UPRS Sodba U 584/2001

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo zdajšnjih tožnikov zoper odločbo Območne geodetske uprave A., Izpostava B. z dne 19. 5. 2000, s katero je bil zavrnjen njihov predlog za ugotovitev ničnosti listin o vpisu in vrisu meje med parcelami št. 415/1-4 in 416/1-2, k.o. ...

Tožena stranka v obrazložitvi odločbe navaja, da se je ob novi zemljiškokatastrski izmeri in katastrski klasifikaciji zemljišč spremenila površina parc. št. 415/2. Sprememba površine je bila naznanjena z naznanilnim listom Skupščine Občine B., št. 253/R, Občinsko sodišče B. pa je s sklepom, Dn. št. 1009/72 z dne 25. 12. 1972, poočitilo spremembe. Prav tako se je ob novi zemljiškokatastrski izmeri in katastrski klasifikaciji zemljišč, spremenila površina parc. št. 415/1 in 415/4, kar je Skupščina Občine B. naznanila z naznanilnim listom, št. 25/R, Občinsko sodišče v B. pa je spremembe poočitilo s sklepom, Dn. št. 982/72 z dne 25. 12. 1972. Po presoji tožene stranke je prvostopni organ pravilno zavrnil predlog tožnikov za ugotovitev ničnosti navedenih listin, saj naznanilni list iz leta 1972 nima statusa odločbe. Po takrat veljavni zakonodaji namreč naznanilni list, ki ga je geodetski upravni organ sestavil o spremembah podatkov zemljiških parcel, ni bil podlaga oziroma listina za vpis sprememb podatkov za parcele v evidencah zemljiškega katastra in zemljiške knjige. Po veljavnih predpisih do leta 1974 geodetski upravni organ ni bil pristojen odločati o izvedbi sprememb podatkov za parcele v obeh evidencah. Geodetski upravni organ je na zahtevo strank opravil potrebne tehnične terenske meritve, zamejničenje novih meja in terenske oglede za ugotovitev vrste rabe zemljišč ter izračunal površine novonastalih parcel. Opravil je torej izključno tehnična opravila za ugotovitev spremenjenih podatkov, ki jih je nato z naznanilnim listom sporočil oziroma naznanil zemljiško-knjižnemu sodišču. Le-to je z zemljiškoknjižnim sklepom sporočene spremembe poočitilo, s tem ugotovilo njihovo pravilnost in odredilo izvedbo v evidenci zemljiške knjige in zemljiškega katastra ali zavrnilo, če je ugotovilo nepravilnosti. Ker je sklep zemljiške knjige ugotovil spremembe podatkov in odredil izvedbo sprememb podatkov v obeh evidencah, je imela stranka, če je nasprotovala izvedbi sprememb iz naznanilnega lista, možnost pritožbe zoper sklep zemljiške knjige. Če je s pritožbo uspela in je bil sklep odpravljen, se spremembe iz naznanilnega lista niso izvedle, sicer je geodetski upravni organ spremembe iz naznanilnega lista, tudi vris novonastalih meja, izvedel v zemljiškem katastru, torej šele po prejemu zemljiškoknjižnega sklepa. Listina (pravna podlaga) za izvedbo sprememb meja in podatkov za parcele je bil torej zemljiškoknjižni sklep in ne naznanilni list. Iz spisne dokumentacije tudi izhaja, da je bila meja med parc. št. 416/1 in 416/2 ter parcelami št. 415/3, 415/4, 415/1 k.o. ... sodno določena, in sicer s pravnomočnim sklepom Okrajnega sodišča v B. z dne 6. 12. 1989, katerega je geodetski upravni organ nato izvedel v zemljiškem katastru.

Tožniki v tožbi navajajo, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita. Z odločbami SO, B. je bila njim oziroma njihovim pravnim prednikom dana pravica uporabe na parc. št. 415/1 v izmeri 312 m2, 415/2 v izmeri 328 m2, 415/3 v izmeri 69 m2 in 415/4 v izmeri 279 m2, torej v skupni izmeri 988 m2. Geodetska uprava Občine B. je v letih 1970 do 1972 izvajala revizijo katastra in pri tem spremenila izmere med parc. št. 415/1 - 4 in parc. št. 416/1 in 2 tako, da je prvotne izmere parcel posameznih tožnikov zmanjšala in v posledici tega ugotovila, da poteka meja med navedenimi parcelami po zidu stavb tožnikov. Geodetska uprava je zmanjšala izmero parc. št. 415/2 od 328 m2 na 304 m2, torej za 24 m2, in parc. št. 415/4 od 279 m2 na 207 m2, torej za 72 m2. Za zmanjšanje površin ni bilo nobene pravne podlage. Tožniki niso sodelovali v tem postopku, saj jih nihče ni o tem obvestil. Zato so predlagali geodetski upravi, naj izreče za nično listino, na podlagi katere je bila v katastru spremenjena meja med sosednjimi parcelami v škodo tožnikov. Prav na podlagi novega stanja v katastru je namreč sodišče določilo mejo med parcelami v njihovo škodo.

Tožena stranka, ki je z izpodbijano odločbo povzela stališče prvostopnega organa, zmotno meni, da ni pogojev za ugotovitev ničnosti, in ugotavlja, da je bila sprememba površine naznanjena z naznanilnim listom, ki pa nima statusa odločbe, meja med parcelami pa je bila določena s sklepom sodišča. Očitno tožena stranka noče razumeti, da je ves ta spor posledica dejstva, da je sodišče določilo tako mejo, kot jo je sprejelo, izključno zaradi napake geodetske uprave v izmerah zemljišč. Kakršen koli status ima naznanilni list, ostane dejstvo, da jim je geodetska uprava brez njihove zahteve ali privolitve, odvzela del njihovega zemljišča in tako ravnanje je takšna nepravilnost, ki jo je treba šteti kot zakoniti razlog za ničnost. Vsaka sprememba v lastništvu nepremičnin se izvede lahko samo s soglasjem lastnika in z njegovo vednostjo, proti njegovi volji pa le v zakonitem sodnem kontradiktornem postopku. V obravnavanem primeru je bil del njihovega zemljišča odvzet v nasprotju z zakonom, in sicer po krivdi geodetske uprave, ki je samovoljno skrčila njihove parcele, kar je imelo za posledico nepravilno določitev meje med sosednjimi parcelami. Naznanilni listi tožnikom niso bili predočeni in zato tudi niso imeli nobene možnosti vplivati na potek postopka in seveda tudi ne sodelovati v postopku, ki se jih je še kako tikal, saj je šlo za njihove interese. Tožniki zato menijo, da je v zadevi podano dejansko stanje iz 4. in 5. točke 267. člena tedaj veljavnega Zakona o splošnem upravnem postopku ter se ne ubadajo z vprašanjem, na podlagi katerega akta je upravni organ odločil tako, kot je razvidno iz upravnih odločb, ugotavljajo le, da jim je bil del njihove lastnine odvzet na način, ki v zakonu ni predviden. Predlagajo, da sodišče njihovi tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, ali pa izreče upravni akt za ničen, zahtevajo pa tudi povrnitev stroškov postopka, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve, in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v postopku.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe, prvostopne odločbe in upravnih spisov, sodišče ugotavlja, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita ter da je tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS). Glede tožbenih navedb pa še dodaja: Upravna organa obeh stopenj sta pravilno presodila, da listine, na podlagi katerih je bila v zemljiški knjigi in v katastru spremenjena (zmanjšana) površina nekdanje parc. št. 415/1 in parc. št. 415/2 k. o. ..., niso upravne odločbe, in jih zato po določbah 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86-preč. bes., v nadaljevanju: ZUP/86), ni mogoče izreči za nične. Kot izhaja iz upravnih spisov, je bila navedena sprememba poočitena v zemljiški knjigi s sklepoma, št. 982/72 in št. 1009/72 z dne 25. 12. 1972, ki ju je izdalo Občinsko sodišče v B. na podlagi dveh naznanilnih listov, št. 25/72-R in št. 253/72-R, Skupščine Občine B. Navedena naznanilna lista, s katerima je geodetski organ ob reviziji katastra in novi izmeri v merilu 1:1000, zemljiškoknjižnemu sodišču le sporočil nastale spremembe v površini navedenih parcel, pa nista upravni odločbi, ki bi bili podvrženi sankciji ničnosti v smislu 267. člena ZUP786. Tožena stranka v izpodbijani odločbi tako pravilno ugotavlja, da kolikor tožniki z zmanjšano površino parcel niso soglašali, so imeli takrat možnost, da zoper navedena zemljiškoknjižna sklepa, ki sta jim bila vročena, vložijo pritožbo, te pravice pa tožniki očitno niso izkoristili. Glede na navedeno ni utemeljen tožbeni ugovor tožnikov, da naj bi jim bil nezakonito odvzet del navedenih parcel ter da naj bi do spremembe v površini parcel in do vpisa sprememb v zemljiški knjigi in v katastru prišlo brez pravne podlage. Pravna podlaga za vpis spremenjene površine navedenih parcel sta bila cit. sklepa zemljiškoknjižnega sodišča, ne pa naznanilna lista geodetskega organa.

Ker naznanilna lista in zemljiškoknjižna sklepa nista upravni odločbi, ki bi ju bilo mogoče izreči za nične, je bila odločitev prvostopnega organa o zavrnitvi predloga tožnikov, da se navedene listine izrečejo za nične, pravilna. Glede na to, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo tožnikov kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS.

Zavrnitev tožbe pa zajema tudi zavrnitev zahtevka tožnikov za povračilo stroškov postopka. Ta odločitev temelji na tretjem odstavku 23. člena ZUS, po katerem trpi v primeru, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, kar je tudi obravnavani primer, vsaka stranka svoje stroške postopka.