UPRS Sodba U 2320/2003

Tožba se zavrne.

Upravno sodišče Republike Slovenije je s sodbo, opr. št. ... z dne 4. 11. 1999 tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo. Zoper sodbo je tožeča stranka vložila pritožbo, kateri je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom, opr. št. I Up ... z dne 3. 12. 2003 ugodilo, sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U ... z dne 4. 11. 1999 razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču v nov postopek.

V ponovnem postopku je sodišče določilo narok za glavno obravnavo za 4. 10. 2004, vabilo tožeči stranki je bilo posredovano na naslov pooblaščenega odvetnika, ki je vabilo za glavno obravnavo prejel dne 15. 9. 2004. Enako je vabilo za glavno obravnavo 15. 9. 2004 prejela tožena stranka. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 4. 10. 2004 izhaja, da je ob oklicu zadeve za toženo stranko pristopila pooblaščena delavka, za tožečo stranko pa ni pristopil nihče, vabilo je izkazano, izostanek pa ni opravičen. Glede na to je senat sprejel sklep, da se glavna obravnava na podlagi 3. odstavka 56. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, dalje: ZUS) ne opravi, saj na glavno obravnavo predstavnik tožeče stranke kljub izkazanemu vabilu ni pristopil.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice A. št. ... z dne 21. 10. 1996, s katero je slednja odločila, da je tožeča stranka dolžna plačati carinske in druge uvozne dajatve v znesku 1.011.813,00 SIT za blago, ki je bilo uvoženo po uvoznih carinskih deklaracijah št. ... z dne 26. 8. 1994, št... z dne 10. 10. 1994, št. ... z dne 8. 11. 1994, št. ... z dne 12. 7. 1994, št. ... z dne 19. 10. 1994, št. ... z dne 2. 9. 1994, št. ... z dne 20. 9. 1994, št. ... z dne 3. 8. 1994, št. ... z dne 27. 7. 1994 in št. ... z dne 27. 7. 1994.

V obrazložitvi navaja, da je tožnik, ki je istočasno uvoznik za uporabnika A., p.o., v stečaju, ocarinil po prej navedenih uvoznih carinskih deklaracijah reprodukcijski material, ki je bil oproščen plačila carine in drugih uvoznih davščin (plačal je le 1 % davščine za carinsko evidentiranje), ker je uvažal blago po določbi 49. člena Carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76 s spremembami - 21/90, dalje: CZ/76) oziroma po 5. členu Uredbe o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitvi carinske stopnje "prosto" pri uvozu blaga v letu 1994 (Uradni list RS, št. 67/93, dalje: uredba o merilih). Pri uvozu je dal izjave uporabnika, da bo uvožen repromaterial v celoti uporabil pri proizvodnji blaga za izvoz, ki bo vrednostno presegal uvoz za najmanj 30 % in da bo izvoz opravil v roku enega leta od dneva prehoda carinske črte. Tožena stranka je v postopku ugotovila, da zgoraj navedene obveznosti niso bile izpolnjene, zato je izdala izpodbijano odločbo. Po določbi 1. odstavka 156. člena Uredbe o carinskih postopkih z ekonomskim učinkom (Uradni list RS, št. 56/95 - v nadaljevanju uredbe), izdani na podlagi 72. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95, v nadaljevanju CZ), se postopki uvoza zaradi izvoza, ki so bili začeti pred uveljavitvijo te uredbe, v skladu s 5. členom Uredbe o merilih, ki se bodo uporabljali pri znižanju carinske stopnje, dokončajo v skladu s predpisi, ki so veljali pred 1. 1. 1996. Če je v zvezi s postopkom uvoza zaradi izvoza nastal carinski dolg pred 1. 1. 1996, vendar se obračuna in plača šele po 1. 1. 1996, se obračun in plačilo izvrši v skladu s predpisi, ki so veljali do 1. 1. 1996 (1. točka 3. odstavka 156. člena uredbe). Carinarnica A. je preverila izpolnitev prevzete obveze pri uporabniku podjetju A., p.o., A., med drugim tudi po deklaracijah, ki so predmet tega postopka. Iz zapisnika Odseka za kontrolne zadeve št... z dne 22. 7. 1996 izhaja, da obveznost po zgoraj navedenih deklaracijah ni bila izpolnjena. Zaradi tega je Carinarnica A. na podlagi 2. odstavka 50. člena CZ/76 izdala odločbo, s katero so obračunane davščine, pri tem je pravilno upoštevala predpise na dan poteka roka za izvoz in pri tem tudi pravilno navedla, kako so bile obračunane dajatve.

Tožena stranka nadalje v obrazložitvi ugotavlja, da je v rubriki 8 v vseh navedenih carinskih deklaracijah kot carinski zavezanec vpisana tožeča stranka, ki je v skladu 24. členom CZ/76 (veljavnega v času uvoza) carinski zavezanec, zato ni nobenega dvoma, da je tudi zavezanec za plačilo carinskih in drugih obveznosti zaradi neizpolnjene obveznosti izvoza blaga v konkretni zadevi. Tožeča stranka je s tem, ko je v uvoznih carinskih deklaracijah uveljavljala za uporabnika ugodnosti iz 5. člena takrat veljavne uredbe o merilih, prevzela tveganje, saj ni mogla zanesljivo vedeti, ali bo uporabnik uvoženega blaga realiziral tudi izvoz. To tveganje pa je del medsebojnih razmerij uvoznika in uporabnika, ne pa razmerij med carinskimi organi in carinskim zavezancem. Pri tem tožeča stranka za svoje trditve, da so bile obveznosti izvoza izpolnjene, ni predložila nobenih dokazov.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija odločbo tožene stranke zaradi kršitev določb upravnega postopka, zaradi neuporabe oziroma napačne uporabe materialnega prava ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da ni nikoli nastopala kot končni uvoznik oziroma uporabnik uvoženega blaga, ter takšnega namena tudi ni imela, ne glede na to, da je v carinskih listinah v posameznih rubrikah napisana kot zavezanec. Pravnih poslov, v konkretnem primeru izpolnitve carinskih listin, ni moč tolmačiti le po zapisu, temveč gre v primeru spora slediti splošnemu pravnemu načelu, da se pravni posel ne sodi le po zapisu temveč predvsem po vsebini oziroma namenu. Glavni zavezanec za plačilo carin in drugih davščin za uvoženo blago je zato v konkretnem primeru družba A. v stečaju, za čigar potrebe in račun je bil tudi izveden uvoz blaga. Tožena stranka ni pravilno ugotovila dejanskega stanja glede ponovnega izvoza uvoženega blaga. Družba A. v stečaju je tožeči stranki zagotovila, da je vse uvoženo blago tudi izvozila, tako da iz tega razloga odpade plačilo carin in drugih davščin. Tožeča stranka sama teh trditev ne more preveriti, enako tudi ne more predložiti ustreznih listin, ker so te v posesti družbe A. v stečaju, pri čemer pa tudi ni moč prezreti dejstva, da pozivov k dopolnitvi vlog z dne 20. 9. 1996 in 9. 10. 1996 sploh ni prejela.

Glede izvoza blaga ter roka za izvoz blaga pa bi morala tožena stranka upoštevati, ali gre za tako imenovano splošno blago, katero se mora izvoziti v roku enega leta od dneva uvoza ali gre za blago, ki bo uporabljeno pri izdelavi opreme, pri kateri je proizvodni proces daljši od enega leta in katero se mora izvoziti v roku treh koledarskih let od dneva uvoza. Tožena stranka v zvezi s tem ni ničesar ugotovila. Sodišču predlaga, da razpiše glavno obravnavo, izpodbijano odločbo odpravi ter naloži toženi stranki povračilo stroškov tega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in dodaja, da je okoliščina, da uporabnik (A. v stečaju) ni izpolnil svoje obveznosti relevantno le v razmerju med tožečo stranko kot uvoznikom in uporabnikom kot njenim komitentom, v carinskem postopku pa je carinski zavezanec tisti, ki je dolžan poravnati terjatve. Neutemeljene so navedbe tožeče stranke, da ni bila pozvana na predložitev dokazov, saj je bila ponovno pozvana tudi v pritožbenem postopku, vendar dokazov o izvozu ni predložila. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožeča stranka v odgovoru na te navedbe tožene stranke ponavlja svoje navedbe iz tožbe ter navaja, da bodo takoj, ko bodo dobili izvozne dokumente od podjetja A. v stečaju, le te posredovali sodišču.

Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavil.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 5. člena uredbe o merilih se za uvoz surovin in repromateriala ne plača carina pod pogojem, da se uvoženo blago v celoti uporabi v proizvodnji blaga za izvoz, da se izvrši izvoz v roku enega leta od prehoda blaga čez carinsko črto ter da je vrednost izvoženega blaga najmanj 30 % večja od vrednosti uvoženega blaga. Za uveljavljanje ugodnosti se po določbi 3. odstavka istega člena uredbe o merilih smiselno uporabljajo določbe CZ/76 in na njegovi podlagi izdanega Navodila za uveljavljanje pravice do uvoza blaga po 5. členu uredbe o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitvi carinske stopnje "prosto" pri uvozu blaga v letu 1994 in 50. členu carinskega zakona (Uradni list RS, št. 27/94), ki predpisuje način uveljavljanja pravice do brezcarinskega uvoza ter dokumentacijo za uveljavljanje te pravice. Po 2. točki citiranega navodila vpiše carinski zavezanec v uvozno carinsko deklaracijo klavzulo "uporaba 5. člena uredbe ali uporaba 50. člena CZ", sicer pa mora carinski zavezanec poleg listin in dokumentacije, ki se sicer predloži skupaj z uvozno carinsko deklaracijo, vložiti še pisno izjavo uporabnika blaga, da bo blago v celoti uporabljeno za proizvodnjo določenega blaga za izvoz, s tem, da bo vrednost izvoza za ustrezen odstotek večja od vrednosti uvoza. Če blago ni izvoženo v tujino v vrednostih in v rokih iz 5. člena uredbe o merilih, se plača carina po predpisih, ki veljajo na dan, ko poteče rok za izvoz (2. odstavek 53. člena CZ/76). Iz upravnih spisov izhaja, da pogoji, predpisani za carinsko oprostitev uvoženega blaga po carinskih deklaracijah št... , v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni. V vseh carinskih deklaracijah je v rubriki 8 kot carinski zavezanec navedena tožena stranka, zato je carinski organ, po ugotovitvi, da niso izpolnjeni pogoji za brezcarinski uvoz blaga, plačilo obveznosti utemeljeno naložil tožeči stranki - uvozniku blaga, ki jo k plačilu carine zavezuje njen položaj carinskega zavezanca v carinskem postopku. Kot carinski zavezanec pri uvozu blaga za uporabnika se je tožeča stranka sama deklarirala v uvozni carinski deklaraciji s tem, ko se je kot taka vpisala v polje 8 carinske deklaracije. Vsebino pojma carinski zavezanec, ki je podlaga za carinjenje (237. člen CZ) pa opredeljuje 24. člena CZ. Kot carinski zavezanec je tožeča stranka tudi uveljavljala pravico do oprostitve plačila carine pod pogoji iz 5. člena uredbe. Izjavo uporabnika je v carinskem postopku v skladu z navodilom predložila tožeča stranka kot carinski zavezanec. Položaj carinskega zavezanca v postopku uvoznega carinjenja tožečo stranko zavezuje k plačilu carine tudi v primeru kasnejše ugotovitve, da predpisani pogoji za brezcarinski uvoz niso izpolnjeni. Tožbeni ugovor, da je v obravnavanem primeru carinski zavezanec uporabnik uvoženega blaga in ne tožeča stranka, je zaradi navedenega neutemeljen. Dejstvo, da uporabnik blaga A., p.o., v stečaju ni izpolnil svojih obveznosti je lahko relevantno le v notranjem razmerju med tožečo stranko kot uvoznikom in uporabnikom kot njenim komitentom, v carinskem postopku pa je dolžan dajatve vselej poravnati carinski zavezanec.

Neutemeljen je tudi ugovor tožeče stranke, da bi morala tožena stranka upoštevati, ali gre za tako imenovano splošno blago, katero se mora izvoziti v roku enega leta od dneva uvoza ali gre za blago, ki bo uporabljeno pri izdelavi opreme, pri kateri je proizvodni proces daljši od enega leta in se mora izvoziti v roku treh let od dneva uvoza. Ne glede na to, da predstavlja ta ugovor tožbeno novoto in se v upravnem sporu glede na določbo 3. odstavka 14. člena ZUS ne more več uveljavljati, sodišče pripominja, da je iz izjav, priloženih h carinskim deklaracijam razvidno, da se je uporabnik zavezal vrniti reprodukcijski material v roku enega leta od dneva uvoza. Sodišče zavrača tožbeni ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Dokazna sredstva, ki jih CZ predpisuje za uveljavljanje oprostitve do plačila carine so z zakonom in podzakonskimi akti točno določene, in se te okoliščine ne morejo ugotavljati z izjavami strank. V kolikor tožeča stranka ne poseduje pisnih dokazov, da je reprodukcijski material, uvožen s carinsko oprostitvijo dejansko izvozila (tega dokaza v upravnem postopku ni predložila), tega dejstva ne more izkazati in dokazati z zaslišanjem strank. Sodišče tako ugotavlja, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno, saj tožnik v upravnem postopku ni z verodostojnimi listinami izkazal in dokazal, da je izpolnil pogoj, določen za pogojno carinsko oprostitev. Odločilnega dejstva, t.j. ponoven izvoz s carinsko oprostitvijo uvoženega repromateriala ni izkazal. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka svojo odločitev oprla na v tej sodbi navedene določbe CZ in na njegovi podlagi izdane podzakonske akte in jih tudi pravilno uporabila glede na v postopku ugotovljeno dejansko stanje.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je v tem upravnem sporu presojalo zakonitost izpodbijanega upravnega akta, zato glede na določbo 3. odstavka 23. člena ZUS trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.