VSL sodba I Cpg 912/2011

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke plačilo zneska 102.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek za plačilo zneska 53.831,00 EUR z zamudnimi obrestmi in podredni tožbeni zahtevek za plačilo 57.990,00 EUR z zamudnimi obrestmi (II. in III. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da mora povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 4.049,02 EUR (IV. točka izreka).

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka. V pritožbi je uveljavljala vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta bili tožeča stranka in pravni prednik tožene stranke od leta 1997 delničarja družbe V. d.d. pri čemer je bil delež tožeče stranke manjšinski, saj je predstavljal le 16% osnovnega kapitala. Pravdni stranki sta bili v letih 2002 in 2003 soglasni, da bi dejavnost družbe V. d.d. bila bolj uspešna, če bi se pripojila kakšni večji družbi, ki se je ukvarjala z enako dejavnostjo. Zaradi uresničitve tega namena je tožena stranka v letu 2003 pridobila večinski delež v družbi G. d.o.o., h kateri naj bi se V. d.d. pripojila.

6Kljub začetim aktivnostim za izvedbo pripojitve pa do le - te ni prišlo. Nad družbo V. d.d. je bil začet postopek redne likvidacije s sklepom družbe z dne 16.8.2006, ki pa ni bil uspešen in se je nadaljeval v stečajnem postopku, ki se je začel s sklepom sodišča St 59/2007 z dne 8.5.2007. Stečajni postopek se je končal z izbrisom družbe V. d.d. dne 24.9.2007. Tudi nad družbo G. je bil začet stečajni postopek s sklepom sodišča St 30/2009 z dne 15.5.2009, ki se še ni končal.

7Tožeča stranka je v tožbi trdila, da se je dne 27.2.2004 s toženo stranko oziroma njenim pravnim prednikom dogovorila, da bo tožeči stranki po pripojitvi družb pripadel 6% delež v osnovnem kapitalu združenega podjetja.

8Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je s strani tožeče stranke zatrjevani dogovor ostal na ravni pogajanj, zaradi česar je materialnopravno pravilno odločilo, da tožeča stranka ni imela zahtevka na njegovo izpolnitev in posledično tudi ne odškodninskega zahtevka zaradi neizpolnitve neobstoječe poslovne obveznosti, ki predstavljata primarni tožbeni in prvi podredni zahtevek. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svoje zaključke o tem. Tožeča stranka pa s pritožbenim ponavljanjem trditev, ki jih je navedla v postopku na prvi stopnji in ki jih je kot neutemeljene zavrnilo sodišče prve stopnje, ni uspela izpodbiti pravilnih zaključkov izpodbijane sodbe.

9Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da primarni in prvi podredni tožbeni zahtevek nista sklepčna iz naslednjih razlogov. Namreč tudi, če bi se izkazalo, da je bil zatrjevani dogovor dejansko sklenjen, ne bi imel nobenih učinkov. Dogovor o menjalnem razmerju pri statusnih preoblikovanjih družb, kakršen je bil nameravan v predmetnem primeru, torej pri združitvi družb s pripojitvijo, bi namreč začel učinkovati šele s pripojitvijo oziroma samo v primeru pripojitve.

10Namen dogovora o menjalnem razmerju je v tem, da se zagotovi nespremenljiv položaj imetnikov deležev družb, ki se združujejo, kot eno od načel prava statusnih preoblikovanj (1). Ta namen pa je mogoče doseči le ob predpostavki, da do združitve dejansko pride. V predmetnem primeru pa kot rečeno do združitve ni prišlo, to pa pomeni, da se tudi obseg deležev tožeče stranke v družbi V. d.d. vse do njenega izbrisa v sodnem registru zaradi končanja stečaja, pravno ni spreminjal. To pa tudi pomeni, da se položaj tožeče stranke kot imetnice deležev v družbi V. d.d. zaradi neizpolnitve dogovora o menjalnem razmerju, ki ga naj bi sklenila s toženo stranko, ni spremenil. Premoženje V. d.d. namreč sploh ni spremenilo svoje pravne pripadnosti.

11Materialnopravno navedeno pomeni tudi, da je veljavnost zatrjevane pogodbe o menjalnem razmerju, ki naj bi jo sklenili pravdni stranki, bila v celoti odvisna od tega ali bo prišlo do pripojitve družb. Zato je pravno mogoče umestiti dogovarjanje o menjalnem razmerju le v fazo pogajanj o nameravani združitvi družb. V primeru, da bi prišlo do pripojitve družbe V. d.d. kot prevzete družbe in G. d.o.o. kot prevzemne družbe pa bi imela tožeča stranka kot članica personalne strukture prevzemne družbe zahtevek na izpolnitev zatrjevane pogodbe o menjalnem razmerju napram prevzemni družbi in ne napram toženi stranki.

12Zaradi navedenega se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s pritožbenimi trditvami, s katerimi tožeča stranka napada dokazno oceno, na podlagi katere je sodišče prve stopnje zaključilo, da zatrjevana pogodba o menjalnem razmerju ni bila sklenjena. Pritožbene trditve v to smer namreč niso pomembne, saj kot rečeno, pogodba o menjalnem razmerju glede na določbe ZGD o statusnih preoblikovanjih družb ob dejstvu, da družbe statusnega preoblikovanja ne izvedejo, nima nobenih učinkov. Neupoštevno je tudi pritožbeno uveljavljanje bistvene kršitve 15. člena ZPP. Dejstvo, da naj bi na glavni obravnavi zasliševala priče strokovna sodelavka v odsotnosti sodnice posameznice predstavlja relativno kršitev pravdnega postopka, katero pa bi morala tožeča stranka uveljavljati že v postopku na prvi stopnji (1. odst. 286.b člen ZPP), pa tega ni storila.

13Dogovarjanje pravdnih strank o menjalnem razmerju in združitvi družb spada v področje statusnih sprememb družb. Gre za pravno materijo, ki jo podrobno urejajo predpisi, ki urejajo status gospodarskih družb to je ZGD in sedaj ZGD-1. Tako sedanji ZGD-1 in tudi takrat veljavni ZGD podrobno urejata postopek statusnih preoblikovanj družb. V tej ureditvi je zagotovljeno tudi pravno varstvo interesa imetnikov deležev pri materialnih statusnih preoblikovanjih kapitalskih družb kot naprimer pri že omenjenem načelu nespremenljivosti položaja imetnikov deležev družb. Vendar je takšno pravno varstvo mogoče uresničiti le v primeru, da se družbe statusno preoblikujejo skladno z zakonom.

14V konkretnem primeru pa se je izkazalo, da sta stranki ravnali v nasprotju z določbami ZGD, ki urejajo statusna preoblikovanja (511. in 512. člena ZGD). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prišlo, do neuradnega prenosa premoženja družbe V. d.d. na družbo G. d.o.o., ne da bi hkrati prišlo do njune pripojitve

15V soglasju s strankama kot imetnikoma deležev v družbi V. d.d. je uprava le-te prenesla njene blagovne znamke, know-how, poslovanje in zaposlene na družbo G. d.o.o. ne da bi prišlo dejansko do njune pripojitve. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je neuradni prenos premoženja družbe V. d.d. na družbo G. d.o.o., izvajal v soglasju in vednostjo tožeče stranke, saj je aktivnosti prenosa premoženja vodila zastopnica tožeče stranke, ki je bila hkrati v kritičnem času tudi zastopnica družbe V. d.d. in tudi družbe G. d.o.o..

16S tem je prišlo le do osiromašenja družbe V. d.d., saj družbeniki oziroma njihove uprave niso poskrbeli za načrtovano pripojitev. To pa je imelo za posledico zlasti oškodovanje njenih upnikov, saj v stečajnem postopku njihove terjatve niso bile v poplačane. Prav tako so bili oškodovani družbeniki, vendar so v to oškodovanje očitno sami privolili, saj so v nasprotju z določbo 2. odst. 511. člena ZGD prenesli premoženje družbe V. d.d. na družbo G. d.o.o., ne da bi hkrati izvedli pripojitev in tako zavarovali svoje deleže.

17Tožeča stranka je bila kot manjšinska imetnica deleža v družbi V. d.d., izpostavljena večjim rizikom kot pa večinski imetnik, saj je imela le omejene možnosti uveljaviti nameravano statusno preoblikovanje, zaradi česar pa bi morala vztrajati pri ravnanju, ki je skladno z zakonskimi določbami. Zgolj sklicevanje na obljube zastopnika večinskega lastnika v takšni situaciji ne more zadostovati.

18Zaključki sodišča prve stopnje o neopravičeni obogatitvi so v luči določb ZGD tudi pravilni. Dejstvo je, da je bila obogatena družba G. d.o.o. na škodo družbe V. d.d., saj je bilo premoženje slednje preneseno v družbo G. brez pravne podlage. Zato bi imela obogatitveni zahtevek na vrnitev koristi od tega premoženja le družba V. d.d., dokler je obstajala in sicer do družbe G. d.o.o., ki je bila obogatena. Drugačno pritožbeno stališče je zmotno.

19Tožeča stranka v pritožbi konkretno ne nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje o zavrnitvi drugega podrednega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na škodo, nastalo zaradi odstopa od pogajanj, v katerih naj bi tožena stranka ponujala tožeči stranki odkup njenega deleža v družbi V. d.d.. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v tem delu v obsegu uradnega preizkusa in ugotovilo, da ni prišlo do bistvenih kršitev določb iz 2. odst. 350. člena ZPP prav tako pa je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

20Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega in ker je ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške.

(1) Dr. Saša Prelič, Materialno statusno preoblikovanje, zaščita interesov upnikov in imetnikov deležev kapitalskih družb pred tveganji združevanja in delitev, GV založba 2005 str. 426.