VSL Sklep II Cp 1605/2017

I. Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem delu (II. in IV. točka izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pravdnih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da v zapuščinsko maso sodi znesek 14.209,32 EUR in da je prvi toženec dolžan ta znesek vrniti v zapuščinsko maso (točka I izreka). Ugotovilo je, da v zapuščino po pok. A. A. spada denarni znesek 54.107,06 EUR (iz naslova prejetih pokojnin) in znesek 7.585,83 EUR (iz naslova kupnine za prodane delnice družbe K., d. d.) in prvemu tožencu naložilo, da navedena zneska vrne v zapuščino (točka II izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (točka III izreka) ter odločilo, da tožnik sam nosi svoje pravdne stroške (točka IV izreka).

2Zoper II. in IV. točko izreka sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje prvi toženec. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno sodbo razveljavi.

Poudarja, da je denarna sredstva zapustnice dvigoval zakonito, saj je imel njeno pooblastilo. Meni, da je nepomembno, za kakšen namen je denarna sredstva porabil, saj gre za skupno premoženje zakoncev. Dodaja, da bi tožnik in druga toženka, če sta menila, da prvi toženec neutemeljeno razpolaga z ženinim denarjem, lahko predlagala, da se materi postavi skrbnik oziroma ji predlagala, da prekliče pooblastilo. Enako velja tudi glede prodaje delnic, česar prvi toženec ne bi mogel storiti brez privolitve zapustnice. Nasprotuje tudi ugotovljeni višini nastalih stroškov ter v tem delu sodišču očita arbitrarnost in odločanje mimo trditvene podlage. V tem obsegu nasprotuje ugotovljenemu trajanju hospitalizacije zapustnice ter izračunu njenih osebnih potreb. Sodišče nadalje tudi ni upoštevalo vseh stanovanjskih stroškov, ki so nastali pri vzdrževanju hiše. Sodišču očita, da mu je naložilo pretirano dokazno breme, saj je neživljenjsko pričakovati, da bo hranil vse račune za 17 let nazaj. Enako velja tudi glede zatrjevanih stroškov za obnovo strehe, kopalnice in keramičnih podov, ki jih je prvi toženec dokazoval z lastnim zaslišanjem, do česar se sodišče ni opredelilo. Enako velja tudi glede nakupa avtomobila F. V pritožbi v ta namen predloži določene listinske dokaze. Nasprotuje tudi ugotovljeni višini prejemkov, ki jih je tožnik prejel v času življenja zapustnice. Poudarja, da iz izjave zapustnice izhaja, da je tožnik tudi v obdobju od 1. 12. 2002 do 1. 3. 2015 prejemal 65.000 SIT, kar pa ne pomeni, da je bil tožnikov dolg v višini 7.000 CHF odplačan. Sodišču očita nepopolno dokazno oceno glede nakupa kolesa, ki naj bi ga v dar prejel tožnik. Dodaja, da je tožnikove stanovanjske stroške, stroške obnove kuhinje in T. plačeval po volji žene in ne po lastni volji, zato kot taki niso del skupnega premoženja. Napačen naj bi bil tudi zaključek sodišča, da je prvi toženec denar od prodaje delnic porabil zase. Poudarja še, da zapustnica porabljenih sredstev ni zahtevala nazaj, zato je potrebno šteti, da so bila v celoti podarjena.

3Pritožnik je dne 16. 10. 2017 vložil vlogo, s katero je dopolnil svoje pritožbene navedbe. Pritožbeno sodišče navedene vloge ni upoštevalo, saj je bila podana prepozno, to je že po preteku pritožbenega roka.

4Tožnik je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev.

5Pritožba je utemeljena.

6Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je odločitev, s katero je sodišče prve stopnje del zahtevka zavrnilo (točka III izreka), pravnomočna, saj v pritožbenem postopku ni izpodbijana. V obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP je bila zato preizkušena le odločitev, s katero je bilo delu zahtevka ugodeno.

7To, kaj obsega zapuščina, je na abstraktni ravni opredeljeno v 28. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). To je v prvi vrsti vse premoženje, ki ga je imel zapustnik ob svoji smrti, tudi tisto, s katerim je razpolagal z oporoko, in vse njegove terjatve, tudi tiste, ki jih ima proti kakšnemu dediču.

8Tožnik, ki zahteva, da prvi toženec v zapuščino pok. A. A. vrne določen denarni znesek, trdi, da je prvi toženec z zapustničinega osebnega računa in njenih hranilnih knjižic dvigoval denar, ki je predmet tožbenega zahtevka, ter ga brez soglasja zapustnice porabil v lastno korist. Brez pravne podlage naj bi si prisvojil tudi kupnino od prodaje vrednostnih papirjev. Glede na določbo drugega odstavka 28. člena ZD bi bil ta denarni znesek (ta terjatev) lahko sestavni del zapuščine, če bi se teza tožeče stranke v takšni obliki, kot je zgoraj predstavljena (torej brez drugih pravno relevantnih okoliščin), potrdila.

9Vendar prvi toženec tožnikovim trditvam nasprotuje. Trdi namreč, da je denar res dvigoval, vendar kot pooblaščenec zapustnice, in sicer v njenem imenu in za njen račun. Ob tem med pravdnima strankama ni sporno, da je imel prvi toženec pooblastilo zapustnice za dvige denarja na njenem bančnem računu. Toženec nadalje trdi, da so tožničina denarna sredstva in delnice predstavljali skupno premoženje, saj je bilo pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze. Gre za pravno relevantne ugovore, saj zakonca s skupnim premoženjem upravljata in razpolagata skupno in sporazumno, pri čemer se lahko dogovorita, da le eden izmed njiju upravlja to premoženje ali njegov del ali da ga upravlja in z njim tudi razpolaga, upoštevaje koristi drugega zakonca (52. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR). Takšno soglasje je lahko dano tudi konkludentno (npr. z molkom oziroma toleriranjem)¹. V primerih, ko eden od zakoncev s premoženjem upravlja oziroma razpolaga brez soglasja drugega zakonca, lahko prikrajšani zakonec, če se ne strinja s porabo skupnih sredstev, zahteva plačilo denarnega zneska, ki ustreza znesku prikrajšanja skupnega premoženja, do katerega naj bi prišlo zaradi nedovoljenega razpolaganja drugega zakonca². Do enakega zahtevka so po njegovi smrti upravičeni tudi njegovi dediči, pri čemer so oni tisti, ki dokazujejo, da je bil denar porabljen nedopustno.

10Sodišče prve stopnje je navedene ugovore prvega toženca zmotno ovrednotilo kot pravno nepomembne. Kot izhaja (predvsem) iz točke 16 razlogov, je izpodbijanemu delu zahtevka ugodilo zato, ker je zaključilo, da prvemu tožencu ni uspelo dokazati, da je denarna sredstva zapustnice uporabil v njeno oziroma skupno korist ali v korist tožnika ter druge toženke. Ob tem je zmotno uporabilo tudi pravilo o dokaznem bremenu, saj je tožnik tisti, ki mora dokazati, da je prvi toženec s skupnim premoženjem nedopustno razpolagal (52. člen ZZZDR) in je zato denarni znesek v višini prikrajšanja dolžan vrniti. On je torej tisti, ki mora dokazati, da denarnih sredstev zakonca nista porabila skupaj oziroma jih je porabil prvi toženec brez soglasja zapustnice in sicer že od leta 2000 dalje. In le v kolikor bi se to v postopku izkazalo, bi lahko uspel³. V tem primeru bi namreč prišlo do prehoda premoženja iz sfere zapustnice v sfero prvega toženca ter do nastanka zapustničine terjatve proti prvemu tožencu iz naslova neupravičene pridobitve, pri čemer bi terjatev predstavljala sestavni del zapuščine. V nasprotnem primeru pa je treba šteti, da je zapustnica soglašala s prostim razpolaganjem s sredstvi na njenem računu oziroma kupnino od prodanih delnic. Posledično ta denarni znesek ne spada več v zapuščino, ker ga je zapustnica za časa življenja porabila.

11Ker se sodišče prve stopnje z vsemi navedenimi vprašanji zaradi opisane napačne uporabe materialnega prava ni ukvarjalo, je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi ugodilo ter sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu (II. točka izreka) razveljavilo. V nadaljnjem postopku bo namreč treba odločiti o osrednjem sklopu dejanskih vprašanj. To bo moralo storiti sodišče prve stopnje, saj bi v primeru razpisa pritožbene obravnave pritožbeno sodišče poseglo v pravico strank do pravnega sredstva. Posledično je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o pravdnih stroških (IV. točka izreka), saj so slednji odvisni od končnega uspeha strank.

12V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje v zgoraj nakazani smeri (med drugim) dokazno oceniti predloženo izjavo zapustnice (priloga A10), s katero želi tožnik dokazati toženčevo nedopustno razpolaganje z denarnimi sredstvi ter ugovore prvega toženca, da je s (skupnimi) sredstvi razpolagal že bistveno pred zapisom sporne izjave ter tudi po tem, vse do zapustničine smrti, čemur tožnik ni nasprotoval oziroma je celo pristajal na to, da prvi toženec iz spornih sredstev plačuje njegove stroške (npr. stroški T., TL., elektrike, itd. - primerjaj str. 16 in 17 sodbe). Opredeliti se bo moralo tudi do toženčevih ugovorov, da zapustnica zaradi odsotnosti oziroma težke bolezni ni bila sposobna sama razpolagati z denarnimi sredstvi oziroma sploh zapisati sporne izjave. Pri presoji dokazov bo moralo pravilno uporabiti pravilo o dokaznem bremenu, upoštevati pa tudi to, da ZPP načina dokazovanja ne omejuje le na listinske dokaze⁴.

13Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

¹ Primerjaj odločbo VS RS II Ips 162/2014 in II Ips 200/2015.
² Primerjaj odločbo VS RS II Ips 100/2015 in II Ips 19/2016.
³ Pri tem je namen, za katerega je bil denar porabljen, lahko pomemben le pri presoji, ali je šlo pri tem za posel redne uprave (kjer se konkludentnost soglasja, ob predpostavki, da zakonec za razpolaganje ve, domneva) ali za posle, ki redno upravo presegajo - ne pa kot izključni kriterij, ali je bilo razpolaganje dopustno ali ne.
⁴ V kolikor bo to potrebno, bo moralo upoštevati, da je toženec svoje ugovore glede višine terjatve dokazoval z lastnim zaslišanjem (npr. nakup avta, obnova hiše).