UPRS Sodba U 436/2000

Tožba se zavrne.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikov predlog, da se izrečeta za nični odločbi Skupščine občine A. obe z dne 23.6.1987.

V obrazložitvi povzema navedbe tožnika v zvezi z razlastitvijo zemljišč s parc. št. 44/4, 44/6 in 44/9 vse v k.o. ... Ker so bila zemljišča tožnikovemu očetu po 8. členu Zakona o izjemnih ukrepih za pospešitev sanacije objektov na območjih, ki jih je prizadel potres (Uradni list SRS, št. 23/76) z navedenima odločbama razlaščena pomotoma, brez potrebne zahteve stranke in jih v celoti dejansko ni mogoče izvršiti oziroma bi z izvršitvijo prišlo tudi do rušenja, ki bi pomenilo kaznivo dejanje, tožnik podaja predlog za izrek ničnosti obeh odločb iz razlogov določenih v 2., 3. in 4. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00 - ZUP). Iz navedenih razlogov pa je po citiranem členu ZUP mogoče izreči odločbo za nično: - če bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu; - če odločbe sploh ni mogoče izvršiti; - ali če jo je izdal organ brez zahteve stranke, stranka pa pozneje ni izrecno ali molče v to privolila. Na podlagi podatkov v spisu tožena stranka ugotavlja, da tožnikov predlog za izrek ničnosti ni utemeljen. Tožniku pojasnjuje, da je po 8. členu Zakona o izjemnih ukrepih za pospešitev sanacije objektov na območjih, ki jih je prizadel potres (Uradni list SRS, št. 23/76) lastninska pravica na zemljiščih, določenih za gradnjo nadomestnih objektov, prenehala na podlagi sklepa izvršnega sveta skupščine in da pritožba zoper odločbo pristojnega občinskega upravnega organa, s katero je bilo odločeno, da mora lastnik izročiti zemljišče občini, ni zadržala izvršitve. Ker iz priloženih zemljiškoknjižnih izpiskov izhaja, da sta bili izpodbijani odločbi v zemljiški knjigi izvedeni, so tudi sporna zemljišča prešla v družbeno lastnino, ki je v uporabi občine A. To pa pomeni, da sta bili obe razlastitveni odločbi v celoti izvršeni in da je A.A. na teh zemljiščih izgubil lastninsko pravico.

Ker sta bili izpodbijani odločbi izvršljivi in s spremembo zemljiškoknjižnega lastništva tudi izvršeni, razlog za izrek ničnosti izpodbijanih odločb po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUN ni podan. V obravnavanem primeru pa upravni postopek tudi ni bil uveden na zahtevo stranke, pač pa na podlagi zakona, saj sta bili tudi parceli 44/6 in 44/9 k.o. ... razlaščeni na podlagi 8. člena že navedenega zakona. Postopek razlastitve navedenih parcel je bil torej uveden po uradni dolžnosti. Ker v obravnavani zadevi ne gre za stvar, za katero je po 128. členu ZUP za začetek ali vodenje postopka predpisana zahteva stranke, tudi ni podan ničnostni razlog iz 4. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Pri odločanju o tožnikovem predlogu tožena stranka ni mogla presojati pravilnosti in ustreznosti same razlastitve, saj morebitnih nepravilnosti v zvezi s tem ni mogoče uveljavljati s predlogom za izrek ničnosti. Po oceni tožene stranke tudi ni podan ničnostni razlog iz 2. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. V zvezi s tem tožniku pojasnjuje, da sta bili izpodbijani odločbi z zemljiškoknjižno izvedbo že izvršeni. Predpisana pravna posledica njune izvršitve pa je bil zemljiškoknjižni prenos lastništva od tožnika na družbeno lastnino.

Z izvršitvijo je bil torej dosežen zakonit namen, zaradi katerega sta bili odločbi izdani, to je razlastitev za namen gradnje montažnih hiš v okviru popotresne obnove, čeprav na vseh predvidenih zemljiščih gradnje niso bile izvedene. Zaradi navedenega izpodbijani odločbi z izvršitvijo nista mogli, niti nista povzročili dejanja, ki bi bilo kaznivo po kazenskem zakonu in je zato tudi predlog za izrek ničnosti po 2. točki 1. odstavka 279. člena ZUP neutemeljen.

Tožnik, ki v tožbi vztraja pri vseh navedbah podanih v zahtevku z dne 19.10.2000 in zatrjuje, da so podani vsi v zahtevku uveljavljani ničnostni razlogi. S pravnim tolmačenjem podanim v obrazložitvi izpodbijane odločbe se ne strinja. Meni, da je bilo na podlagi Zakona o izjemnih ukrepih za pospešitev sanacije objektov na območjih, ki jih je prizadel potres, mogoče razlastiti le zemljišča, na katerih so resnično nameravali graditi nadomestne objekte oziroma le tista, ki so se dejansko uporabila za namene, ki jih določa zakon. Zato za razlastitev parc. št. 44/4 in 44/6 k.o. ..., ki sta bili v lasti njegovega pok. očeta, ni bilo pravne podlage oz. razlastitve ni bilo mogoče izvršiti. V zvezi s tem navaja, da predstavlja parc. št. 44/4 funkcionalno zemljišče k stanovanjski hiši in gospodarskemu poslopju na parc. št. 45/4 in k stanovanjski hiši na parc. št. 44/6. Ker stoji na parc. št. 44/6 stanovanjska hiša, bi bilo z dejansko izvršitvijo odločbe potrebno to hišo porušiti. Zato je tožnik prepričan, da je prišlo pri izdaji razlastitvenih odločb do pomote. Na podlagi navedenega tožnik sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi, izreče za nični razlastitveni odločbi z dne 23.6.1977 in naloži toženi stranki plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavil.

Tožba ni utemeljena.

Na podlagi ugotovitev v izpodbijani odločbi, ki temelji na podatkih iz posredovanih upravnih spisov, je po presoji sodišča tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabila zakon. Zato sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe in zato teh razlogov ponovno ne navaja (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS). V zvezi s tožbo pa še dodaja: V 279. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00 - ZUP) so natančno določene nepravilnosti, zaradi katerih se izreče upravna odločba za nično. Uporaba tega izrednega pravnega sredstva je zato dopustna le iz razlogov določenih v 1. do 6. točke 279. člena ZUP, ki predstavljajo najtežje kršitve pravil postopka. Po oceni sodišča je zmotno stališče tožnika, ki meni, da razlastitveni odločbi nista izvršljivi zaradi okoliščin, na katere se sklicuje v tožbi. V obravnavani zadevi namreč ni sporno, da sta bili razlastitveni odločbi z dne 23.6.1977 izdani in izvršeni na podlagi Zakona o izjemnih ukrepih za pospešitev sanacije in obnove objektov na območjih, ki jih prizadene potres (Uradni list SRS, št. 23/76). Okoliščine, s katerimi tožnik utemeljuje neizvršljivost razlastitvenih odločb, pa se nanašajo na nepravilno uporabo navedenega materialnega zakona in na nepravilno ugotovljeno dejansko stanje za zemljišča, ki so bila predmet razlastitve. Tudi kršitev materialnega zakona, ki je sicer lahko ob v ZUP določenih pogojih, zakonski razlog za razveljavitev dokončne odločbe, pa ne predstavlja zakonskega razloga za izrek ničnosti odločbe, če taka kršitev v materialnem zakonu izrecno ni določena kot razlog za ničnost (6. točka 279. člena ZUP). Ker pa se v postopku za izrek ničnosti upravne odločbe dejansko stanje ponovno ali na novo ne ugotavlja, nepravilna uporaba materialnega prava pa tudi ne predstavlja zakonskega razloga za izrek ničnosti odločbe, po presoji sodišča tudi po tožniku zatrjevane okoliščine za izrek ničnosti razlastitvenih odločb niso pravno relevantne. Sodišče je v tem upravnem sporu odločilo na seji senata, saj je odločalo le o pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe in ob upoštevanju po toženi stranki ugotovljenega dejanskega stanja. Ker okoliščine, ki jih navaja tožnik, za ugotavljanje ničnostnih razlogov niso pomembne, ugotovljenim dejstvom, na katerih temelji izpodbijana odločba pa posebej ne ugovarja, sodišče tudi ni imelo razlogov za to, da bi razpisalo glavno obravnavo.

Na podlagi navedenega je sodišče tožbo zavrnilo po 1. odstavku 59. člena ZUS.