VSC sklep Cp 466/2013

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.
Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožničin hkrati s tožbo vložen predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se tožencu prepovedala odtujitev in obremenitev določno opredeljenih nepremičnin, ležečih v k.o. (...), do poteka 8 dni po pravnomočnosti odločbe, s katero bo zaključena pravdna zadeva. Odločilo je še, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške predloga za izdajo začasne odredbe.

Tožnica je v pritožbi uveljavljala pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava in predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi. V pritožbi je zatrjevala, da tožnica ne razpolaga z drugimi dokazi kot z informacijami, da se toženec intenzivno pogovarja o odtujitvi in obremenitvi spornih nepremičnin. To in predmetni postopek pa pomeni, da bo izjalovljen namen pravdnega postopka, če toženec odtuji ali obremeni nepremičnine, katerih vrnitev v last zahteva tožnica. Zato pa v predlogu za izdajo začasne odredbe ni bila potrebna nobena posebna obrazložitev, da je vrnitev nepremičnine v last tožnice, če pride do odtujitve iz lasti toženca, onemogočena ter tehtanje neugodnih posledic. Toženec bi s predlagano začasno odredbo utrpel škodo, vendar je ta zanemarljiva v primerjavi z interesom tožnice in nevarnostjo izjalovitve namena pravdnega postopka za razveljavitev darilne pogodbe. Nevarnost odtujitve, pred katero bi predlagana začasna odredba ščitila tožnico, ima tako prednost pred nevarnostjo posledic, ki bi jih ob tem utrpel toženec.

Pritožba ni utemeljena.

Kot je pravilno povzelo v točkah 2 in 3 obrazložitve izpodbijanega sklepa že tudi sodišče prve stopnje, določa zakonske pogoje, ki jih mora upnik izpolniti, da bi lahko sodišče ugodilo njegovemu predlogu za zavarovanje nedenarne terjatve z začasno odredbo, člen 272 ZIZ. Ob verjetnosti terjatve mora tako upnik izkazati še enega od pogojev, sicer navedenih v drugem oziroma tretjem odstavku 272 člena ZIZ. V zvezi z izkazanostjo pogoja iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (ki določa, da mora upnik verjetno izkazati, da bo uveljavitev terjatve onemogoča ali precej otežena), tako pomeni, da mora upnik navesti takšne okoliščine (in predlagati dokaze, ki te okoliščine izkazujejo), iz katerih izhaja, da bo uveljavitev upnikove terjatve onemogočena ali precej otežena, pri čemer je dokazni standard njihove dokazanosti nižji. Zahteva se namreč verjetna izkazanost, ta pa je podana, ko so razlogi, ki govorijo v prid takšnim trditvam prepričljivejši od tistih, ki govorijo proti njim. Upnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe izkazanost tega pogoja utemeljeval zgolj z navedbami, da je tožnica naključno izvedela, da se toženec intenzivno pogovarja o tem, da bi nepremičnino odsvojil. Zgolj z navedbami takšnih okoliščin, za katere tožnica sicer ni predlagala tudi nobenega dokaza (tudi dokaza z lastnim zaslišanjem ne), navedenega zakonskega pogoja ni izkazala, kot je pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje. Za izkazanost navedenega pogoja je sicer potrebno izkazati zgolj obstoj objektivne nevarnosti za izvršbo, vendar mora ta izhajati iz po upniku navedenih konkretnih okoliščin, kar pa po upniku zatrjevane niso. Pritožbeni očitki o zmotnosti takšnih zaključkov so tako neutemeljeni.

Tožnica je izkazanost pogojev, kot jih določa ZIZ v 3. alineji drugega odstavka 272. člena (da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku) in v tretjem odstavku 272. člena v zvezi s tretjim odstavkom 270. člena ZIZ (da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo) zatrjevala le z zapisom zakonskega besedila (zakonskega dejanskega stana). Navedla ni torej nobenih konkretnejših dejanskih okoliščin, ki bi izkazovale okoliščine zakonskega dejanskega stana, niti ni zanje predlagala nobenih dokazov. Zato pa so pravilni tudi zaključki sodišča prve stopnje o neizkazanosti tovrstnih zakonskih pogojev in posledična zavrnitev predlagane začasne odredbe, ker tožnica ni izkazala nobenega od pogojev iz drugega oziroma tretjega odstavka 272. člena ZIZ, brez izkazanosti katerega od njih pa izdaja začasne odredbe ni dopustna. Pritožbeni očitki o zmotnosti odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga tožnice za izdajo predlagane začasne odredbe so tako neutemeljeni.

Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje v zvezi z izdano odločbo niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (člen 350/II ZPP v zvezi s členi 366/I ZPP ter 239 in 15 ZIZ), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s členoma 239 in 15 ZIZ).

Glede na tožničin neuspeh s pritožbo pritožbeni stroški tožnice za zavarovanje niso bili potrebni. Pritožbeno sodišče je tako glede priglašenih pritožbenih stroškov odločilo, da te pritožnica nosi sama (člen 38/V ZIZ v zvezi s členom 239. ZIZ).