VSL sodba I Cpg 461/2006

I. Pritožba se zavrne in se prvostopna sodba v izpodbijani I.1. točki izreka in v tistem delu II. točke izreka, ki se nanaša na prvo tožečo stranko, zavrne in se prvostopna sodba v izpodbijanih delih potrdi.

II. Zahtevek prve tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

I.

11. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „I. 1. tožene stranke so nerazdelno dolžne plačati prvotožeči stranki znesek 50.000,000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo;

1.2. tožene stranke so nerazdelno dolžne plačati drugo tožeči stranki znesek 50.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila v roku 15 dni pod izvršbo“;

2Tožeči stranki je naložilo nerazdelno plačati pravdne stroške prvotoženi stranki v višini 2.154.800,00 SIT, drugotoženi stranki v višini 1.636.800,00 SIT ter tretje toženi stranki 1.240.800,00 SIT, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.5.2004 do plačila, v 15 dneh od pravnomočnosti sodbe.

1.2. V obrazložitvi je povzelo med pravdnima strankama sicer nesporne navedbe tožeče stranke, (1) da so toženci v času od 1.1993 do 10.2.1997 pri drugi tožeči stranki (I. d.d. ‑ sedaj v stečaju) opravljali funkcije članov uprave, prvi toženec pa tudi funkcijo člana nadzornega sveta, (2) da je pravni prednik prve tožeče stranke (IH. d.d.) IZ d.d. leta 1996 s pogodbami, ki jih je bil sklenil s prodajalcema Kapitalska družba (v nadaljevanju KAD) in Slovenska odškodninska družba (v nadaljevanju SOD), pridobil 196.272 delnic druge tožeče stranke, za kar je plačal 177.112.235,80 SIT in (3) med drugim trditve, da so podatki poslovnih poročil druge tožeče stranke za obdobje od januarja do novembra 1995 izkazovali čisti dobiček v višini 14.400.000,00 SIT, kar je kazalo na vrednost delnice 2.200.000,00 SIT. Kupljene so bile po ceni 1.070,00 SIT za eno delnico, v resnici pa niso imele nobene vrednosti, ker v poslovnem poročilu za leto 1995 niso bili upoštevani učinki poslovanja odvisnih podjetij na matično podjetje. To pa pomeni, da je bila ob nakupu delnic prva tožeča stranka zaradi neresnično prikazanih podatkov o poslovanju druge tožeče stranke v letu 1995 zavedena.

1.3. Ugotovilo je, da svoj odškodninski zahtevek prva tožeča stranka utemeljuje na treh podlagah in sicer (1) kot upnik druge tožeče stranke, (2) kot delničar druge tožeče stranke in (3) kot kupec delnic druge tožeče stranke. Tožbeni zahtevek prve tožeče stranke je iz prve zatrjevane podlage zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da prva tožeča stranka ni upnik druge tožeče stranke, iz druge zatrjevane podlage zato, ker lahko delničar skladno s 73. členom Zakona o prevzemih (Ur. l. RS, št. 47/97) zahteva povrnitev škode le v korist družbe, iz tretje zatrjevane podlage pa med drugim zato, ker uprava za pravilnost in poštenost računovodskih izkazov odgovarja družbi, za škodo, ki jo člani uprave kot zastopniki družbe povzročijo tretjim, pa odgovarja družba. V njej poudarja, da so toženci ključno prispevali k temu, da so bili posredovani lažni računovodski podatki, ki so predstavljali osnovo za odločitev o nakupu delnic in oblikovanju cene zanje. Vedeli so ne samo to, da učinki poslovanja podjetij v tujini niso bili evidentirani sproti, ampak tudi to, da obstoječe evidence niti približno niso odražale dejanskega stanja in da brez korekcij ugotovljenih rezultatov poslovanja pri odvisnih družbah ni mogoče prikazovati dejanske slike poslovanja matičnega podjetja za določeno koledarsko leto.

2Proti izpodbijani sodbi se je pritožila le prva tožeča stranka. To pomeni, da je tožbeni zahtevek druge tožeče stranke pravnomočno zavrnjen. V pravočasni pritožbi prva tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge, ki so navedeni v 1. odstavku 338. člena ZPP. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v tem okviru v novo sojenje.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

II.

1Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnica ne graja tistih delov prvostopne obrazložitve, iz katerih izhaja, da tožbeni zahtevek, kolikor je oprt na prvi dve podlagi, ni utemeljen. Zato je pritožbeno sodišče glede omenjenih dveh podlag opravilo le uradni preizkus izpodbijane sodbe v smislu 2. odstavka 350. člena ZPP.

2V nadaljevanju je zato odgovorjeno samo na tiste pritožbene trditve, iz katerih izhaja, da je prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker je zavrnilo tožbeni zahtevek tudi na tretji zatrjevanji podlagi.

3lz nesporne trditvene podlage pravdnih strank je razvidno, da je prva tožeča stranka pridobila sporne delnice druge tožeče stranke na podlagi pogodb, sklenjenih s SOD in KAD leta 1996. Ker prva tožeča stranka izrecno navaja, da odškodninski zahtevek (iz 3. zatrjevane podlage) temelji na nepogodbenem ravnanju tožencev, je potrebno trditve o protipravnem ravnanju tožencev presojati v luči takratne zakonodaje. V tistem času je veljal ZGD (Ur. l. RS, št. 30/93) z novelama A (Ur. l. RS, št. 29/94) in B (Ur. l. RS, št. 92/94), Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78, v nadaljevanju ZOR) in med drugim Zakon o trgu vrednostnih papirjev (Ur. l. RS, št. 6/94, v nadaljevanju ZTVP).

4Po določilu 1. odstavka 154. člena ZOR mora povzročitelj oškodovancu povrniti škodo, če ne dokaže, da je le‑ta nastala brez njegove krivde. Oškodovanec (torej tožeča stranka) mora zatrjevati in dokazati protipravno ravnanje povzročitelja, nastanek škode in vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem in škodo, povzročitelj pa se ekskulpira, če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Protipravno ravnanje tožencev vidi prva tožeča stranka v tem, da niso poskrbeli za pravilnost tistih računovodskih izkazov, ki so prvi tožeči stranki služili kot podlaga za odločitev za nakup delnic druge tožeče stranke. Za te računovodske izkaze zatrjuje, da so bili varljivi, ker niso upoštevali učinkov odvisnih podjetij. Po doIočilu 1. odstavka 52. člena (takrat veljavnega) ZGD za pravilnost izkazov in poslovnih poročil odgovarja poslovodstvo družbe, ki mora izkaze predložiti organom družbe v rokih določenih z aktom družbe, po določilu 3. alineje 53. člena istega zakona pa mora letne izkaze povezanih družb najkasneje v šestih mesecih po preteku poslovnega leta pregledati samostojno revizijsko podjetje v skladu s posebnimi predpisi. lz prvega citiranega določila ZGD tudi po oceni pritožbenega sodišča izhaja, da za pravilnost in poštenost računovodskih izkazov uprava družbe odgovarja družbi. Prva tožena stranka sicer navaja, da se je za nakup delnic druge tožeče stranke odločila na podlagi „letnega poročila 1994 (Annual Report), ki je zajemalo podatke za leto 1993 in 1994 ter predstavitev podjetja, pripravljenih za PIDe po metodologiji sklada za razvoj", pri tem pa ne zatrjuje, da so toženci vedeli, da bodo ti podatki prvi tožeči stranki služili za analizo zaradi odločitve o nakupu delnic druge tožeče stranke. Če bi to zatrjevala, bi bili po oceni pritožbenega sodišča omenjeni računovodski izkazi vsaj načelno primerljivi s prospektom za javno ponudbo delnic v smislu takrat veljavnega 13. člena ZTVP. Načelno zato, ker se je prva prodaja vrednostnih papirjev, to je prodaja na podlagi izdajateljeve ponudbe ob izdaji vrednostnih papirjev, lahko opravila le na podlagi javne ponudbe (1. odstavek 4. člena ZTVP). lz navedb tožeče stranke pa izhaja, da je dne 15.4.1996 delnice kupila na javni dražbi. Po citiranem določilu 1. odstavka 13. člena ZTVP je prospekt za javno ponudbo pisni dokument, ki vsebuje podatke, ki omogočajo kupcu vrednostnih papirjev (investitorju) vpogled v pravni položaj izdajatelja, njegov finančni položaj ter poslovilne možnosti in pravice, ki izhajajo iz vrednostnega papirja. Po določilu 1 . odstavka 14. člena ZTVP so osebe, ki so izdale prospekt oziroma sodelovale pri izdaji prospekta, če so v njem navedeni neresnični podatki (odgovorna oseba izdajatelja, revizor in druge osebe, ki so lahko vplivale na vsebino prospekta), solidarno odgovorne imetnikom takšnih vrednostnih papirjev za škodo, če so vedele, ali bi morale vedeti za neresničnost podatkov. Po določilu 3. odstavka pa so odgovornosti za škodo te osebe oproščene, če dokažejo, da je investitor v času pridobitve vrednostnih papirjev vedel za netočnost oziroma nepopolnost podatkov v prospektu. Tega določiIa ni mogotčev tolmačiti drugače, kot da vedenje oškodovanca za „netočnost oziroma nepopolnost podatkov v prospektu" že po zakonu samem predstavlja pretrganje vzročne zveze med dolžnostjo posredovati točne podatke in nastalo škodo.

5Ker pa prva tožeča stranka sama zatrjuje, da tisti računovodski izkazi, ki so ji služili kot podlaga za analizo finančno ekonomskega stanja druge tožeče stranke, niso vsebovali podatkov o poslovanju povezanih družb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da že iz njenih navedb izhaja, da je vedela za netočnost oziroma nepopolnost podatkov, ki so izhajali iz teh izkazov. To tem bolj, ker bi skladno s citirano 3. alinejo 53. člena ZGD ti izkazi morali biti revidirani. Ker pa se je kljub temu odločila za nakup, je pretrgana vzročna zveza med zatrjevanim protipravnim ravnanjem tožencev in zatrjevano škodo (prim. 3. odst. 14. čl. ZTVP). Zato pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni zagrešilo nobenih kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. čl. ZPP).

6Odločitev o stroških pritožbenega postopka je oprta na določilo 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.