UPRS Sodba in sklep U 253/2002

1. Tožba se zavrne.
2. Tožnico se oprosti plačila sodnih taks.

Tožnica je vložila tožbo zaradi kršitve ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave RS) oziroma zaradi pravice do sojenja v razumnem roku (1. odstavek 6. člena EKČP). Navaja, da se je zaradi posledice poškodbe, ki ji jo je že leta 1984 v pijanosti povzročil toženec, dne 1. 1. 1987 upokojila. V pravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v A., opr. št. III P ..., ki še vedno ni končan, ji je bila že 25. 11. 1993 s sodbo TS prisojena denarna odškodnina za dve leti in tri mesece (za čas od invalidske upokojitve do časa možne redne upokojitve, v višini razlike med invalidsko pokojnino in plačo), za kasnejše obdobje (od 1. 4. 1991 dalje) pa mesečna renta (razlika med invalidsko pokojnino in starostno pokojnino in starostno pokojnino, ki bi jo prejemala, če ne bi bilo škodnega dogodka). Ta sodba je bila potrjena na Višjem (dne 2. 2. 1994) in Vrhovnem sodišču (dne 8. 12. 1994), vendar je bila leta 1996 dovoljena obnova postopka, dne 16. 1. 1997 pa je vrnilo zadevo v novo odločanje tudi Ustavno sodišče RS. Od takrat dalje, torej že več kot 5 let, pa se obnovljeni postopek ni premaknil, za kar je po mnenju sodišče odgovorno izključno Okrajno sodišče v A. kot tožena stranka. V tožbi se tožnica sklicuje na poročilo sodnice A.A., ki ga je podala predsednici Okrajnega sodišča B.B. dne 15. 11. 2000, ki ga tudi prilaga k tožbi. Sklicuje se tudi na dopis Varuha človekovih pravic RS z dne 21. 12. 2001 in 24. 1. 2002. V prvem dopisu Varuha človekovih pravic tožnici je izraženo mnenje, da predodelitev spisa drugi sodnici ne opravičuje nerazumno dolgega zastoja v postopku, ki je bil s tožbo začet 20. 6. 1989 in katerega predmet je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine. Sodnica je sklep o postavitvi izvedenca sprejela na naroku 22. 1. 2001 in je imela do odhoda na drugo sodišče v avgustu 2001 dovolj časa, da izda pisni sklep o postavitvi izvedenca, pa tega iz nerazumljivega razloga ni storila. Zato ji je moč očitati neredno opravljanje sodniške službe, ker je z neodgovornim opravljanjem sodniške funkcije zanemarila načelo pospešitve postopka. Tudi sodnica, ki je spis prevzela, ni opravila nobenega procesnega dejanja, in to kljub urgenci pooblaščenca tožnice za pospešitev z dne 2. 10. 2001. V drugem odgovoru Varuha človekovih pravic tožnici je podana analiza poteka postopka po letu 1998, dejanja, ki so bila opravljena v postopku, razlika med staro (ZPP iz leta 1977) in novo ureditvijo po Zakonu o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - ZPP), po katerem je bolj kot navajanju dejstev in predlaganju dokazov glavna obravnava namenjena obravnavanju predlogov strank in njihovih dejanskih navedb ter izvajanju dokazov in obravnavanju uspeha dokazovanja. 286. člen ZPP določa, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Hkrati pa je sodnik zavezan skrbeti, da se sporni predmet vsestransko razišče, da pa se vendar pri tem postopek ne zavlačuje, tako da se obravnava, če je mogoče, konča na enem naroku (2. odstavek 289. člena ZPP). Veliko število narokov za glavno obravnavo, ne da bi prišlo do vsebinskega obravnavanja in izvajanja dokazov, kaže na pomanjkljivosti v materialnem procesnem vodstvu, da je premalo upoštevano načelo rednega in koncentriranega obravnavanja zadeve. Po 11. členu ZPP si mora sodišče prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški, hkrati pa je zavezano onemogočiti vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku. Tožnica v dopolnitvi tožbe z dne 19. 3. 2004 (odgovor na dopis sodišča z dne 9. 3. 2004) navaja, da iz podatkov o poteku postopka, navedenih v dopisu, izhaja, da je od sklepa o dovolitvi obnove postopka (4. 9. 1996) do prve obravnave (23. 2. 2000) preteklo tri leta in pol, nato pa je bilo izgubljeno oziroma je poteklo med obravnavami še trikrat po 11 mesecev (23. 2. 2000 do 22. 1. 2001 do 28. 12. 2001 do 20. 11. 2002), skupaj 6 let in 3 mesece. Po mnenju tožnice bi tak potek postopka že pri običajni zadevi pomenil očitno kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja oziroma pravice do sojenja v razumnem roku, v tem specifičnem primeru pa je to še toliko bolj nesporno. Ker je bil uradni postopek s sodbo Višjega sodišča z dne 11. 6. 2003 sedaj končan, sodišču predlaga, da se ugotovi nezakonitost akta ali dejanja, poleg tega pa tožnica postavlja tudi zahtevek za povrnitev škode, ki ji je nastala s kršenjem njene ustavne pravice do sojenja v razumnem roku. Višine zahtevka ne precizira, ampak postavlja le zahtevek za pravično odškodnino v katerem koli znesku, ki ga bo določilo sodišče.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in navaja, da postopek ves čas poteka, le v letu 2001 je prišlo do zastoja, ker se je spis nahajal nekaj mesecev na Okrožnem državnem tožilstvu v A., v mesecu avgustu 2001 pa je sodnica A.A., ki ji je bil spis dodeljen, odšla na Vrhovno sodišče. Nova sodnica, ki je od nje spis prevzela, je dne 28. 12. 2001 izdala sklep o postavitvi izvedenca, pri katerem se je spis v času vložene tožbe tudi nahajal, kar je bilo tožnici poznano. Sodišču predlaga, da tožbo zavrže, podrejeno pa, da tožbeni zahtevek zavrne. Državno pravobranilstvo RS je kot zastopnik javnega interesa prijavilo udeležbo v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka:

Sodišče je tožbo zavrnilo iz naslednjih razlogov: Sodišče v obravnavanem primeru ugotavlja, da je v zadevi tožene stranke, opr. št. III P ... vložena revizija zoper sodbo Višjega sodišča RS v A., opr. št. I Cp ... z dne 11. 6. 2003 in se spis nahaja na Vrhovnem sodišču RS. Sodišče je spis pribavilo na vpogled dne 11. 2. 2004, si spis fotokopiralo, z dejstvi, pomembnimi za odločitev pa je seznanilo tožečo stranko z dopisom z dne 9. 3. 2004.

Sodišče je na podlagi podatkov spisa ugotovilo, da je:

- 4. 9. 1996 je Višje sodišče v A. izdalo sklep, da se dovoli obnova postopka v zadevi III P ...;

- 1. 12. 1999 je bila v zadevi razpisana glavna obravnava, na kateri je bilo ugotovljeno, da se spis še vedno nahaja na Državnem pravobranilstvu RS v B. (obravnava preložena na 26. 1. 2000);

- 14. 1. 2000 je bila preklicana obravnava, razpisana za dne 26. 1. 2000 in je bila preložena na 23. 2. 2000;

- 23. 2. 2000 je bila opravljena glavna obravnava, na kateri je bil sprejet sklep o zaslišanju priče C.C. (preložena na 5. 4. 2000);

- 5. 4. 2000 je bila glavna obravnava zaradi pribave dokazov preložena na 5. 6. 2000;

- 31. 5. 2000 je bila glavna obravnava razpisana za dne 5. 6. 2000, preklicana, ker vabilo priči C.C. ni bilo vročeno (preložena na 13. 9. 2000);

- 14. 7. 2000 je bila glavna obravnava, razpisana za dne 13. 9. 2000, preložena na 11. 10. 2000, ker vabilo priči ni bilo vročeno;

- 11. 10. 2000 je bila glavna obravnava preložena na 13. 12. 2000, zaradi pribave podatkov od Statističnega urada RS o dohodkih tožeče stranke, ki naj bi jih prejemala do meseca marca 1994;

- 1. 12. 2000 je sodišče pozvalo ZPIZ, da poda nov izračun podatkov za starostno pokojnino tožeče stranke v dveh variantah (ob upokojitvi 1. 3. 1989 in 1. 3. 1994) s pozivom, da podatke dostavijo do 8. 12. 2000;

- 13. 12. 2000 je bila glavna obravnava preložena zaradi pribave podatkov o osebnem dohodku tožeče stranke od statističnega urada RS z upoštevanjem dodatka za minulo delo od januarja 1996 dalje;

- 4. 1. 2001 je sodišče poslalo poziv Statističnemu uradu RS, da dostavi podatke o osebnem dohodku tožeče stranke za čas od 1. 1. 1987 do 1. 3. 1994, ki bi jih prejemala, če bi bila na delu;

- 22. 1. 2001 je bil na glavni obravnavi sprejet sklep, da se dopusti izvedba dokaza z izvedencem medicine dela in izvedencem navro psihiatrom; - 28. 12. 2001 je sodišče izdalo sklep o določitvi izvedenca medicinske stroke dr. DD, ki ga je istočasno pozvalo, da dvigne spis III P ...;

- 7. 3. 2002 je sodišče urgiralo izdelavo izvedeniškega mnenja pri izvedencu medicinske stroke;

- 28. 3. 2002 je sodišče ponovno poslalo urgenco izvedencu, da dostavi izvedeniško mnenje;

- 16. 4. 2002 je sodišče prejelo izvedeniško mnenje izvedenca medicinske stroke z dne 8. 4. 2002;

- 21. 6. 2002 je sodišče poslalo vabilo za glavno obravnavo, razpisano za 30. 9. 2002; - 30. 9. 2002 je bila glavna obravnava preložena na 13. 11. 2002 zaradi zaslišanja izvedenca dr. D.D.;

- 11. 10. 2002 je bila preklicana glavna obravnava in preložena na 20. 11. 2002; - 20. 11. 2002 je bila po opravljeni glavni obravnavi izdana vmesna sodba III P 326/96;

- 11. 6. 2003 je Višje sodišče RS v A. izdalo sodbo št. I Cp ...;

- 16. 1. 1997 je Ustavno sodišče RS z odločbo št. Up. ... odločilo, da se sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips ... z dne 8. 12. 1994, sodba Višjega sodišče v A. št. I Cp ... z dne 2. 2. 1994 ter sodba Temeljnega sodišča v A. št. III P ... z dne 25. 11. 1993 razveljavijo in se zadeva vrne pristojnemu sodišču prve stopnje v novo odločanje;

- 21. 4. 1998 je bil spis III P ... poslan na Okrožno sodišče v C.;

- 21. 1. 1999 je sodišče poslalo poziv Okrožnemu sodišču v C., da mu vrne spis; - 12. 10. 1999 je bil spis III P ... poslan na Državno pravobranilstvo RS v B.; - 1. 12. 1999 je Državno pravobranilstvo RS v B. sodišču vrnilo spis;

- 28. 12. 1999 je spis III P ... vrnilo sodišču Višje sodišče, kamor je bil poslan v zvezi z zadevo Kp ... (ovadba zoper sodnico EE);

V predmetni zadevi je bil postopek pred toženo stranko zaključen z izdajo vmesne sodbe opr. št. III P ... dne 20. 11. 2002. Z navedeno sodbo je tožena stranka v pravdni zadevi tožnice proti toženi stranki F.F., zaradi plačila 674.760,00 SIT, razsodila, da je odškodninska odgovornost tožene stranke 40 %. V primerih, ko je vložena tožba po 3. odstavku 1. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) zaradi varstva ustavne pravice po 23. členu Ustave RS (sojenje brez nepotrebnega odlašanja) in je sodišče o zadevi, v zvezi s katero tožnik zahteva sodno varstvo v upravnem sporu, že odločilo, je zavzelo stališče že Ustavno sodišče RS v sklepu št. Up 258/98-24 z dne 19. 4. 2001. V obrazložitvi sklepa je Ustavno sodišče navedlo, da je smisel sodnega varstva zoper še trajajočo kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v tem, da se prepreči nadaljnje nepotrebno odlašanje sodišča. Ko je postopek pred sodiščem končan, pa kršenja te pravice ne more več biti in ga zato tudi ni več mogoče preprečevati. Zato tudi sodno varstvo po 2. odstavku 157. člena Ustave RS kot subsidiarno ne pride več v poštev. Tudi Vrhovno sodišče RS je v sklepu, opr. št. I Up 518/2000-3 z dne 18. 12. 2002 zavzelo stališče, da se izhajajoč iz narave ustavne pravice iz 23. člena Ustave RS sodno varstvo v upravnem sporu uveljavlja s ciljem, da se prepreči nadaljnje nepotrebno odlašanje pristojnega sodišča. To pomeni, da obstaja pravni interes, ki ga mora imeti tožnik ves čas upravnega spora, le toliko časa, dokler pristojno sodišče o tožbi ne odloči. Ko odloči, pravni interes za varstvo te pravice v upravnem sporu ni več podan, saj dejanja ni več in ni več kaj preprečevati. Zato obstaja razlog za zavrženje tožbe v upravnem sporu po določbi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, v primeru, če je pristojno sodišče o zadevi že odločilo.

Tožnica je v tožbi zoper F.F. navajala, da je bilo s sodbo Temeljnega sodišča v A., opr. št. III P ... pravnomočno odločeno, da je tožena stranka v celoti odgovorna za škodo, ki jo je tožeča stranka utrpela ob škodnem dogodku dne 11. 1. 1984. Priznana ji je bila odškodnina za nematerialno škodo, za razne izdatke in stroške ter za izgubo zaslužka za čas od nastanka škode 11. 1. 1984 do invalidske upokojitve dne 31. 12. 1986. Ker trpi nadaljnjo škodo zaradi izgube na zaslužku, saj bi zaslužila več, če bi še naprej delala na delovnem mestu, kjer je delala v času poškodbe, zahteva razliko do višine osebnega dohodka do dneva, ko bi izpolnila pogoje za starostno upokojitev, kasneje pa mesečno odškodninsko rento zaradi razlike med invalidsko pokojnino in starostno pokojnino, ki bi jo drugače prejemala. Tožena stranka je v obravnavanem primeru odločila z vmesno sodbo v skladu s 315. členom ZPP, po katerem, če je tožena stranka izpodbijala tako podlago kakor tudi višino tožbenega zahtevka, pa je glede podlage stvar zrela za odločbo, lahko izda sodišče, če je to smotrno, najprej sodbo samo o podlagi tožbenega zahtevka, z obravnavanjem o višini tožbenega zahtevka pa sodišče počaka, dokler ne postane vmesna sodba pravnomočna. Vmesna sodba je postala pravnomočna s sodbo Višjega sodišča RS v A., opr. št. I Cp ... z dne 11. 6. 2003, s katero je sodišče pritožbi toženca delno ugodilo in je izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odškodninska odgovornost toženca 20 %, v ostalem pa je toženčevo pritožbo in v celoti tožničino pritožbo zavrnila. Glede na navedeno tožena stranka o sami višini tožbenega zahtevka še ni odločila, kar pomeni, da v tem delu zadeva za tožnico še ni bila končana. Ustava RS glede upravnega spora v 2. odstavku 157. člena določa, da če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika. Tej ustavni določbi je sledil tudi ZUS, ki v 3. odstavku 1. člena določa, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Ker ravnanje sodišča, ki v razumnem roku ne izda sodne odločbe oziroma ne zaključi postopka, predstavlja dejanje, s katerim se posega v ustavno pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, je zoper to ravnanje zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu. Pojem "sojenje brez nepotrebnega odlašanja" se vsebinsko pokriva s pojmom "sojenje v razumnem roku", ki ga uporablja 6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP, Ur. l. RS, št. 33/94, MP, št. 7/94), na katero se tožnik tudi sklicuje v tožbi. Po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice je potrebno obstoj kršitve pravice do sojenja v razumnem roku presojati zlasti ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera, med njimi pa predvsem komplekstnost zadeve v dejanskem in pravnem pogledu, ravnanje tožnika, ravnanje pristojnih organov in naravo spora ter njegov pomen za tožnika. Nedvomno je v konkretnem primeru rešitev zadeve za tožnico zelo pomembna, saj gre za določitev mesečne rente kot razlike med invalidsko pokojnino in starostno pokojnino, ki bi jo tožnica prejemala, če ne bi bilo škodnega dogodka. Res je tudi, kar tožnica zatrjuje v tožbi, in kar izhaja iz spisa tožene stranke, opr. št. III P ..., da je zlasti v času od 4. 9. 1996 do 1. 12. 1999, ko je bila razpisana prva glavna obravnava, ter v času od 22. 1. 2001, ko je tožena stranka sprejela sklep, da se postavi izvedenec medicinske stroke, ter do 28. 12. 2001, ko je tožena stranka izdala o tem pismeni sklep, poteklo daljše časovno obdobje, za katerega niso izkazani utemeljeni razlogi. Vendar pa gre po oceni sodišča v tem primeru za tako v dejanskem in pravnem pogledu zapleten primer, da krivde za nerešitev primera ni mogoče pripisati toženi stranki. Sodišče je namreč o zadevi že večkrat odločalo, nazadnje s sodbo, opr. št. III P ... z dne 25. 11. 1993, ki je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v A., opr. št. I Cp .... Vrhovno sodišče je revizijo tožene stranke zavrnilo s sodbo opr. št. II Ips ... z dne 8. 12. 1994. V tem postopku je bilo odločeno, da je rentni zahtevek tožnice v celoti utemeljen. S sklepom III P ... z dne 13. 5. 1996 je sodišče ugodilo predlogu tožene stranke za obnovo postopka in razveljavilo pravnomočno sodbo III P ... z dne 25. 11. 1993 v zvezi s prej navedenima sodbama Višjega sodišča v A. in Vrhovnega sodišča. O zadevi je odločalo tudi Ustavno sodišče RS, ki je z odločbo št. Up. ... z dne 16. 1. 1997 prej navedene sodbe Vrhovnega sodišča, Višjega sodišča v A. in sodbo Temeljnega sodišča v A. zaradi kršitve načela kontradiktornosti kot izraza pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave RS, razveljavilo ter zadevo vrnilo pristojnemu sodišče prve stopnje v novo odločanje. V času odločanja sodišča v tem upravnem sporu pa se zadeva ponovno nahaja na Vrhovnem sodišču RS, ker sta zoper pravnomočno vmesno sodbo tako tožnica kot tudi tožena stranka vložili revizijo. To pa pomeni, da v tem obdobju tožena stranka o višini rente za tožnico ne more odločiti. Ker je v obravnavanem primeru sodišče presodilo, da ni bilo poseženo v ustavno pravico tožnice z nezakonitim ravnanjem tožene stranke, je ob smiselni uporabi 1. odstavka 59. člena ZUS tožbo (in istočasno zahtevo za plačilo odškodnine) zavrnilo kot neutemeljeno.

K 2. točki izreka:

Ker iz podatkov spisa izhaja, da prejema tožnica invalidsko pokojnino v znesku okoli 100.000,00 SIT, jo je oprostilo plačila sodne takse, saj bi bilo lahko s plačilom le te ogroženo njeno preživljanje. Tožnico je oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah, po katerem sodišče v celoti ali deloma oprosti plačila taks stranko, če bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja.