori, kakšne narave je tožbeni zahtevek. Zatrjuje, da višje sodišče ni dogovorilo na vrsto pritožbenih navedb, zato je podana kršitev 22. člena Ustave. Izpodbijana odločitev odstopa od sodne prakse, ki ugotovitvene zahtevke tolerira.

4Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, ter stranski intervenientki, ki je v odgovoru predlagala zavrnitev revizije.

5Revizija je utemeljena.

6Na podlagi pregleda sodne prakse Vrhovnega sodišča je mogoče ugotoviti, da je to do sedaj dopuščalo različne zahtevke tožbe za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj izven stečaja.(1) G

lede pravnega vprašanja pravilnega oblikovanja tožbenega zahtevka paulijanske tožbe Vrhovno sodišče tako še ni zavzelo jasnega stališča.(2) O tem sta bili sicer dopuščeni dve reviziji,(3) vendar

sta bili obe zaradi neizpolnjevanja formalnih pogojev zavrženi.(4)

7Izpodbijanje pravnega dejanja dolžnika pomeni poseg v tujo pravno razmerje, sklenjeno ali izvršeno med dolžnikom in tretjim in s tem izjemo od temeljnega načela, da obligacijsko razmerje učinkuje med strankama. Pritrditi je stališču nižjih sodišč, da je tožba za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj tožba z dvočlenskim tožbenim zahtevkom oblikovalne in dajatvene narave. V skladu z določilom 260. člena OZ namreč postane izpodbito pravno dejanje brez učinka proti upniku (v obsegu, kot je potrebno za izpolnitev njegovih terjatev) šele v posledici ugoditve zahtevku na izpodbijanje. To pomeni, da se izpodbojna pravica lahko uveljavlja samo sodno in jo je tako treba uresničiti z oblikovalnim tožbenim zahtevkom.(5)Dajatveni zahtevek nastane šele z ugoditvijo oblikovalnemu zahtevku na izpodbijanje pravnega dejanja, saj ima šele izguba učinka izpodbitnega dejanja proti upniku za posledico obveznost tožene stranke dopustiti poplačilo iz premoženja, ki je predmet izpodbitega pravnega dejanja. Ker izpodbojnost pravnega dejanja ni zgolj pravna podlaga za uveljavljanje dajatvenega zahtevka,(6) je tožba zgolj z dajatvenim zahtevkom nesklepčna. Zavzemanje, da zahtevo za sodno varstvo na podlagi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj tvorita oblikovalni in dajatveni zahtevek, je prevladujoče tudi v pravni teoriji.(7) Res je, da se je v sodni praksi

v šestdesetih letih prejšnjega stoletja uveljavilo, da mora biti v paulijanski tožbi poleg dajatvenega postavljen še ugotovitveni zahtevek,(8) vendar pa je treba pri tem upoštevati, da Zakon o izpodbijanju pravnih dejanj izven stečaja z dne 22. 1. 1931,(9) katerega pravna pravila so se na podlagi Zakona o neveljavnosti pravnih predpisov, sprejetih pred 6. aprilom 1941 in v času sovražne okupacije,(10) tedaj uporabljala, ni zahteval sodnega uresničevanja izpodbojne pravice,(11) kot to velja za Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR)(12) in OZ. Vrhovno sodišče ob tem še poudarja, da so sodišča z namenom, da se prepreči, da bi stranka

izgubila pravdo in prišla ob pravno varstvo samo zaradi nepravilnega tožbenega predloga, pa čeprav je po uspehu obravnave povsem jasno, da ima prav, le njen tožbeni predlog je napačno formuliran,(13) dolžna pri obravnavni primerov, ko

je postavljen zahtevek izpodbojne tožbe, ki ga je sodna praksa do sedaj dopuščala,

normativno strukturo stranki razkriti ter ji tako omogočiti, da svojo pravico, ki mora biti v trditvenem gradivu jasno izražena, tudi procesno pravilno oblikuje.

8Utemeljene so revizijske navedbe, da je v

konkretnem primeru tožbeni zahtevek ne glede na svojo formulacijo vsebinsko ustrezen, saj bosta z njim izpodbijana pogodba in vknjižbeno dovoljenje izgubila učinek proti tožniku glede njegove

terjatve do dolžnika. Zahtevek je tako oblikovan v skladu z določbo 260. člena OZ in zgolj odvečna uvodna faza izreka - „ugotovi se“ - v tem primeru ne more vplivati na njegovo sklepčnost.(14)

Tožbeni predlog namreč vsebuje ustrezni eksekutivni element.(15)

9Materialnopravna zmotna presoja nižjih sodišč glede sklepčnosti tožbenega zahtevka je imela za posledico, da je ostalo dejansko stanje, potrebno za odločitev, nepopolno ugotovljeno. Na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP je zato revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Glede na prej pojasnjeno podrobnejša navodila sodišču prve stopnje niso potrebna.

10Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Glej npr. odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 537/96, II Ips 23/2000, II Ips 187/2001, II Ips 425/2001, II Ips 684/2005, II Ips 806/2005, II Ips 1023/2007, II Ips 644/2009, II Ips 710/ 2009, II Ips 167/2010 itd.

Op. št. (2): Nasprotno pa se je Vrhovno sodišče že jasno opredelilo o vprašanju pravilnega oblikovanja zahtevka tožbe za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj v stečaju. Glej npr. odločbe Vrhovnega sodišča III Ips 56/94, III Ips 11/2011, III Ips 16/2003 itd.

Op. št. (3): Glej sklepa Vrhovnega sodišča II DoR 237/2009 z dne 28. 1. 2010 in II DoR 585/2010 z dne 16. 6. 2011.

Op. št. (4): Primerjaj sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 197/2010 in II Ips 367/2011, oba z dne 4. 10. 2012.

Op. št. (5): Prim. Plavšak, N., v Plavšak, N., Juhart, M., (rd.)., Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, prva knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 163. Ude, L., Civilno procesno pravo, Uradni list RS, Ljubljana 2002, str. 211. Galič, A., v Ude, L. et al., Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, GV, Ljubljana 2005, str. 164.

Op. št. (6): Nasprotno meni M. Juhart. Glej Juhart, M., v Juhart, M., Plavšak, N. (rd.)., Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, druga knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 268.

Op. št. (7): Blagojević, B. T., Krulj, V., Komentar Zakona o obligacionim odnosima, prva knjiga, Savremena administracija, Beograd 1983, str. 993. Momčinović, H., Pobijanje dužnikovih pravnih radnji prema Zakonu o obveznih odnosima, Zbornik PFZ, 56, posebni broj, str. 533. Stipković, Z., O pobijanju dužnikovih pravnih djela izvan stečaja, Naša zakonitost, 1977/VIII, str. 50. Cigoj, S., Komentar Obligacijskih razmerij, druga knjiga, Uradni list SRS, Ljubljana 1984, str. 990 in 996. Plavšak, N., v Plavšak, N., Juhart, M., (rd.)., Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, prva knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 163.

Op. št. (8): Sodba Okrožnega sodišča Celje Gž 449/68, Poročilo VSS 1/60, str. 29. Bilten Vrhovnega sodišča Jugoslavije, št. 36/1973, str. 41. Goljar, S., Krisper Kramberger, M., Plavšak, N., Pregled sodne prakse in literature, Obligacijska razmerja, splošni del, Vrhovno sodišče SRS, Ljubljana 1987, str. 304. Strohsack, B., Obligacijska razmerja III, druga spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list RS, Ljubljana 1996, str. 56.

Op. št. (9): Sl. novine, št. 26/62, 5. 2. 1931 in št. 29/685, 30. 4. 1931. Objavljeno tudi v Stupar, M. (ur.), Zbornik građanskih zakonika stare Jugoslavije, Titograd 1960, str. 269-273.

Op. št. (10): Službeni list FNRJ, št. 86/46 z dne 25. 10. 1946.

Op. št. (11): Prim. 12. člen Zakona o izpodbijanju pravnih dejanj izven stečaja z dne 22. 1. 1931.

Op. št. (12): Prim. 284. člen ZOR.

Op. št. (13): Prim. sklep Vrhovnega sodišča II Ips 1213/2008 z dne 4. 10. 2012.

Op. št. (14): Tudi v zadevi III Ips 110/2007 Vrhovno sodišče takšne zahtevek opredeli kot oblikovalni.

Op. št. (15): Podobno tudi Đorđević, M., Izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika (pravne osebe), doktorska disertacija, str. 137, op. 519. Glej tudi odločbi Vrhovnega sodišča RS III Ips 144/99 z dne 23. 12. 1999 in III Ips 110/2007 z dne 16. 12. 2008.