VSL sodba IV Cp 1445/2013

I. Pritožbi toženca se ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje spremeni, in sicer v 1. točki izreka tako, da se tožničin preživninski zahtevek (za plačilo preživnine v mesečnem znesku 100,00 EUR za čas od 1.2.2012 do 31.8.2013) zavrne, v 3. točki izreka pa tako, da je tožnica dolžna povrniti tožencu pravdne stroške v znesku 465,00 EUR v roku 15 dni.

II. Pritožba tožnice se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka.

III. Tožnica je dolžna povrniti tožencu stroške pritožbenega postopka v znesku 39,17 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je naložilo tožencu plačilo preživnine za tožnico v mesečnem znesku 100,00 EUR za čas od 1.2.2012 do 31.8.2013 (prva točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (druga točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (tretja točka izreka). Ob tem je še zavrnilo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe.

2Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnica izpodbija zavrnilni del sodbe, pri čemer uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo v izpodbijanem delu tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je brezposelna in prejema socialno denarno pomoč v višini 207,55 EUR. Živi v skupnem gospodinjstvu z mamo v najemnem stanovanju. Najemnina in bivalni stroški znašajo 250,00 EUR mesečno. Mami prispeva 100,00 EUR za stroške bivanja in hrano, s čemer pa ne pokrije vseh stroškov. Tožnici pri preživljanju pomaga njena mati. Sodišče ni obrazložilo, kako je ugotovilo, da znašajo tožničini stroški 300,00 EUR mesečno. Če bi tožnica samo za najemnino in ostale stroške bivanja morala plačevati 150,00 EUR, za hrano 100,00 EUR, za obleko, obutev in toaletne potrebščine pa 100,00 EUR, presega ta znesek mesečne stroške, ki jih je ugotovilo sodišče. Stranki nista bili v zadostni meri zaslišani glede stroškov in prihodkov. Toženec se je po razpadu izvenzakonske skupnosti strinjal s preživnino v znesku 150,00 EUR mesečno. Sodišče je napačno presodilo, da bo tožnica tudi v prihodnje prejemala poleg preživnine še socialno pomoč, saj se bo ta znižala za znesek prejete preživnine. Sodišče ni presojalo, da je toženec solastnik stanovanjske hiše in da zasluži bistveno več kot je prikazal, saj si je lahko plačal eksotično potovanje na F., medtem ko tožnici od vložitve tožbe ni plačal ničesar. Glede na dohodke in stroške obeh strank ter upoštevajoč dejstvo, da se tožnici ob razpadu izvenzakonske skupnosti ne sme bistveno znižati življenjski standard, bi bila mesečna preživnina primerna vsaj v višini 200,00 EUR.

3Toženec izpodbija ugodilni del sodbe in odločitev o stroških. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo v izpodbijanem delu tako, da zavrne tožničin zahtevek ter ji naloži plačilo stroškov postopka. V pritožbi navaja, da je tožnica šele ob toženčevem sklicevanju na sodno prakso pričela v drugi pripravljalni vlogi zatrjevati pisno pomoto o datumu razpada izvenzakonske skupnosti pravdnih strank. Ni dopustno, da se vsebina zapisa CSD Trbovlje tolmači drugače, kot je zapisana. Zapis ne vsebuje nobenega datuma in ga je potrebno kritično presojati. Zapis je zato nedoločen, izpovedbe tožničinih prič pa so prirejene tožničinim potrebam postopka. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ne verjame priči M. D. in priči B. G. glede datuma prenehanja izvenzakonske skupnosti pravdnih strank. Glede spornega datuma gre le za datum fizične zapustitve stanovanja, ne pa za datum razpada izvenzakonske skupnosti. Ta je razpadla že bistveno prej, saj tožnica ni več spala v skupni spalnici in tožencu ni oprala niti perila. S tožencem sta bila le še stanovalca, ker je toženec obljubil, da je ne bo nikoli nagnal iz stanovanja. Ekonomske skupnosti tudi ni bilo, saj tožnica z ničemer ni prispevala k financam, nesporno pa je uporabljala toženčeva sredstva. V tem pogledu gotovo ni mogoče govoriti o ekonomski skupnosti. Sodišče ni v zadostni meri raziskalo, ali tožnica brez svoje krivde ni zaposlena, čeprav je toženec opozarjal, da je ravno v sedanjem času večje povpraševanje po nekvalificirani delovni sili in za to trditev predložil časopisni članek. Sodišče je ugotovilo le, da je tožnica od 17.10.2007 prijavljena pri Zavodu za zaposlovanje kot iskalka zaposlitve in da je bila v tem času trikrat vključena v program usposabljanja na delovnem mestu. Pavšalen je zaključek, da tožnica izpolnjuje pogoje za vodenje v evidenci brezposelnih oseb, kar pomeni, da aktivno išče zaposlitev. Vodenje v evidenci brezposelnih oseb še ne dokazuje, da oseba ni zaposlena brez svoje krivde. Sodišče ni raziskalo, kakšne so tožničine aktivnosti in prizadevanja, da si poišče službo. Zakon ne govori o tem, da mora biti preživninski upravičenec evidentiran kot iskalec zaposlitve ampak, da je brez lastne krivde nezaposlen, kar je višji standard. Toženec je navedel, da je poročen in oče enega otroka, preživljanje otroka pa ima absolutno prednost pred preživljanjem bivšega partnerja. Sodišče ni utemeljilo, zakaj ni sledilo toženčevi navedbi, da tožnica živi v izvenzakonski skupnosti s F. G.. Slednji je prišel k tožencu po tožničine stvari in jih odpeljal k sebi domov. Tožnica je sama priznala, da sta že več kot 25 let zelo dobra prijatelja. Sodišče je tudi napačno ugotovilo višino zneska življenjskih potreb tožnice. Najnujnejše življenjske potrebe lahko tožnica pokrije z denarno socialno pomočjo, ki jo prejema. Ni pravilna ocena sodišča, da na tožnico odpade 125,00 EUR mesečne najemnine, saj je njena mati živela v predmetnem stanovanju že pred priselitvijo tožnice in tožnica ni najemnica tega stanovanja. Tožnica bo morala živeti skromneje ali pa se zaposliti. Glede na to, da je brezposelna že več kot 5 let, bi danes bila že zaposlena, če bi zaposlitev resnično iskala. Iz spletnih strani Zavoda za zaposlovanje izhaja, da je veliko povpraševanja po čistilkah, natakaricah, proizvodnih delavkah in podobno. Če tožnica želi boljše delo, bi se v teh letih brezposelnosti lahko vsaj izšolala za kakšen poklic ali obiskala kakšen tečaj ali si pridobila drugačno kvalifikacijo, tako pa ni storila ničesar v smeri zaposlitve ali pridobitve izobrazbe. Tožnica ni izkazala, da je resnična aktivna iskalka zaposlitve. Toženčevi dohodki tudi ne zadoščajo za preživljanje toženčevega otroka in toženca. Ker se toženec s svojimi dohodki ne more preživeti, ima blokiran račun. Toženec je v pritožbi podal tudi odgovor na tožničino pritožbo ter predlagal njeno zavrnitev.

4Toženčeva pritožba je utemeljena. Tožničina pritožba ni utemeljena.

5Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da je izvenzakonska skupnost pravdnih strank prenehala v drugi polovici februarja 2011 oziroma 21.2.2011, ko se je tožnica izselila iz skupnega stanovanja, ne pa že v januarju 2011. Razlogi izpodbijane sodbe so v tem delu izčrpni, celoviti in prepričljivi ter se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje nanje. Z njimi je odgovorjeno tudi na toženčevo pritožbeno kritiko dejanskih ugotovitev prvega sodišča v tem delu. Ob tem, ko so posamezne priče izpovedovale tožnici v prid, druge pa v prid tožencu, je prvo sodišče pravilno ocenilo vsebino dopisa CSD Trbovlje z dne 23.2.2011, da je tožnica zvedela, da ima toženec drugo žensko, v ponedeljek, 21.2.2011, kar je bil neposreden povod, da se je tožnica istega dne odselila od toženca. Življenjsko je povsem razumljivo in logično, da je tožnica v nastali situaciji glede svojega statusa iskala strokovno pomoč pri centru za socialno delo takoj, ko se je v takšni situaciji znašla, ne pa pozneje. Tudi nesporno dejstvo, da sta bili pravdni stranki še skupaj ob krstu tožničine vnukinje 23.1.2011 (priloga A12), govori v prid tožničini trditvi, da je šlo pri njenem prvotno zatrjevanjem datumu prenehanja izvenzakonske skupnosti 21.1.2011 za očitno pomoto in da je pravilen datum 21.2.2011, saj je iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča razvidno, da krst tožničine vnukinje in njena odselitev od toženca nista časovno sovpadala. Prvo sodišče je z vidika obstoja njune izvenzakonske skupnosti pravilno ocenilo tudi naravo medsebojnega razmerja pravdnih strank. Kljub temu, da so se v zadnjem obdobju, preden se je tožnica odselila, vezi med pravdnima strankama postopoma vse bolj rahljale, je glede na vse okoliščine njunega življenja pravilna ugotovitev, da je ravnanje obeh strank izkazovalo njuno voljo živeti v izvenzakonski skupnosti, dokler ta ni prenehala zaradi tožničinega odhoda.

6Toženec utemeljeno graja zaključek prvega sodišča, da je tožnica izkazala pogoje za priznanje preživnine v smislu 81. člena ZZZDR. Preživnina pripada zakoncu oziroma zunajzakonskemu partnerju, ki nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlen. Ali gre za nekrivdno brezposelnost, je treba presojati glede na vse okoliščine primera. Tožnica je nezaposlena že od 17.10.2007. Tedaj je bila stara 37 let in pol, s končanimi sedmimi razredi osnovne šole, nazadnje je bila delavka v proizvodnji. Tudi ob prenehanju izvenzakonske skupnosti je bila zdrava in zmožna za delo (iz poročila ZD T. v prilogi A6 ne izhaja, da bi bila tožnica zaradi začasnih psihičnih težav nezmožna za delo). Čeprav je vse od 17.10.2007 prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje v evidenci brezposelnih oseb, se tožnica doslej še ni ponovno zaposlila. Trikrat je sicer bila napotena v program Usposabljanje na delovnem mestu (dvakrat leta 2008 in enkrat leta 2010, ko je bila zaposlena za določen čas, za dva oziroma tri mesece, v letu 2009 pa je bila vključena v delovni preizkus in ga uspešno zaključila) in s strani Zavoda RS za zaposlovanje nekajkrat napotena na prosta delovna mesta, pri čemer ni dobila zaposlitve. Zgolj to pa po oceni pritožbenega sodišča še ne zadošča za ugotovitev, da tožnica v vsem tem času oziroma ob vložitvi tožbe še vedno ni bila zaposlena brez svoje krivde (tožba je bila vložena šele 31.1.2012, ko je poteklo skoraj leto dni od prenehanja izvenzakonske skupnosti in je bila tožnica že več kot štiri leta nezaposlena). Tožnica je sicer trdila, da je tudi sama neuspešno iskala priložnostna dela, vendar te trditve ni dokazala. Za obdobje brezposelnosti tudi ni trdila in dokazovala, da bi tudi sama, s prijavami na prosta delovna mesta, iskala zaposlitev in da bi bila pri tem neuspešna. Ob tem, da s tožencem nista imela skupnih otrok in da tožnica z gospodinjskimi deli ni bila preveč obremenjena, je bila tožnica sama dolžna toliko bolj aktivno iskati delo in poskrbeti za lastno socialno varnost, pri tem pa sprejeti vsakršno možnost zaposlitve, ki bi se ji ponudila. Zato je treba okoliščine tožničine nezaposlenosti strožje presojati. Najpozneje ob prenehanju izvenzakonske skupnosti bi si tožnica morala poiskati delo, četudi zgolj občasno oziroma priložnostno, in s tem soprispevati za kritje svojih najnujnejših osnovnih življenjskih potreb (ob prejemanju denarne socialne pomoči). Če tega ni storila, to vodi do zaključka, da ji za zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb (ob tem, da živi pri materi) zadošča tudi že denarna socialna pomoč, ki jo prejema. Ugotovljena dejstva vodijo do materialnopravnega zaključka, da tožnica ni zaposlena po svoji krivdi, zato ji preživnina ne pripada, niti za določen čas ne, saj ni izpolnjen dejanski stan po 81. ali 82. členu ZZZDR.

7Pritožbeno sodišče je zato ugodilo toženčevi pritožbi in spremenilo izpodbijano sodbo tako, kot je razvidno iz izreka (5. alineja 358. člena ZPP). Posledično je kot neutemeljeno zavrnilo tožničino pritožbo (353. člen ZPP).

8Tožnica je dolžna povrniti tožencu pravdne stroške v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 154. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP). Ti znašajo 465,00 EUR, predstavljajo pa nagrado za postopek 72,80 EUR, nagrado za narok 67,20 EUR, kilometrino za udeležbo pooblaščenca na narokih v skupnem znesku 203,50 EUR, stroške parkiranja 24,00 EUR, stroške poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR ter DDV.

9Tožnica je dolžna povrniti tožencu tudi stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP). Ti znašajo 39,17 EUR, predstavljajo pa nagrado za postopek 27,20 EUR, stroške poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 5,44 EUR in DDV. Od stroškov pritožbenega postopka je tožnica dolžna plačati tožencu tudi zakonske zamudne obresti v primeru zamude (te obresti je toženec zahteval le od pritožbenih stroškov). Stroški so odmerjeni v skladu z ZOdvT in ZST-1.