UPRS Sodba U 1653/2002

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 8. 8. 2002 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v novo odločanje.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo z dne 8. 8. 2002, zavrgla pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A. z dne 15. 1. 1998 (pravilno: 1999). V odločbi se tožena stranka sklicuje na sklepa Vrhovnega sodišča RS (z dne 15. 11. 2001), s katerima je Vrhovno sodišče RS zavrglo pritožbi tožeče stranke zoper sodbi Upravnega sodišča (z dne 2. 3. 2000 in z dne 4. 11. 1998), ki sta se nanašali na zahtevo za odložitev izvršbe dokončne odločbe Upravne enote A. z dne 19. 1. 1996. Tožena stranka v nadaljevanju povzema obrazložitev obeh sklepov, in sicer, da pritožba ni dovoljena, ker je postala pravnomočna odločba Upravne enote A. o odvzemu orožja z dne 19. 1. 1996, zaradi česar je prenehal pravni interes tožnika v zvezi z upravnim sporom o odložitvi izvršbe, saj se pravni položaj tožeče stranke ne more več spremeniti, zgolj ugotavljanje zakonitosti oziroma nezakonitosti izpodbijane sodbe pa bi bilo za tožnika brez učinka, ker predlagana odložitev izvršitve upravnega akta po Zakonu o upravnih sporih ni več možna. Na podlagi teh sklepov je tudi tožena stranka zavzela stališče, da je prenehal tožnikov interes v zvezi s pritožbo zoper odločbo Upravne enote A z dne 15. 1. 1999, s katero je bil zavrnjen tožnikov zahtevek za odložitev izvršbe dokončne odločbe prvostopnega organa z dne 19. 1. 1996, saj je le-ta postala pravnomočna. Tožena stranka je pritožbo zavrgla na podlagi 1. odst. 239. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list SFRJ, št. 47/86). Tožnik v tožbi navaja, da ima pravni interes v zvezi s pritožbo, saj želi ohraniti orožje in ostati član Lovske družine L., v kateri je član že skoraj 15 let. Lovska družina L. je dala tudi pozitivno mnenje o njegovi vzornosti. Tožnik vztraja, da se ga po krivem obtožuje, saj je to glavni vzrok za odvzem orožja. Navaja, da so bile v postopku odvzema orožja kršene procesne določbe. V upravnem postopku je bil zaslišan zgolj enkrat, zato meni, da se ni imel možnosti zagovarjati. V upravnem postopku so bile upoštevane izjave njegove bivše žene, njegove pa ne. Tožnik ne razume, zakaj ga nihče ne pokliče, tudi sodišče, da bi izrazil svoje stališče. Meni, da gre zgolj za papirnato vojno. Sodišču predlaga, da njegovi tožbi ugodi, odločbo tožene stranke odpravi in da v zadevi samo odloči oziroma podrejeno, da vrne zadevo v odločanje toženi stranki.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da so tožbeni razlogi neutemeljeni. Poudarja, da iz tožnikovih navedb v tožbi izhaja, da tožnik ne izpodbija zakonitosti odločbe tožene stranke z dne 8. 8. 2002, temveč dokončno odločbo Upravne enote A. z dne 19. 1. 1996, o odvzemu orožja, saj meni, da so bile v tem postopku kršene procesne določbe. Procesne določbe naj bi po mnenju tožnika kršilo tudi sodišče. V zvezi s tem je bilo tožniku večkrat pojasnjeno, da v upravnem izvršilnem postopku ni dopustno izpodbijati odločbe, ki se izvršuje. Že iz navedenega razloga tožena stranka meni, da je potrebno tožbo zavrniti. Nadalje tožena stranka navaja, da je v konkretnem primeru v celoti sledila sklepoma Vrhovnega sodišča RS (z dne 15. 11. 2001). V nadaljevanju svojega odgovora tožena stranka povzema vsebino obeh sklepov in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem postopku.

Sodišče je tožbi ugodilo, vendar iz drugih razlogov, kot jih uveljavlja tožnik. Iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je tožnik podal zahtevo za odložitev izvršbe dokončne odločbe Upravne enote A. z dne 19. 1. 1996 po 2. odst. 30. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00). Prvostopni organ je v svoji odločbi z dne 15. 1. 1999 ugotovil, da razlogi za odložitev izvršbe niso podani, saj tožniku z izvršbo ne bo nastala težko popravljiva škoda, odložitev upravne izvršbe pa bi bila v nasprotju z javnimi koristmi, zato je njegovo zahtevo zavrnil. O tožnikovi pritožbi zoper navedeno odločbo je tožena stranka najprej odločila z odločbo z dne 5. 3. 1999 in pritožbo kot neutemeljeno zavrnila. Zoper odločbo je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu, kateri je sodišče ugodilo s sodbo z dne 29. 5. 2002, odločbo tožene stranke odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka je nato dne 8. 8. 2002 izdala odločbo, ki jo tožnik izpodbija v tem upravnem sporu. V navedeni odločbi je zavzela stališče, da pritožba ni dovoljena, ker je prenehal tožnikov pravni interes v zvezi s pritožbo zoper prvostopno odločbo, s katero je bil zavrnjen tožnikov zahtevek za odložitev izvršbe dokončne odločbe Upravne enote A. z dne 19. 1. 1996, saj je le-ta postala pravnomočna z izdajo sodbe Vrhovnega sodišča RS z dne 30. 8. 2001. Tožena stranka je postopala po 239. členu Zakona o splošnem upravnem postopku ZUP/86. Ta člen ne določa, kdaj pritožba ni dovoljena, pač pa to ureja 11. člen ZUP/86, iz katerega izhaja, da pritožba ni dovoljena, če je z zakonom izključena oziroma, če je vložena zoper odločbo, izdano na drugi stopnji. Ugotoviti je mogoče, da ZUP/86 ne vsebuje analogne določbe, kot je vsebovana v 3. odst. 343. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 12/03 - prečiščeno besedilo), ki določa, da je pritožba nedovoljena, če jo je vložila oseba, ki ni imela te pravice, ali oseba, ki se je pritožbi odpovedala ali jo umaknila, ali če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo. Zato 11. člena ZUP/86 ni mogoče razlagati tako, da pravico do pritožbe navezuje na obstoj pravnega interesa pri osebi, ki je v upravnem postopku na prvi stopnji sodelovala kot stranka. Tožena stranka je torej ravnala napačno, ko je, sklicujoč se na navedene sklepe Vrhovnega sodišča RS, zavrgla pritožbo tožeče stranke, ne da bi jo vsebinsko obravnavala. Pravni interes, ki se pojavlja v sklepih Vrhovnega sodišča RS, ni pravno upoštevna kategorija pri preizkusu pritožbe po ZUP/86 niti po veljavnem Zakonu o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00).

Ker je tožena stranka nepravilno uporabila določbo 1. odst. 239. člena ZUP/86 in je to vplivalo na zakonitost odločitve, je sodišče v skladu z določilom 3. točke 1. odst. 60. člena ZUS tožbi ugodilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe, pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča.