VSL sodba in sklep IV Cp 2322/2013

Pritožbi se delno ugodi ter se v izpodbijani sodbi odločitev o stikih v točki I izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem, nerazveljavljenem delu, potrdi.

Življenjska skupnost pravdnih strank je v letu 2012 razpadla. V tem postopku je potrebno odločiti o družinskih razmerjih, ki se nanašajo na njunega skupnega sina, 9.10.2010 rojenega B.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da se sin dodeli v varstvo, vzgojo in oskrbo materi. Nadalje je odločilo, da se tožencu odvzame pravica do stikov s sinom B. Toženca pa je še obsodilo na plačilo preživnine v višini 350,00 EUR, mesečno.

Posledično je sodišče zavrnilo zahtevke po nasprotni tožbi. Zavrnilo pa je tudi predlog za izdajo začasne odredbe.

Proti sodbi vlaga pritožbo toženec. Pritožba je laična (sodišče pa še pojasnjuje, da je kot pritožbo upoštevalo le vlogo z dne 1.7.2013, saj je dopolnitev pritožbe z dne 3.9.2013 prepozna. V uvodnem delu pritožbe se pritožnik zavzema za to, da sin B. ne bi obiskoval javnega vrtca. V zvezi s tem predlaga tudi izvedbo dokaznega postopka in podrobnejše ugotavljanje tega vprašanja. Na željo tožeče stranke, da bi sin kljub temu obiskoval vrtec, pa toženec navezuje tudi svoje stališče, da je za varstvo in vzgojo sina bolj primeren on sam. Toženec argumentira tudi svoje stališče, da je za varstvo in vzgojo tudi sicer bolj primeren on sam. Otroku bi lahko zagotovil kvalitetno odraščanje. Sicer pa se zavzema tudi za skupno starševstvo.

V nadaljevanju pritožnik obžaluje svoje besede z glavne obravnave 29.5.2013, ko je dejal, da ne želi stikov s sinom. Zaveda se, da je otroku s tem ravnanjem povzročil določeno krivico. Zavzema se za odločitev, po kateri bi z otrokom imel stike. Stikom navsezadnje ne nasprotuje niti mati. Nazadnje pa pritožnik napada še odločitev o višini preživnine. Pojasnjuje, da je sama tožnica sprva zahtevala nižjo preživnino od te, ki je sedaj določena. Gotovo pa prejema tudi otroški dodatek, ki pa ga je očitno sodišču zamolčala.

Na pritožbo je odgovorila tožnica in predlagala potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Vprašanje, ali naj otrok pravdnih strank obiskuje vrtec ali ne (glej drugi odstavek 113. člena ZZZDR) (1), ni predmet tega postopka. Zato se o teh vprašanjih pritožbeno sodišče tudi ne bo izrekalo.

Skupno skrbništvo, za katerega se med drugim zavzema v svoji pritožbi toženec, v obravnavani zadevi ni mogoče. Skupno skrbništvo oziroma dodelitev otroka obema staršema v skupno varstvo in vzgojo je namreč mogoče določiti le na podlagi sporazuma (drugi odstavek 105. člena ZZZDR). Če sporazuma ni, mora sodišče odločiti o tem, kateremu izmed individualno določenih staršev se dodeli otrok (tretji odstavek 105. člena ZZZDR), drugi roditelj pa ima pravico do stikov.

Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, da se otrok dodeli materi. To odločitev utemeljujejo razlogi v 10. točki izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče se z njimi strinja.

Pritožnikovo stališče je drugačno. To svoje stališče je predstavil že pred sodiščem prve stopnje in je že bilo predmet obravnave. Prizadetost in čustvenost, ki prevevata toženčev nastop pred sodiščem, sta po življenjski plati lahko razumljiva, a z vidika racionalne odločitve o največji otrokovi koristi ne predstavljata razlogov, ki bi omajala objektivno presojo iz 10. točke izpodbijane sodbe.

Tudi odločitev o višini preživninske obveznosti pritožbeno sodišče sprejema. Ocena otrokovih potreb (550,00 EUR) ni nerealna, razporeditev preživninskega bremena je glede na dohodke obeh staršev (toženčevi so bistveno višji) ustrezna, prisojeno mu breme pa bo toženec lahko zmogel brez sleherne grožnje za lastno preživljanje. Pritožbene trditve o tem, da tožnica prejema otroški dodatek, so pavšalne in z ničemer izkazane. Bolj ali manj pavšalna pritožba torej ne omaje pravilne vzpostavitve ravnotežja v preživninskem trikotniku, ki ga tvorijo: potrebe otroka – zmožnosti matere – zmožnosti očeta. Ta vrednotni trikotnik je normativna podlaga za določitev preživninskega bremena (129. člen ZZZDR).

Nazadnje pa je bilo potrebno odločiti še o najtežji odločitvi v izpodbijani sodbi, to je odločitev, da se tožencu odvzame pravica do stikov. Edini razlog, zaradi katerega je sodišče prve stopnje tako odločilo, je njegova izjava, da se stikom odpoveduje.

Pregled procesnega gradiva (vloge tožene stranke, zapisnik z glavne obravnave, sama vsebina pritožbe ter tudi dokazno gradivo – elektronska pošta, prepis SMS sporočil...) pokaže, da toženec neprestano prihaja v notranja nasprotja. Po presoji pritožbenega sodišča bi moralo sodišče prve stopnje to protislovje, ki ga kažejo procesne izjave tožene stranke, ki so očiten plod čustveno nabitega toženčevega odnosa do celotne zadeve, ustrezneje razrešiti. To terja korist otroka (ki so mu stiki objektivno v korist) – 408. člen ZPP(2), v povezavi s splošnim pravilom o metodi materialnega pravdnega vodstva (285. člen ZPP).

Tožniku je treba tako pojasniti, da morajo biti stiki določeni fiksno. Če niso, je enako, kakor da sploh ne bi bili. Če se poleg tega starša glede izvrševanja stikov uspeta dogovoriti še kako drugače, je to njuna svobodna odločitev. A sodna (oblastna) določitev stikov mora biti jasna, določna in zavezujoča. Poleg tega je tudi z vidika varstva koristi otroka (pa tudi z vidika življenjske predvidljivosti) koristno, da so stiki kontinuirani in periodični. Tožencu je treba tudi povsem jasno predstaviti daljnosežnost odločitve, da stikov ni. To je sodišče prve stopnje sicer skušalo storiti, vendar šele v 12. točki obrazložitve. Pravo mesto za takšno pojasnilo pa je glavna obravnava, ko takšno pojasnilo lahko še vpliva na samo odločitev v zadevi. Odločitev o stikih pa je tudi sicer takšna, da je treba o njej na glavni obravnavi odprto razpravljati z obema strankama. Le tako je nazadnje določitev stikov in njihovo izvrševanje lahko takšno, da ne bo povzročalo dodatnih konfliktov v tem družinskopravnem razmerju. Z vidika uresničitve tega cilja pa najbrž izkustveno ni najbolj ustrezna rešitev ta, po kateri bi toženec moral sina prevzemati pri bivšima tastu in tašči.

Zaradi pomanjkljivega materialnopravnega vodstva v povezavi z načelom zagotavljanja otrokove koristi, je pritožbeno sodišče odločitev glede stikov razveljavilo. Pooblastilo za to odločitev je podano v prvem odstavku 354. člena ZPP. V preostalem delu pa je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo v preostalem delu potrdilo. Ob neutemeljeni pritožbi namreč ni ugotovilo niti kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

----------------------------------

(1) Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/2004 – uradno prečiščeno besedilo).

(2) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo ter poznejše spremembe tega predpisa).