VSL sodba in sklep I Cpg 706/2011

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:
- v izpodbijanem (zavrnilnem) delu I. točke izreka spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 38986/2010 z dne 30. 3. 2010 v prvem odstavku izreka vzdrži v veljavi tudi za znesek 7.512,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2009 dalje do plačila;
- v III. točki izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 1.298,00 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 857,60 EUR pritožbenih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijani sklep, XII Pg 2675/2010-39 z dne 13. 12. 2011, potrdi.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 250,80 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

1Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 38986/2010 z dne 30. 3. 2010 v prvem odstavku izreka ohranilo v veljavi za znesek 2.328,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 996,00 EUR od 1. 7. 2009 do plačila in od zneska 1.332,00 EUR od dne 9. 7. 2009 dalje do plačila; v preostalem delu, to je za znesek 7.512,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2009 dalje pa je sklep o izvršbi v prvem odstavku izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Zgoraj navedeni sklep o izvršbi je v četrtem odstavku izreka v celoti vzdržalo v veljavi (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki 39,28 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2Tožeča stranka je zoper zavrnilni del sodbe (v I. in III. točki izreka) pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in mu zadevo v tem delu vrne v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

3Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke z dne 17. 5. 2011 zoper sklep o predhodni odredbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, 0865 Z 168/2011 z dne 6. 5. 2011.

4Tožena stranka je zoper sklep pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da njenemu ugovoru zoper sklep o predhodni odredbi ugodi in izdano predhodno odredbo razveljavi.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

5Pritožba tožeče stranke zoper sodbo je utemeljena. Pritožba tožene stranke zoper sklep ni utemeljena.

K pritožbi tožeče stranke zoper sodbo

6Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 7.512,00 EUR, po računu št. 1-09 z dne 18. 2. 2009, ki predstavlja znesek dodatno zaračunanih del na projektu K.. Ugotovilo je, da je tožeča stranka navajala, da so bila ta dela obračunana na podlagi izrecnega dogovora med pravdnima strankama, tožena stranka pa je temu ugovarjala, da ta dela niso bila naročena kot dodatna dela in da jih v obsegu, v katerem so bila opravljena, pokriva dogovorjeni in plačani mesečni pavšal, dogovorjen za dela, ki jih je tožeča stranka opravljala za toženo stranko po Pogodbi o sodelovanju, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 1. 7. 2007. Na podlagi ocene izvedenih dokazov je zaključilo, da tožeča stranka ni izkazala, da bi bila upravičena do posebnega plačila za omenjena „dodatna“ dela.

7Pritožnik utemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču, da je dalo premajhen pomen listinskim dokazom, ki jih je predložila tožeča stranka. Svojo dokazno oceno je gradilo predvsem na izpovedbah zaslišanih prič, pri čemer je poklonilo vero zaslišanima P. in B., ki sta obstoj s strani tožeče stranke zatrjevanega dogovora o posebnem plačilu vtoževanih del, zanikala. Pripoznavi dolga v razvezi pogodbe z dne 29. 7. 2009, potrditvi obrazca odprtih postavk ter elektronskemu dopisovanju med pravdnima strankama pa prvostopenjsko sodišče ni dalo kakšnega posebnega pomena. Pri tem se je prvostopenjsko sodišče sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča RS, III Ips 33/2007 z dne 24. 3. 2009, v kateri naj bi navedeno sodišče poudarilo, da ima institut pripoznave dolga le omejen obseg, ki je zlasti povezan z zastaranjem. Pripoznava dolga, kot sporočilo dolžnikovega stališča upniku, da dolg obstaja, pa logično ne pomeni nujno tudi tega, da dolg v resnici obstaja, saj je uspeh tožbenega zahtevka zmeraj odvisen od dejanskega obstoja toženčevega dolga in ne neposredno od njegovega stališča o tem.

Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da situacija, ki je bila obravnavana v zgoraj navedeni odločbi Vrhovnega sodišča ni primerljiva z navedeno situacijo. Tožeča stranka namreč ne razpolaga le s strani tožene stranke potrjenim IOP obrazcem, temveč tudi z dogovorom, ki sta ga pravdni stranki sklenili ob razvezi pogodbe o sodelovanju, dne 29. 7. 2009 (razveza pogodbe). Pravdni stranki sta namreč v tej razvezi pogodbe ugotovili, da sta dne 1. 7. 2007 sklenili Pogodbo o sodelovanju in svetovanju (pogodba), da ima S. s.p. iz naslova navedene pogodbe do 1. 7. 2009 do I. d.o.o. 15.948,00 EUR terjatev z vključenim DDV, na podlagi izstavljenih računov, med drugim računa št. 1-09 z dne 18. 2. 2009 v znesku 7.512,00 EUR (znesek po spornem računu). Nadalje sta se dogovorili, da podjetje I. d.o.o. S. s.p. plača zapadle obveznosti z obrestmi po bančni obrestni meri, ter da po plačilu vseh zapadlih obveznosti s strani I. d.o.o. pogodbeni stranki druga do druge nimata več nobene obveznosti, S. s.p. pa ne bo uveljavljala deleža od ustvarjenega dobička, kot izhaja iz 6. člena pogodbe. Z navedenim dogovorom (razvezo) sta torej stranki z vzajemnim popuščanjem določili medsebojne pravice in dolžnosti, tako da iz tega pravnega razmerja nimata nobenih zahtevkov več. Takšen dogovor pa ima vse lastnosti izvensodne poravnave (1050 člen Obligacijskega zakonika; OZ) in je za pravdni stranki zavezujoč, ne glede na to, ali ga je prokurist tožene stranke B. podpisal s premislekom ali ne, saj se od odgovornih oseb v gospodarskih družbah – kot to utemeljeno izpostavlja pritožnik, pričakuje povečano skrbnost dobrega gospodarja. Obveznost plačila neplačanega dela računa št. 1/09 v višini 7.512,00 EUR pa je potrdila tudi zakonita zastopnica tožene stranke, s potrditvijo odprtih obveznosti na dan 27. 11. 2009, kot tudi v elektronski korespondenci s tožečo stranko. Tako je po presoji pritožbenega sodišča že sam dogovor (razveza pogodbe o sodelovanju) z dne 29. 7. 2009 zadosten dokaz o obstoju dolga tožene stranke do tožeče stranke v znesku 7.512,00 EUR po računu št. 1-09. Zato navedbe tožene stranke v tem pravdnem postopku, da navedeni dolg ne obstaja, češ da s tožečo stranko ni bila dogovorjena za dodatno plačilo del, izven okvira dogovorjenega pavšala po pogodbi o sodelovanju, niso upoštevne.

8Ob povedanem se izkaže, da je prvostopenjsko sodišče zmotno ocenilo listinske dokaze in zato zmotno zaključilo, da tožeča stranka ni upravičena do vtoževanega zneska 7.512,00 EUR. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi tožeče stranke ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, zavrnilnem delu I. točke izreka spremenilo tako, da je v uvodu navedeni sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi tudi za znesek 7.512,00 EUR z obrestmi.

9Pritožbeno sodišče je posledično spremenilo tudi odločitev o stroških pravdnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožeča stranka v pravdi v celoti uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti vse njene pravdne stroške. Ti znašajo 1.298,00 EUR in predstavljajo nagrado za narok v višini 378,00 EUR, nagrado za postopek v višini 409,50 EUR, 20,00 EUR materialnih stroškov, 20 % DDV, v višini 161,50 EUR ter takso za postopek po tar. št. 1111 ZST-1, v višini 329,00 EUR.

10Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki tudi pritožbene stroške, saj je ta s pritožbo uspela (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ti znašajo 857,60 EUR in predstavljajo nagrado za postopek po tar. št. 3210 v višini 427,20 EUR, materialne izdatke po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, 20 % DDV v višini 89,40 EUR in sodno takso za pritožbo v višini 321,00 EUR.

11Stroški so odmerjeni po specificiranem stroškovniku, v skladu z določili Zakona o odvetniški tarifi in Taksni tarifi.

K pritožbi tožene stranke zoper sklep

12Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o predhodni odredbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, 0865 Z 168/2011 z dne 6. 5. 2011, ker je ugotovilo, da je izpolnjen prvi pogoj za izdajo predhodne odredbe in sicer, da obstoji neizvršljiva sodna odločba domačega sodišča, ki se glasi na denarno terjatev, to je sklep o izvršbi, VL 38986/2010 z dne 30. 3. 2010, ter da je podan tudi drugi pogoj za izdajo predhodne odredbe in sicer, da obstaja verjetna nevarnost, da bo uveljavitev terjatve tožeče stranke, brez izdaje predhodne odredbe, onemogočena ali precej otežena (to je obstoj objektivne nevarnosti).

13Zmotno je stališče pritožnika, da sklep o izvršbi „ni dovolj“ za izdajo predhodne odredbe, češ da je izdan samo na podlagi trditev (saj dokazov za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine ni potrebno predložiti), ter da bi moralo sodišče preverjati verjetnost obstoja terjatve ali pa samo oceniti predložene dokaze. Vrhovno sodišče RS je že večkrat navedlo (med drugim v sklepu II Ips 14/2010 z dne 25. 3. 2010), da dajatveni del sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine (ta ni bil razveljavljen, kot to zmotno navaja pritožnik) predstavlja sodno odločbo o denarni terjatvi, ki še ni izvršljiva, torej odločbo domačega sodišča v smislu prvega odstavka 257. člena ZIZ. Sklep o izvršbi tako ostane podlaga za izdano predhodno odredbo vse dokler o njem ni pravnomočno odločeno. Nepravnomočna odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka (glede plačila zneska 7.512,00 EUR), na izdano predhodno odredbo ne vpliva.

14Pritožnik neutemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču, da je brez posebne obrazložitve s sklepom blokiralo cel kup nepremičnin, ki so v prostem delu vredne bistveno več od terjatve, poleg blokade računov, in slik, od katerih naj bi bila vsaka vredna bistveno več od zavarovane terjatve. Prvostopenjsko sodišče je pojasnilo, da je glede na obremenjenost nepremičnin tožene stranke in blokade transakcijskih računov, kljub relativno majhnemu znesku terjatve, potrebno izdati vse predlagane predhodne odredbe v zavarovanje denarne terjatve, s čimer se pritožbeno sodišče strinja. Navsezadnje bi bila tožena stranka dolžna pojasniti, kakšna je vrednost prostega dela nepremičnin ter kakšna je vrednost slik, na katere meri izdana predhodna odredba, pa tega ni storila.

15Pritožbeno sodišče je glede na navedeno, po ugotovitvi, da prvostopenjsko sodišče ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), niti niso podane očitane kršitve, pritožbo tožene stranke zavrnilo in sklep prvostopenjskega sodišča potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

16Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo. Ti znašajo 250,08 EUR ter predstavljajo nagrado za odgovor na pritožbo v višini 189,00 EUR, materialne stroške v višini 20,00 EUR ter 20 % DDV v višini 41,08 EUR. Stroški so odmerjeni po specificiranem stroškovniku, v skladu z določili Taksne tarife in Zakona o odvetniški tarifi.