VSL sodba I Cpg 221/2012

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijani drugi alineji I in v II. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani Vl 77798/2009 z dne 9.6.2009 ohranilo v prvem in tretjem odstavku v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico 6.151,50 EUR s pripadki, zakonske zamudne obresti od zneska 12.568,00 EUR od 5.10.2007 do 10.2.2010 in izvršilne stroške v znesku 175,85 EUR s pripadki (druga alineja I točke izreka). Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 2.304,62 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila pod izvršbo (II. točka izreka).

2Tožena stranka se je proti tej sodbi pritožila in predlagala spremembo izpodbijane sodbe tako, da sodišče druge stopnje sklep o izvršbi razveljavi v delu, s katerim je tožeča stranka uspela.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje uvodoma pripominja, da je pritožba laična in tožena stranka ne loči med povzetkom navedb pravdnih strank in dokazno oceno, ki je bila podlaga sodišču, da je napravilo materialno pravni sklep in odločilo o tožbenem zahtevku tožeče stranke.

6V pravdnem postopku je dolžnost pravdnih strank, da navedeta vsa pravno pomembna dejstva in zanje predlagata ustrezne dokaze (212. člen ZPP).V 3. in 4. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje njune trditve pravilno povzelo in nato na podlagi izvedenega dokaznega postopka izvedlo pravilno dokazno oceno, s katero se sodišče druge stopnje v celoti strinja. Zato tudi ni sledilo pritožbenemu stališču, da si bo tožena stranka o bodočih eventuelnih poslih, obljubljenih s strani tožeče stranke, samo zaračunala provizijo, saj naj bi bila šele „potem“ podpisana pogodba. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je tožena stranka bila kupec blaga, ki ga je pri O., d.o.o., po pisnem pooblastilu tožeče stranke z dne 2.8.2007 z O. odpeljala v družbo A., d.o.o. Pogodba med pravdnima strankama pa je bila podpisana že pred tem, to je 6.3.2007 (A16, točka 7 obrazložitve).

7Sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom v izpodbijani sodbi, da je bila med pravdnima strankama sklenjena prodajna pogodba in ne posredniška pogodba, kot želi prikazati tožena stranka, ugovor pasivne legitimacije pa zato ni utemeljen. S pritožbenimi trditvami v zvezi z načinom obračunavanja DDV, carinjenjem in sklicevanjem na prilogo (odgovor na opomin na plačilo za tožečo stranko z dne 12.11.2007, A25) tožena stranka ne more izpodbiti pravilnih zaključkov prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka tista, ki je bila v poslovnem razmerju s tožečo stranko in zavezanec za plačilo vtoževanega zneska.

8Sodišče prve stopnje je v zadnjem stavku drugega odstavka (točka 4, str. 4 obrazložitve) zapisalo, da je tožena stranka prejela predlog za verižno kompenzacijo od družbe A. (ki ga je že podpisala) in tožeče stranke za znesek 21.406,00 EUR. Zmotna je pritožbena trditev, da sodišče narobe navaja, da je verižna kompenzacija med A. in tožečo stranko za znesek 21.406,00 EUR podpisala misleč, da ga bo tudi tožena stranka priznala in je iz verižne kompenzacije razvidno (prečrtan znesek in ročno vpisan pravi znesek dolga), da je pravi dolg 12.568,00 EUR. Iz navedenih razlogov namreč tako pritožbeno stališče ne sledi.

9Med točkama 3 in 7 ne more biti podana nobena kolizija, saj se točka 3 obrazložitve nanaša na povzetek navedb tožeče stranke, točka 7 pa pomeni dokazno oceno, ki jo je sodišče prve stopnje izpeljalo na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja v postopku. Smiselno uveljavljana kršitev določila 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni podana.

10Kakšna je bila vsebinska dokumentacija in kako so stranke upoštevale obračunavanje vhodnega 20% DDV niso pravno pomembna dejstva, in jih sodišče prve stopnje v postopku ni bilo dolžno upoštevati. Enako velja tudi glede pravilnosti predložene dokumentacije, na podlagi katere je tožena stranka knjižila poslovne dogodke.

11Kar se tiče neuporabnega in radioaktivnega materiala je šlo za del blaga, ki je bil predmet reklamacije A., d.o.o., zaradi prevelikih kosov, kar pa je lahko upoštevno le v razmerju med toženo stranko in A., ne pa v razmerju med pravdnima strankama. Pritožbene trditve, ki se nanašajo na prijavo Inšpekciji za radioaktivnost Republike Slovenije, pa so nova dejstva, ki jih sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku ne sme upoštevati (337. člen ZPP), poleg tega pa za odločitev v tej zadevi niso pravno odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je v točki 9 dokazno ocenilo izpoved direktorja tožene stranke Ž. P., kateremu ni verjelo, da je bil dogovor tak, da blago toženi stranki plača O., d.o.o., in nadalje, da bi moral A., d.o.o., blago plačati tožeči stranki. Sodišče prve stopnje se je oprlo na nepristransko izpovedbo priče J. R., zaposlenega v družbi A., in sicer, da je v času sestave predloga za verižno kompenzacijo tožeča stranka dolgovala njegovi družbi A. 12.568,50 EUR, vendar ne za material, ki je bil predmet dogovora med pravdnima strankama in tudi ni bilo odločilno, koliko znaša terjatev med pravdnima strankama. Namen kompenzacije je bil zapreti dolg A. do tožene stranke, pri čemer mu je direktor tožeče stranke povedal, da ima tožeča stranka terjatev do tožene stranke. Po potrditvi verižne kompenzacije (A28), so prenehale medsebojne obveznosti in terjatve vseh strank, podpisnic verižne kompenzacije. Teh odločilnih razlogov v izpodbijani sodbi pa tožeča stranka ne izpodbija.

12Sklicevanje na nepravilno predloženo knjigovodsko dokumentacijo ne more omajati pravilnih razlogov v 10. točki izpodbijane sodbe. Nanje se sodišče druge stopnje v celoti sklicuje in jih ne ponavlja.

13Ne drži pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče upoštevati, da je tožeča stranka dobila znesek 12.568,00 EUR prej, kot se je začel pravdni postopek, ker to ni res. Predlog za izvršbo je bil vložen 9.6.2009, verižna kompenzacija pa je bila podpisana 10.2.2010 (A/28), torej že potem, ko je bil postopek uveden.

14Pravilna je tudi odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od zneska 12.568,00 EUR za čas od zapadlosti računa v plačilo (5.10.2007 do 10.2.2010), ko je bila verižna kompenzacija podpisana.

15Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške.