UPRS Sodba in sklep U 257/2005

1. Tožba se zavrne.
2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 2. alineje 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/2003) prošnjo A.A., roj. ... v kraju B., državljana države C., za azil zavrnila kot očitno neutemeljeno, in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku 3 dni od pravnomočno končanega azilnega postopka.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka pravi, da je tožnik v prošnji z dne 6. 12. 2004 navedel, da je matično državo zapustil dne 27. 11. 2004. Potoval je preko ... v Slovenijo, ki je bila njegova ciljna država, vendar ne ve zakaj. Meseca aprila 1992 je v kraju D. v državi E. zaprosil za azil. Leta 1998 mu je bila izdana negativna odločba, na katero se je pritožil. Ker s pritožbo ni uspel, so ga leta 2002, po desetih letih bivanja v državi E., deportirali nazaj v matično državo, in sicer v kraj B. Prijavil se je na zavodu za zaposlovanje ter redno pošiljal prošnje za zaposlitev, vendar v dveh letih ni dobil dela. Pravi, da je edini inženir, ki ni dobil službe. Spoznal je, da je temu tako zato, ker ni sodeloval v vojni za C. Potiho so ga ignorirali, ga omalovaževali ter mu niso nudili normalnega življenja. Povedal je, da to zanj niso ekonomski razlogi, pač pa politični, saj so ga pristojni organi s tem, ko mu niso uredili službe, potiho preganjali. Pravi, da so se mu želeli maščevati zaradi nesodelovanja v vojni. Ker tega niso mogli storiti direktno, so se mu maščevali indirektno. Če bi se pritisk glede službe nadaljeval, bi prosilec politično izzval pristojne organe ter tako prišel v konflikt s politiki, kar bi povzročilo direkten pregon zaradi političnih razlogov. Tožena stranka v obrazložitvi tudi navaja, da je preučila prakso Evropskega sodišča za človekove pravice v primerih domnevnih kršitev 3. člena EKČP v povezavi s slabo ekonomsko situacijo in sicer zadevo Francine Van Volshem proti Belgiji, ki jo je reševala Komisija za človekove pravice in zadevo Anna Pančenko proti Latviji. V prvem primeru gre za permanentno izključitev dotoka električne energije in v drugem primeru za nezmožnost registracije bivališča. Sodišče je v obeh primerih razsodilo, da težke socialne okoliščine in slaba ekonomska situacija nista razlog za kršitev 3. člena EKČP, saj s tem ni dosežena minimalna stopnja dejanj, ki jih Evropsko sodišče za človekove pravice označuje in definira kot dejanja mučenja, nečloveškega in ponižujočega ravnanja in kaznovanja.

Tožena stranka ugotavlja, da prosilec svojo prošnjo za azil utemeljuje s tem, da v matični državi ni mogel dobiti zaposlitve, ki bi ustrezala njegovi stopnji ter vrsti izobrazbe, za kar so krivi pristojni organi, ki brezposelnim ljudem zagotavljajo delo. Da v konkretnem primeru ne gre za preganjanje v smislu ZAzil, se tožena stranka opira na definicijo preganjanja, kot jo v svoji knjigi The Law of Refugee Status opredeljuje James C. Hathaway. Da v konkretnem primeru ne gre za preganjanje, pa po mnenju tožene stranke izhaja tudi iz Direktive Sveta Evropske unije o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva kot beguncev oziroma oseb, ki kakorkoli drugače potrebujejo mednarodno zaščito in vsebina priznane zaščite št. 2004/83/EC z dne 29. 4. 2004 - Uradni list EU, št. L 304/12 z dne 30. 9. 2004, velja od 20. 10. 2004. Tožena stranka na podlagi navedenega utemeljeno sklepa, da so v konkretnem primeru podani razlogi za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene, saj je očitno, da tožniku v njegovi izvorni državni ne grozi preganjanje. Pristojni organ meni, da je prosilec prišel v Republiko Slovenijo iz ekonomskih razlogov oziroma zato, da si najde zaposlitev. S tem so izpolnjeni pogoji, določeni v 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil.

V tožbi tožnik pravi, da so ugotovitve tožene stranke v nasprotju s podatki in dokazi v spisu. Tožnik je v svoji prošnji natančno obrazložil, kakšne težave je imel, da je bil po desetih letih bivanja v državi E. izgnan v državo C., da ni dobil zaposlitve, ker ni sodeloval v vojni za C., pri čemer so ga ignorirali in ga omalovaževali. Če bi se vrnil nazaj v matično državo, bi to izzvalo pristojne organe tako, da bi z njimi prišel v konflikt, kar bi povzročilo direkten pregon iz političnih razlogov. Že iz vseh teh njegovih navedb je razvidno, da mu v njegovi državi grozi preganjanje. Tožena stranka je napačno in pristransko ocenila okoliščine možnosti njegovega bivanja v izvorni državi. Predlaga zaslišanje tožnika, da bi se ugotovile vse pomembne okoliščine in da bo sodišče samo lahko preverjalo njegove izjave. Predlaga, da sodišče odločbo spremeni tako, da se prošnji tožnika za priznanje političnega azila v Republiki Sloveniji ugodi in da mu ni potrebno zapustiti Republike Slovenije. Ker je tožeča stranka prosilec za azil v Republiki Sloveniji in je brez sredstev za preživljanje, vljudno prosi naslovno sodišče za oprostitev plačila sodnih taks.

Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v postopku.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z dokazno oceno tožene stranke, da je prošnja za azil očitno neutemeljena, ker je tožnik prišel v Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov (2. alineja 2. odstavka 35. člena ZAzil). Vendar tako kot že v številnih primerih pravna podlaga za takšno stališče ne more biti knjiga J. C. Hathawaya, kot zmotno navaja tožena stranka, ampak je pravna podlaga lahko določilo 9. člena Direktive Sveta EU št. 2004/83/EC z dne 29. 4. 2004 oziroma pravni standard Visokega komisariata ZN za begunce v povezavi z ZAzil. V konkretnem primeru je relevantno določilo 1. odstavka b.) in 2. odstavka a.) člena 9 Direktive št. 2004/83/EC. Po tem določilu dejanja oziroma akti diskriminiranja določene osebe lahko pomenijo preganjanje v smislu 1. odstavka b.) člena 9, vendar pa mora iti za kumulacijo več diskriminacij na različnih področjih oziroma za takšno obliko diskriminacije, da le-ta pomeni kršitev določenih temeljnih človekovih pravic, ki zadevajo posameznika na podoben način kot pod 1.a.) odstavkom 9. člena Direktive št. 2004/83/EC, ali pa diskriminacija pomeni kršitev temeljnih civilnih, socialnih ali ekonomskih pravic, ki so nujno potrebne za zagotovitev minimalnih pogojev za življenje (54. in 55.odstavek Priročnika o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca Visokega komisariata ZN za begunce ŠHandbook on Procedures and Criteria for Determining Refugee Status, UNHCR, Geneva, January, 1992]. Tožnik takšne intenzivnosti oziroma celovitosti diskriminacije na podlagi dejstva, da je eden tistih, ki ni sodeloval v vojni, ni uspel dokazati niti je ne zatrjuje, saj omenja zgolj diskriminacijo pri iskanju zaposlitve, pri čemer tudi ni dovolj prepričljiv, da je na navedenem področju diskriminiran. Na tej pravni podlagi sodišče sprejema dokazno oceno tožene stranke, kar pa pomeni, da za zakonitost odločitve tožene stranke tudi nista relevantni zadevi Francine Van Volshem proti Belgiji in Anna Pančenko proti Latviji, kajti tožnik nevzdržnih socialnih razmer na podlagi diskriminacije v zvezi z zaposlovanjem niti ne zatrjuje. V konkretnem primeru torej nikakor ne gre za preganjanje zaradi političnega prepričanja tožnika, kot zmotno navaja tožnik v tožbi, ampak gre kvečjemu za ravnanje zoper tožnika na podlagi dejstva, da spada v skupino tistih, ki se niso borili v vojni, vendar pa takšno ravnanje na podlagi zgornje utemeljitve ne pomeni preganjanja v smislu ZAzil niti ni tožnik izkazal nobenih relevantnih okoliščin v zvezi z humanitarnim azilom. Ker tožnik ni navedel konkretnih okoliščin in ni predlagal konkretnih dokazov, ki bi utemeljeno kazali na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ampak je pavšalno zatrjeval določene kršitve in trditev ni podkrepil z relevantnimi dejstvi, je sodišče izhajajoč iz določila 3. odstavka 39. člena ZAzil in 2. odstavka 51. člena ZUS zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje tožnika in se je pri tem oprlo na ustaljeno upravno-sodno in ustavno-sodno prakso (odločba Ustavnega sodišča RS Up-422/03 z dne 10. 7. 2003; sodba Upravnega sodišča RS v zadevi U 1942/2004 z dne 3. 11. 2004, U 2374/2004 z dne 12. 1. 2005). Po določilu 3. odstavka 39. člena ZAzil namreč sodišče samo dopolni postopek in odpravi pomanjkljivosti, če ugotovi, da so bila v postopku na prvi stopnji nepopolno ali zmotno ugotovljena dejstva ali okoliščine, ali če se je med tem spremenilo dejansko stanje, na podlagi katerega je bila izdana izpodbijana odločba. Po določilu 2. odstavka 51. člena ZUS pa sodišče izvaja dokaze na glavni obravnavi, kadar in kolikor je to potrebno za odločitev v upravnem sporu. V konkretnem primeru okoliščine iz določila 3. odstavka 39. člena ZAzil v povezavi z določilom 2. odstavka 51. člena ZUS niso podane. Takšna upravno-sodna praksa uporabe dokaznega prava v zvezi z zaslišanji na glavni obravnavi v upravnih sporih izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, ki se nanaša na varstvo človekovih pravic (I Up 19672001-3 z dne 2. 12. 2004), kjer so procesni standardi še strožji od standardov v azilnih zadevah. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 59. člena ZUS v povezavi z 2. odstavkom 39. člena ZAzil).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

Sodišče je ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) glede na to, da iz podatkov v spisu ne izhaja, da tožniku plačilo taks ne bi občutno zmanjšalo sredstev, s katerimi se preživlja, tožnika oprostilo plačila sodnih taks.