VSL sodba II Cp 2498/2012

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.

1Sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin zahtevek, da sta ji toženi stranki dolžni plačati odškodnino v znesku 5.000,00 EUR s pripadki. V obrazložitvi je navedlo, da tožeča stranka ni uspela dokazati nedopustnega ravnanja in posledično škode, ki bi bila posledica njunega ravnanja.

2Tožeča stranka takšni odločitvi sodišča prve stopnje nasprotuje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je dejansko stanje napačno in nepopolno ugotovljeno, obrazložitev sodbe pa nejasna. V nadaljevanju obsežno polemizira z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Pritožba meni, da bi sodišče moralo bolj natančno ugotoviti dejansko stanje, tako da bi lahko z gotovostjo sklepalo, da prva in druga toženka tožnice nista poškodovali. Sodišče je tožbo utemeljilo na izpovedbi priče S. B. in obeh toženih strank. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ni šlo za prekoračitev silobrana. Kot sledi iz obrazložitve sodišča, se tožnica toženih strank ni niti dotaknila, ko sta jo slednji že odrinili in podrli na tla. Takšna obramba ni sorazmerna. Če je tožnica grozila le prvotoženi stranki, ni jasno, zakaj jo je odrinila tudi drugotožena stranka. Napad drugotožene stranke je bil nedvomno neupravičen in nesorazmeren, vsekakor pa ne istočasen. Sodišče ni utemeljilo, zakaj tožnica ni dokazala, da so zatrjevane poškodbe v vzročni zvezi z nastalo konfliktno situacijo.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati ne zmotne uporabe materialnega prava, ne bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

5Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje in v posledici tudi materialno pravo uporabilo napačno. Nedopustnost ravnanja in obstoj škode sta dejstvi, ki ju mora dokazati tožeča stranka. Za utemeljitev trditve o nedopustnem ravnanju toženk in nastanku škode je tožnica ponudila dokaz z lastnim zaslišanjem, izvid urgentnega kliničnega centra z dne 15.8.2007 in zaslišanje priče, sosede L. T.. Ti dokazi sodišču prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča potrebnega, polnega prepričanja o obstoju teh dveh elementov civilnega delikta nista omogočila. Na podlagi določila prvega odstavka 7. člena ZPP so stranke tiste, ki morajo predlagati dokaze, s katerimi dokazujejo navajana dejstva. Enako določa tudi določilo 212. člena ZPP, namreč, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika.

6Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi pod točko 15 prepričljivo obrazložilo, zakaj ne sledi tožnici, da je vse poškodbe, ki so navedene v izvidu Kliničnega centra z dne 15.8.2007 utrpela v obračunu s toženima strankama. Iz izvida sledi, da je dobila udarec v prsni koš, zaslišana na naroku za glavno obravnavo je tožnica izpovedala, da udarca v prsni koš ni utrpela. Iz izvida pa kot zunanji znak poškodbe izhaja zgolj vidna sled poškodbe na komolcu in sicer kontuzijska značka.

7Tudi ocena izpovedbe priče L. T. pod točko 9 je v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (skrbna in analitično sintetična) ter tudi vsebinsko prepričljiva, ko pojasnjuje, da izpovedbi priče ne sledi, ko ta izpoveduje, da je videla, da je ena od toženih strank tožnico držala, druga pa jo je brcnila, pri tem pa ni vedela, ali je tožnico brcala prvo ali drugatožena stranka. Po izpovedbi priče, naj bi ena od toženih strank tožnico brcala v trebuh. Tega tožnica zaslišana kot stranka ni potrdila. V nasprotju z izpovedbo tožnice je trdila, da sta bili toženi stranki tisti, ki sta pristopili k tožnici in ne nasprotno. Po izpovedbi tožnice naj bi jo drugotožena držala, prvotožena pa brcala v hrbet.

8Vse navedeno tako pokaže, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje popolna in pravilna in ne temelji na protislovnih ugotovitvah. Prav tako sodba tudi ni obremenjena z absolutno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo določila materialnega prava, ko je zaključilo, da odgovornost tožene stranke za kontuzijsko značko na komolcu ni podana, za ostale zatrjevane poškodbe pa tožnica ni uspela dokazati, da bi bile v vzročni zvezi z nastalo konfliktno situacijo, kot je bilo pojasnjeno že zgoraj.

9Iz izpovedbe tožnice kot tudi toženih strank sledi, da je bila tožnica tista, ki je pristopila do toženih strank in začela verbalni konflikt, ki se je sprevrgel v fizičnega, ko je tožnica z roko segla proti glavi prvotožene stranke. Toženki sta na neizzvani napad odgovorili z odrivanjem, med prerivanjem pa je tožnica padla na tla. Zato tudi pritožbeno sodišče sledi zaključku sodišča prve stopnje, da je odrgnina komolca posledica dovoljenega in sorazmernega odvračanja istočasnega napada in sodi v okvir dovoljenega silobrana. Pri tem je protipravnost izključena. Na podlagi nekonsistentne izpovedbe tožnice in priče L. T. ni mogoče napraviti prepričljivega zaključka, da bi toženi stranki tožnici zadali kakršenkoli udarec ali brco po tem, ko je toženka že bila na tleh, zato nastanek poškodb, ki bi jih bilo mogoče pripisati prekoračenemu silobranu, ni dokazan.

10Ker je prvostopno sodišče dejansko stanje pravilno ugotovilo in je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo in ker ni storilo očitanih kršitev pravdnega postopka, niti tistih, na katere mora paziti po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče, je to zavrnilo neutemeljeno pritožbo tožeče stranke in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11Izrek o stroških postopka temelji na določilu 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Tožnica, ki je v pritožbenem postopku propadla, posledično nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.