VSL sklep II Cp 3222/2012

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrača sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnika za vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja na parc. št. 748/1 in 749/1 k.o. x. (tako, da s pasu zemljišča navedenih parcel, ki poteka v širini 1 m ob celotni meji navedenih parcel s parcelami 749/2, 748/4 in 748/6 k.o. x. odstrani asfaltno prevleko in spodaj nasuti pesek ter spodaj postavljene jaške za odvodnjavanje, vse navedeno odstrani) ter zahtevek v bodoče s takimi ali podobnimi posegi posegati v neposredno posest tožnika na navedenih parcelah pod pretnjo denarne kazni v znesku 10.000,00 EUR. Zato je tožniku naložilo, da toženki povrne pravdne stroške v znesku 1.564,36 EUR v roku 15 dni.

Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev postopkovnih določb in napačne uporabe materialnega prava se zoper sklep pritožuje tožnik s primarnim predlogom, da ga pritožbeno sodišče ustrezno spremeni, podrejeno pa ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Najprej opozarja na ugotovitev izvedenca V. Z., ki je v svojem mnenju in skici, ki je priloga mnenju, ugotovil, da cestno telo posega v parcele tožnika po celotni širini obeh parcel. Tožnik pa ni dolžan trpeti javne poti na svojem zemljišču, zato je bila tožba za vrnitev odvzete posesti utemeljena in upravičena. Toženka ni uredila dostopa na javno pot po cestišču, kot je bilo to določeno s sodbo z dne 23. 11. 2007, pač pa na zemljišču tožnika, ki je tako sedaj postal del javne poti. Po navedeni sodbi bi morala toženka dovozno pot znižati po izvedeniškem mnenju, kot jo je takrat predlagal izvedenec dr. A. J., in sicer za približno 1 m in rob novega vozišča dovozne poti odmakniti od temelja protihrupne stene vsaj za 30 cm ter na tej površini izvesti kadunjasti jarek. Sam izvedenec je ob zaslišanju na naroku izpovedal, da je podano odstopanje od takrat predlagane sanacije in sedaj izvedene in da je razlika do predloga rešitve po sodbi kamnita zložba, ki je bila zgrajena za zaščito cestnega telesa štajerske ceste in da prav zaradi te kamnite zložbe prihaja do pojava pomika poti na tožnikovo zemljišče. Izvedenec je tudi povedal, da se ni spuščal v oceno, po katerem zemljišču je bila sanacija izvedena. Za ta spor pa ni pomembna le ugotovitev, ali je bila sanacija izvedena v skladu z navedeno sodbo, temveč je predvsem pomembno, po čigavem zemljišču. In kot je bilo nesporno ugotovljeno s strani izvedenca V. Z., je tožniku s tem posegom odvzeta posest na 14 m². Ne drži, da gre v tem primeru za majhen ekonomski interes tožnika. Gre za poseg v zemljišče tožnika v površini 14 m² in za toliko se zmanjša možnost uporabe parcel tožnika. Trditev sodišča, da bi izvedba priključka po prvotni sodbi zmanjšala pretočnost štajerske ceste, je neutemeljena, saj je štajerska cesta v nadaljevanju še ožja kot na tem mestu. Ker je izvedenec dr. A. J. na zaslišanju pri svojem izvajanju prihajal sam s seboj v nasprotja (ko je navajal, da je toženka izvedla poseg v skladu s sodbo z dne 23.11.2007, v nadaljevanju pa da obstajajo razlike med njegovim predlogom sanacije in izvedbo), je tožnik povsem utemeljeno predlagal novega izvedenca gradbene stroke. In ker sodišče tega dokaza ni izvedlo, je ostalo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Glede uveljavljanja pravice do posesti s posebno tožbo pojasnjuje, da v tem primeru ni šlo za spor zaradi motenja posesti, pač pa za spor iz naslova varstva pravice do posesti zaradi odvzema posesti in vzpostavitve prejšnjega stanja.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče najprej opozarja, da gre v obravnavani zadevi za spor zaradi motenja posesti (32. in 33. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ) in je temu nasprotno pritožbeno izvajanje tožnika nerazumljivo in neutemeljeno (v nasprotju s tožbenimi trditvami in predlogom - zahtevkom). Gre za varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti tožnikovih parcel št. 748/1 in 749/1 k.o. x., katerih soposestnik in solastnik je, in ne za varstvo (morebiti) tožnikove pravice do posesti. Pri tem sodišče prve stopnje ugotavlja, da s strani toženke ni šlo za protipraven poseg v zatrjevano (so)posest tožnika, ker da je toženka morala tako na podlagi sodbe v pravdni zadevi št. I P 119/2007 kot na podlagi Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) izdanega sklepa o določitvi sodnih penalov opraviti oziroma izvršiti poseg. A pri tem pritožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da toženka za poseg v navedeni parceli tožnika (v tožnikovo (so)posest) ni imela podlage. Po sodbi I P 119/2007 z dne 23. 11. 2007 Okrajnega sodišča v Ljubljani je bila dolžna toženka navedene posege izvesti na dovozni poti, in ne na navedenih parcelah tožnika, kar enako določa tudi sklep o določitvi sodnih penalov Okrajnega sodišča v Ljubljani 2874 In 850/2008 – 5 z dne 20.,5.,2009. Razlogi sodišča prve stopnje, da ni šlo za protipraven poseg v posest tožnika, so torej nasprotujoči razlogom, da je toženka to morala storiti na podlagi citirane sodbe in sklepa o določitvi sodnih penalov (izvršiti poseg), hkrati pa je o odločilnih dejstvih nasprotje med razlogi izpodbijanega sklepa o vsebini obveznosti toženke na podlagi sodbe in sklepa o določitvi sodnih penalov ter samo vsebino navedenih odločb. Nasprotujoči razlogi izpodbijanega sklepa in nasprotje med razlogi sklepa glede vsebine listin in samimi temi listinami pa predstavljajo absolutno bistveno kršitev postopkovnih določb iz 14. in 15. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), upoštevno tudi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena in 424. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato moralo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbi tožnika ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek, sploh še upoštevajoč določbo prvega odstavka 366. člena ZPP, ki pritožbenemu sodišču ne omogoča obravnave zadeve. Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljevanju navesti konsistentne razloge, ki ne bodo v nasprotju z obveznostjo toženke po citiranih sodnih odločbah. Pri tem pritožbeno sodišče še pripominja, da ekonomski interes tožnika za tožbo zaradi motenja posesti ni pravno pomemben (sodišče prve stopnje meni, da tožnik za tožbo nima ekonomskega interesa in da je tudi zato njegov zahtevek neutemeljen). Pomemben je pravni interes kot splošna procesna predpostavka; če ga ni, je postopek nedopusten in je v takem primeru tožbo potrebno zavreči (in ne zahtevek meritorno obravnavati – presojati njegovo (ne)utemeljenost).

Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.