UPRS Sodba in sklep U 374/2002

1. Tožba se zavrne.
2. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Predsednik Državnega zbora je z dopisom z dne 23. 10. 2002 tožnico obvestil, da na podlagi pobude, ki jo je vložila dne 22. 10. 2002, za zbiranje podpisov v podporo zahtevi za razpis predhodnega zakonodajnega referenduma o predlogu Zakona o invalidskih organizacijah, ki se glasi: "Ali naj se s predlaganim Zakonom o invalidskih organizacijah (ZInvO, EPA 615-II) uredi vprašanje reprezentativnosti invalidskih organizacij drugače, kot je predlagano in sicer tako, da se pri določitvi reprezentativnosti invalidskih organizacij ne upoštevata naslednja kriterija: enaka vrsta invalidnosti in družbeni status?" (Geslo: "Za svobodno združevanje!"), ni mogoče sprožiti postopka za zbiranje podpisov v podporo njeni referendumski zahtevi, ker je bila volja ljudi glede podpore v njeno korist v že izvedenem postopku že ugotovljena in se okoliščine v zvezi s predmetno odločbo predloga zakona v zakonodajnem postopku niso v ničemer spremenile. Seznanja jo tudi z ukrepi, ki jih je opravil po prejeti pobudi in tudi z mnenjem Zakonodajno pravne službe Državnega zbora.

Tožnica v tožbi navaja, da je tožena stranka z izpodbijanim aktom predsednika DZ zavrnila njeno pobudo za zbiranje podpor zahtevi za razpis predhodnega zakonodajnega referenduma o predlogu Zakona o invalidskih organizacijah (ZInvO) z dne 22. 10. 2002. Zatrjuje, da je bila pobuda vložena pravilno in da je izpodbijani akt ničen, nezakonit in neustaven. Meni, da je izpodbijani akt sestavni del zakonodajnega postopanja tožene stranke in da je zato potrebno šteti za nezakonito in neustavno tudi ravnanje tožene stranke v tem postopku. Ker opisano ravnanje tožene stranke (opustitev dolžnega ravnanja), ki še traja, teži k dokončnemu onemogočanju izvrševanja temeljne pravice iz 44. člena Ustave več kot tisoč državljanom, ki so pobudo podprli, to ravnanje tožnica izpodbija kot nezakonito in neustavno. Pri tem zatrjuje, da ji akt posega v temeljno državljansko pravico do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev iz 44. člena Ustave in v pravni interes utemeljen na 2. odstavku 90. člena Ustave. Uveljavlja pa tudi kršitev 13. člena Zakona o referendumu in ljudski iniciativi. Sodišču zato predlaga, da zavaruje pravico iz 44. člena Ustave tako, da brez odlašanja odloči o zakonitosti izpodbijanega akta in zatrjevani množični kršitvi ustavnih pravic z ravnanjem DZ, če to ni mogoče pa da podrejeno sprejme ureditveno začasno odredbo po 2. odstavku 69. člena ZUS ter z njo toženi stranki izrecno prepove nadaljevanje zakonodajnega postopka do dokončne in pravnomočne odločitve, da tožbi ugodi tako, da ugotovi zatrjevane kršitve zakonov in ustave nastale z ravnanjem DZ, izpodbijani akt odpravi oz. ga izreče za ničnega ter da o stvari odloči tako, da ugotovi, da je bila pobuda pravilno vložena in razpiše rok za zbiranje podpor zahtevi za razpis zakonodajnega referenduma o predlogu ZInvO. V nadaljevanju našteva in utemeljuje razloge zaradi katerih izpodbija akt predsednika Državnega zbora Republike Slovenije z dne 23. 10. 2002. Po tožničinem zatrjevanju je izpodbijana odločitev: 1.) arbitrarna in je brez vsakršne pravne podlage; 2.) za takšno odločitev tožena stranka ni pristojna, manjka pa ji tudi pravno predpisana oblika; in 3.) temelji na pomanjkljivo ugotovljenem dejanskem stanju, to je goli domnevi da gre v obravnavanem primeru za prekoračitev objektivnega namena pravice do vlaganja referendumske pobude. Tožnica meni, da je izpodbijani akt ničen, ker nima nobene pravne podlage. Ker ne temelji na zakonu ali na zakonitem predpisu, je v nasprotju z določbo 4. odstavka 153. člena Ustave. Z njim pa sta kršena tudi načeli pravne države in pravne varnosti. Pri uresničevanju ustavne pravice iz 44. člena Ustave po tožničinem mnenju pri vloženi pobudi ne gre zgolj za procesno dejanje v zakonodajnem postopku, zato bi za poseg v to njeno pravico moral biti upoštevan pravni režim določen v 15. členu Ustave. Temu pravnemu režimu izpodbijani akt ne zadosti. Vlaganje dveh pobud z identičnim vprašanjem pravno ni prepovedano. Iz temeljnih načel svobode ravnanja in prava temeljnih pravic, iz namena pravice do kontinuirane in neposredne udeležbe državljanov v zakonodajnem postopku pa izhaja, da je vlaganje takih pobud dopustno. V skladu z namenom veljavnih ustavnih načel pravne in demokratične države mora biti subjektom tudi v zakonodajnem postopku ves čas dana možnost sodelovanja. Dopustnost zaporednega vlaganja procesnih predlogov v zakonodajnem postopku je splošno veljavno načelo zakonodajnega postopka in zato okoliščina kdo je vlagatelj takega predloga po mnenju tožnice sploh ni relevantna. Skladno z naravo pravice iz 44. člena, s 3. členom in 90. členom Ustave ter s 1. odstavkom 17. člena ZRLI lahko razpis referenduma o katerem koli ustavno dopustnem vprašanju kadarkoli zahtevajo tudi državljani, združeni v takšne ali drugačne interesne skupine. Pobuda državljanov je zaradi narave pravice z zakonom določen način njenega izvrševanja, nikakor pa pobude ni mogoče razlagati kot omejitev pravice in zato z njenim vlaganjem ne more biti prekludirana pravica sama. Ker meni, da neuspeh pobude v postopku zbiranja podpor ne pomeni ureditve pravnega razmerja, tudi uporaba določbe 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP za konkretni primer ne pride v poštev. Tudi doktrina o zlorabi pravice, ki izhaja le iz mnenja priloženega izpodbijanemu aktu, za dani primer ne pride v poštev, saj iz obrazložitve pobude nesporno in očitno izhaja, da ne gre za zlorabo pravice pač pa za poskus njenega pravnega varstva zaradi odprave posledic neustavne in nezakonite zavrnitve vložene zahteve za razpis referenduma o predlogu ZInvO z dne 12. 7. 2002. V zvezi s tem zatrjuje, da je tožena stranka nezakonito zavrnila zathevo, ki jo je pravilno podprlo kar 62.000 državljanov. Zato z dano pobudo o ZInvO tudi ne gre za omejevanje pravic drugih državljanov, ampak za poskus njihovega varovanja in za poskus preprečitve neustavne situacije. Izpodbija tudi navedbo v mnenju ZPS DZ, da tožnici in drugim prizadetim osebam še vedno ostaja možnost zahtevati naknadni zakonodajni referendum. V zvezi s tem zatrjuje, da to sredstvo pomeni le uporabo veta, ne daje pa možnosti za vsebinsko pravno obvezujoče sooblikovanje zakonskih norm, kot ga daje državljanom samo predhodni referendum. Izbrani ukrep pa bi bil tudi v primeru, da bi imel zakonito podlago, po mnenju tožnice neskladen z načelom sorazmernosti. Z izbranim načinom kot splošnim pravilom se namreč posega na prekluziven način v pravice državljanov, da v zakonodajnem postopku uveljavljajo svobodo vesti in mišljenja in pravico do ravnanja skladnega s svojim namenom. Takšno pravilo pa bi celo omogočalo zlorabe med zakonodajnim postopkom, na podlagi katerih bi eni subjekti lahko onemogočali druge pri izvrševanju istovrstnih pravic. Njegova uporaba pa se lahko sprevrže v uvajanje novih zakonodajnih postopkov in tudi novih referendumskih pobud, kar za zakonodajno delovanje DZ prav gotovo ni ekonomično. Ker je Državni zbor v času po zavrnitvi njene pobude v istem zakonodajnem postopku na zahtevo poslanca toleriral identično referendumsko vprašanje kot ga je zastavila sama, meni da je s tem izkazana arbitriranost tega ukrepa. Tožnica meni, da tožena stranka za odločanje o zlorabi pravice ni pristojna, saj iz 16. člena ZRLI izhaja, da o takšnih vprašanjih odloča DZ, ki če meni, da bi z odložitvijo sprejema, ali z uveljavitvijo zakona ali zaradi zavnitve zakona lahko nastale protiustavne posledice, zahteva naj o tem odloči Ustavno sodišče. Z izpodbijanim aktom, ki je brez vsakršne oblike, opredeljen pa bi moral biti vsaj kot sklep, in v katerem se predsednik ne sklicuje niti na Poslovnik državnega zbora, je očitno kršen tudi 112. člen in 2. odstavek 113. člena Poslovnika. Po tožničinem mnenju je izpodbijani akt, ki je brez izreka, obrazložitve, navedbe pravne podlage in pravnega pouka, čeprav gre za odločanje po 13. členu ZRLI, postopkovno podnormiran. Ker tožena stranka pri izdaji akta ni upoštevala 4. člena ZUP, ki odkazuje na smiselno uporabo določb ZUP-a, to pomeni, da je z njim kršila temeljno pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. V nadaljevanju tožnica zatrjuje, da je bila njena pobuda v obravnavani zadevi pravno pravilno vložena in sodišču predlaga, naj zato ker to dejstvo v izpodbijanem aktu ni ugotovljeno, od Ministrstva za notranje zadeve pridobi podatke v zvezi s podpisi volilcev. Ugovarja pa tudi trditvi, da se pravna in dejanska situacija v času od 23. 7. 2002 ni spremenila. V zvezi s tem navaja, da je DZ v ponovljenem zakonodajnem postopku imel možnost spremeniti predlog zakona in ga je v primerjavi z opravljeno drugo obravnavo tudi spremenil. To pa pomeni, da so se razmere bistveno spremenile in je zato tožena stranka v celoti odgovorna za nastalo pravno situacijo in s tem posledično tudi za potrebe po vlaganju pobude. Določba, ki je predmet referendumskega vprašanja, ima sedaj nekoliko drugačen vsebinski kontekst, je pa po oceni tožnice še vedno po svoji vsebini ustavno sporna. DZ je v drugi obravnavi predloga zakona izrazil sicer identično politično voljo glede zakonske rešitve, kot jo je izrazil že v času vlaganja pobude "za enake možnosti", vendar pa je ta okoliščina skoraj edini nespremenjeni element okoliščin v zvezi s predlogom zakona, nikakor pa to ni edina relevantna okoliščina. V zvezi s ponovljeno drugo obravnavo tožnica opozarja na dejstvo, da je pred tem Državni zbor na pravno sporen način zavrnil dne 12. 7. 2002 pravilno vloženo referendumsko zahtevo za predhodni zakonodajni referendum o isti zakonski določbi, podprto z izjavo volje 62.000 državljanov. Navedena odločitev DZ je bila dana v preizkus Ustavnemu sodišču, ki pa odločitve še ni sprejelo. Iz obrazložitve pobude izhaja, da njeno ravnanje meri na preprečitev možnosti nastanka protipravnih posledic, ki bi nastale z nadaljevanjem zakonodajnega postopka, pred odločitvijo sodišča. Zaradi bistveno podobne vsebine obeh referendumskih pobud ("invalidnost je naše življenje" in "za enake možnosti"), za katere se je izreklo skupaj več kot 70.000 državljanov, je po tožničinem mnenju ravnanje pobudnikov utemeljeno. Dejanske pravno pomembne okoliščine so se spremenile tudi zato, ker v postopku zbiranja podpor njeni pobudi ni pričakovati zapletov v zvezi z možnostmi za uveljavljanje pravice. To pa pomeni, da so sedanji politični pogoji za uspeh pobude bistveno drugačni kot v času zbiranja podpore pobudi "za enake možnosti", ki jo je vložilo A. A.A društvo. Pravno in dejansko stanje je sedaj v zakonodajnem postopku bistveno drugačno in bi v tej situaciji na podlagi določb zakonov in Ustave, DZ moral razpisati referendum o ZInvO. Iz ravnanj Državnega zbora torej izhaja, da tožena stranka teži k sistematičnem onemogočanju udeležbe državljanov v konkretnem zakonodajnem postopku. Tožnica sodišču predlaga naj, če o zahtevi ne more odločiti v najkrajšem času, izda začasno odredbo, s katero naj DZ prepove nadaljevanje zakonodajnega postopka o predlogu ZInvO. V zvezi s tem zatrjuje, da že opisana protipravna ravnanja tožene stranke v konkretnem zakonodajnem postopku kažejo na veliko verjetnost nadaljevanja takih ravnanj DZ. Ker DZ očitno šteje njeno pobudo za neobstoječo oz. neutemeljeno, je s tem podana velika verjetnost nastanka ne le hujših škodljivih, temveč tudi nepopravljivih posledic. Te bi zanesljivo za tožnico in več kot tisoč drugih prizadetih oseb nastale, če bi DZ pristopil k tretji obravnavi predloga ZInvO, saj bi bila v tej fazi že dokončno onemogočena izvedba zbiranja podpor in tudi izvedba eventuelnega razpisa predhodnega zakonodajnega referenduma. Zatrjuje, da je tožena stranka v času po vložitvi pobude nadaljevala z zakonodajnim postopkom o predlogu ZVinO, čeprav je bila na vse okoliščine in pravne posledice opozorjena. Dne 23. 10. 2002 je DZ dokončno opravil drugo obravnavo predloga zakona. Ker v tem postopku ni sprejel nobenega od predlaganih amandmajev k zakonu, je s tem situacijo glede vsebine zakona že prejudiciral in pri tem ni upošteval možnosti pravnega varstva že vložene zahteve za razpis zakonodajnega referenduma in te pobude. Takšna pravna situacija pa je po tožničinem mnenju povzročena z očitno neustavno določbo 3. odstavka 140. člena Poslovnika DZ. Sodišče zato obvešča, da bo vložila tudi pobudo za ustrezno ustavnosodno varstvo. Z vlogo z dne 4. 12. 2002 tožnica spreminja zgoraj navedeni predlog za izdajo začasne odredbe. Navaja okoliščine do katerih je prišlo v Državnem zboru po vložitvi tožbe. Zaradi novonastalih okoliščin in upoštevaje možnost nastanka novih okoliščin sodišču predlaga, da Državnemu zboru z začasno odredbo prepove pošiljanje zakonskega predloga v razglasitev in objavo oz. če bi se to v času odločanja o začasni odredbi že zgodilo, da predsedniku republike prepove razglasitev zakona ter njegovo pošiljanje v objavo oz. če bi se v času pred izdajo odredbe vse to že zgodilo prepove objavo zakona v Uradnem listu Republike Slovenije. V primeru, da bi prišlo do objave zakona v Uradnem listu Republike Slovenije pred odločanjem o začasni odredbi, pa sodišču predlaga, da z začasno odredbo odpravi učinke objave zakona v Uradnem listu oz. jih zadrži do končne odločitve sodišča v zadevi. V nadaljevanju tožnica vztraja pri vseh dosedanjih zahtevkih in zahteva meritorno odločanje v zadevi ter predlaga sodišču naj, ob upoštevanju novonastale situacije, za učinkovito varstvo pravice razveljavi vse pravne učinke tretje obravnave zakona in učinke morebitnih aktov razglasitve in objave zakona ter stanje v zakonodajnem postopku vrne v situacijo ob vložitvi tožbe. V primeru ugotovitve, da nastalo stanje ni več popravljivo z razpoložljivimi sredstvi, pa naj sodišče ugotovi zatrjevane kršitve zakona in ustave z ravnanji Državnega zbora ter ugotovi da je bila pobuda pravilna vložena. Meni, da pravni interes za ugotovitveno sodbo izkazuje zato, ker je po domnevno precedenčnem stališču Ustavnega sodišča Republike Slovenije taka ugotovitev kršitev temeljnih pravic v zakonodajnem postopku, pogoj za procesno presojo ustavnosti zakona sprejetega v dvomljivem postopku (sklep v zadevi U-I-346/98). Tožnica sodišču predlaga, da toženi stranki naloži plačilo vseh sodnih stroškov in stroškov, ki so tožnici nastali s plačilom sodnih taks.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri odločitvi in navedbah v izpodbijanem aktu in se pri tem sklicuje na mnenje Zakonodajno pravne službe z dne 23. 10. 2002, ki predstavlja podlago za izpodbijano odločitev. Poudarja pa, da pri presoji pobud upravičenih predlagateljev vloženih po 2. odstavku 13. člena Zakona o referendumu in ljudski iniciativi (ZRLI) vedno postopa po 3. in 4. odstavku tega člena. V zvezi z njegovimi odločitvami na podlagi 13. člena, je zato v praksi že izoblikovano stališče, da gre za posamičen akt, ki je podvržen sodni kontroli v upravnem sporu po izčrpanju vseh pravnih sredstev pa tudi ustavnosodni kontroli in da gre za posamičen akt, ki pa ni upravni akt. Zato meni, da so takšne njegove odločitve podvržene sodni kontroli, čeprav niso izdane v obliki upravnega akta. To dokazuje tudi postopek sprožen s tožbo v obravnavani zadevi. V zvezi s tožbeno trditvijo, da je v okviru zakonodajnega postopka v zvezi s predlogom zakona o invalidskih organizacijah dovolil uporabiti enako vprašanje kot je tožničino, pa navaja, da gre v primeru predloga poslanca za postopek v sladu z 11. členom ZRLI, o katerem DZ še ni bil vprašan ali se strinja z razpisom referenduma s takim referendumskim vprašanjem. Zato so bila v skladu s Poslovnikom opravljena vsa procesna opravila in je na tej podlagi DZ dne 26. 11. 2002 predlog za razpis tega predhodnega zakonodajnega referenduma zavrnil. Prereka pa tudi trditve tožnice v zvezi z zavrnitvijo pravilno vložene referendumske zahteve z dne 12. 7. 2002, podprte z izjavo volje 62.000 državljanov, in navaja, da so predstavniki pobudnikov DZ dostavili zbrane podpise kot izraz podpore predlogu zakona v besedilu kot ga je predlagala Vlada, niso pa vložili zahteve za razpis referenduma, kar izhaja iz pisma SIOS-a z dne 12. 7. 2002. V konkretnem postopku pa po mnenju tožene stranke dejstva in okoliščine v zvezi z drugo pobudo za razpis referenduma nimajo prav nobenega vpliva in pomena. V nadaljevanju tožena stranka pojasnjuje, da DZ izvršuje zakonodajno funkcijo v skladu z ustavo, zakoni in svojim poslovnikom. Ker po sedanji ureditvi veljajo izrecne določbe o zadržanju zakonodajnega postopka le za primere, ko so referendumske aktivnosti pravilno sprožene, za primere, ko so take aktivnosti iz kakršnega koli razloga zavrnjene, pa ni izrecnih določb o pravnih sredstvih in za take situacije tudi ni določb o zadržanju oziroma prepovedi nadaljevanja zakonodajnega postopka v Državnem zboru do odločitve sodišč, Državni zbor v konkretnem primeru ni imel podlage za zadržanje zakonodajnega postopka. Po mnenju tožene stranke pa bo tožnica zato, ker ustavna pravica iz 44. člena Ustave obsega tudi možnost vlaganja pobude za naknadni zakonodajni referendum, ki je po svoji vsebini sicer drugačen od predhodnega, še vedno lahko vplivala na uveljavitev tistih določb zakona, ki so v njenem interesu. Poleg tega pa ima tožnica po sprejemu navedenega zakona možnost, da pred Ustavnim sodiščem sproži postopek njegove abstraktne presoje.

Zastopnik javnega interesa, ki je prijavil udeležbo, odgovora na tožbo ni podal.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je izpodbijani akt štelo kot akt sprejet v zakonodajnem postopku. Ob tožničinem zatrjevanju, da je bilo z njim poseženo v njeno pravico zahtevati referendum, je sodišče presojalo njegovo zakonitost na podlagi 3. odstavka 1. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00-ZUS). Način izvrševanja ustavne pravice iz 90. člena v povezavi s 44. členom Ustave, ki ima svoje izhodišče v temeljnih načelih ustavne ureditve iz 1. in 3. člena Ustave, ureja Zakon o referendumu in ljudski iniciativi (Uradni list RS, št. 15/94, 13/95 - odl. US, 38/96, 43/96 - odl. US in 59/01 - ZRLI). Po 12. členu ZRLI mora razpisati zakonodajni referendum Državni zbor med drugim tudi,če to zahteva štirideset tisoč volilcev. Postopek za vložitev take zahteve je predpisan v 13. členu ZRLI, vsebina zahteve pa je določena v 14. členu. Iz navedenih določb izhaja, da je za sprejem pobude volilcev za vložitev zahteve za razpis referenduma pristojen predsednik Državnega zbora (3. odstavek 13. člena ZRLI), akt o razpisu referenduma pa sprejme, če so izpolnjeni pogoji iz 12. člena ZRLI Državni zbor, ki je po 15. členu ZRLI pristojen presojati ali je v zahtevi za razpis referenduma jasno izraženo vprašanje, ki naj bo predmet referenduma in ali je zahteva dovolj obrazložena. Navedeno pa pomeni, da predsednik državnega zbora v zvezi s pobudo iz 12. člena ZRLI odloča lahko le o procesnih pravicah pobudnice v zakonodajnem postopku. Zato je za odločanje v tej zadevi pomembno le ali je predsednik Državnega zbora z izdajo izpodbijanega akta tožnici kršil procesne pravice v zakonodajnem postopku in s tem v zvezi tudi njeno pravico zahtevati referendum. V obravnavani zadevi ni sporno, da je A. A.A društvo vložilo dne 15. 5. 2002, v okviru zakonodajnega postopka za obravnavani predlog zakona, pobudo za razpis predhodnega zakonodajnega referenduma s povsem enakim vprašanjem, da je bil dne 16. 5. 2002 že določen rok za zbiranje podpisov, ki je potekel dne 3. 7. 2002 in da v navedenem roku v podporo tej zadevi ni bilo zbranih 40.000 podpisov. Navedeno pobudo pa je kot predsednica društva podpisala tožnica. Iz izpodbijanega akta pa izhaja, da predsednik Državnega zbora roka ni določil, ker je ugotovil, da je bila podpora volivcev z enako zahtevo za razpis referenduma v že izvedenem postopku že ugotovljena, in da se okoliščine v zvezi z določbo, ki je predmet zahteve, niso spremenile. Ker tožnica s tožbenimi trditvami in listinami priloženimi tožbi ne izpodbija dejstva, da je predsednik državnega zbora, pred tožničino pobudo z dne 22. 10. 2002, že določil rok za zbiranje podpisov v podporo zahtevi za razpis predhodnega zakonodajnega referenduma o predlogu Zakona o invalidskih organizacijah, ki je enaka zahtevi priloženi njeni pobudi in da takrat v podporo tej zahtevi ni bilo zbrano zadostno število podpisov, po presoji sodišča tudi v določbah ZRLI in Zakona o splošnem upravnem postopku, na katere se sklicuje tožeča stranka, ni podlage za ugotovitev, da je bilo z izpodbijanim aktom poseženo v tožničine ustavne pravice. Po 4. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 88/99, 70/00 in 52/02 - ZUP) je za odločanje o posamičnih javnopravnih stvareh namreč predvidena le subsidiarna in smiselna uporaba ZUP, kar pomeni, da se pravila splošnega upravnega postopka uporabljajo v takšnih stvareh le, če odločanje ni urejeno s posebnim postopkom in če je uporaba posameznih določb oziroma procesnih institutov splošnega upravnega postopka pri določeni vrsti javnopravnih stvari sploh mogoča in smotrna. S poslovnikom Državnega zbora postopek v zvezi s pobudo iz 13. člena ZRLI ni urejen. Po določbah ZRLI pa poseben akt za odločanje o sami pobudi tudi ni predpisan. Ker je izpodbijani akt le procesni akt, izdan v zakonodajnem postopku, neposredna uporaba procesnih institutov splošnega upravnega postopka po presoji sodišča sploh ni mogoča in smotrna. To pa pomeni, da oblika za procesni akt, sprejet v zakonodajnem postopku, ni predpisana. Trditev tožnice, da za izpodbijano odločitev predsednik DZ ni bil pristojen in ni imel pravne podlage, ni utemeljena, saj iz določb 13. člena ZRLI izhaja, da je prav predsednik Državnega zbora tisti, ki pobudo preizkusi. Med preizkus pa prav gotovo sodijo tudi dejstva, ki so v izpodbijanem aktu navedena kot razlog, zaradi katerega rok za zbiranje podpisov po tožničini pobudi ni bil določen. Trditev tožnice, da ima volilec na podlagi ustavne pravice iz 44. člena Ustave v povezavi s 3. in 90. členom Ustave, po določbah ZRLI pravico v vsaki fazi zakonodajnega postopka večkrat vložiti pobudo z enako zahtevo za razpis predhodnega referenduma, bi bila po mnenju sodišča pravno pomembna le, če bi se določba, za katero je v zahtevi izraženo vprašanje, ki naj bo predmet referenduma, tekom zakonodajnega postopka spremenila. Ker v obravnavanem primeru tožnica ne zatrjuje in tudi ne predlaga dokazov, s katerimi bi izkazovala, da se je spremenila določba, ki je predmet zahteve za predhodni referendum, je neutemeljen tudi tožbeni očitek, da v ugotovljenem dejanskem stanju predsednik Državnega zbora ni imel podlage za zavrnitev tožničine pobude. Iz drugih določb ZRLI in Poslovnika državnega zbora (Uradni list RS, št. 35/2002 - PoDZ) pa tudi ne izhaja, da je za zavrnitev pobude v primeru, ko predsednik Državnega zbora ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji, ki so za vložitev pobude predpisani v 13. členu ZRLI, pristojen Državni zbor. Po 15. členu ZRLI namreč Državni zbor odloči o razpisu referenduma in v zvezi s tem ugotavlja ali je v zahtevi jasno izraženo vprašanje, ki naj bo predmet referenduma in ali je zahteva obrazložena. Tudi iz določb 16. člena ne izhaja, da Državni zbor v takih primerih kot je obravnavani, odloča o sami pobudi.

Ob ugotovitvi, da je podlaga za izdajo izpodbijanega akta podana v 13. členu ZRLI, je neutemeljen tudi tožbeni očitek, da je le-ta izdan v nasprotju z določbo 4. odstavka 153. člena Ustave. Sodišče glede na navedeno ugotavlja, da je bila tožnica z obvestilom predsednika Državnega zbora seznanjena z dejstvi, ki so podlaga izpodbijane odločitve. S tem pa je bila tožnici tudi dana možnost uveljavljanja pravice do sodnega varstva, ki jo je z vložitvijo tožbe v tem upravnem sporu tudi izkoristila. Vse navedeno pa pomeni, da je izpodbijani akt zakonit in zato z njim ni bilo nezakonito poseženo v ustavne pravice, ki so uveljavljana podlaga tožničinega tožbenega zahtevka. Ostale tožbene trditve in ugovori tožnice pa za odločanje v tem upravnem sporu niso pravno pomembne, saj se nanašajo na predlog poslanca podan v skladu z 2. odstavkom 11. člena ZRLI, ki ga mora Državni zbor obravnavati na podlagi 184. člena Poslovnika državnega zbora, in na nevloženo zahtevo za razpis konkurenčnega predhodnega zakonodajnega referenduma o isti zakonski določbi, podprto z izjavo volje 62.000 državljanov. Ker se navedena dejstva in okoliščine ne nanašajo na postopek, sprožen z vložitvijo tožničine pobude, ki je predmet izpodbijanega akta, tudi na odločitev v tem upravnem sporu ne morejo vplivati. Sodišče je zato tožničino tožbo zavrnilo po 1. odstavku 59. člena ZUS.

Tožničino zahtevo za izdajo začasne odredbe pa je sodišče obravnavalo v skladu z 2. odstavkom 69. člena ZUS. Po navedenem določilu tožnik lahko zahteva izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje. Pri odločanju o začasni odredbi po 2. odstavku 69. člena ZUS je eden od odločilnih kriterijev tudi vprašanje ali je verjetno izkazana potreba, da se z začasno odredbo odvrnejo hujše škodljive posledice. Ob upoštevanju ugotovitve, da izpodbijani akt ni nezakonit in ob navedbah tožnice v tožbi in predlogu, ki se nanašajo na druge, po tožničinem mnenju, nezakonite akte sprejete v zakonodajnem postopku, le-ti pa se ne nanašajo na postopek, v katerem je bil sprejet izpodbijani akt in niti niso predmet sodne presoje v tem upravnem sporu, po presoji sodišča tožnica ni verjetno izkazala izpolnjenosti navedenega pogoja. To pa pomeni, da za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS ni podlage. Zato tudi zahteva za izdajo predlagane začasne odredbe ni utemeljena, in jo je sodišče zavrnilo.