24. člen CZ-B

Odgovornost glavnega carinskega zavezanca po določbah CZ (1990) ni subsidiarna, saj je smisel njegovega vpisa v ECL ravno v tem, da jamči za primere, ko carinsko blago ni predano prevzemni carinarnici.

Odgovornost glavnega zavezanca po določbah CZ (1990) ni subsidiarna, saj je smisel njegovega vpisa v ECL ravno v tem, da jamči za primere, ko carinsko blago ni predano prevzemni carinarnici.

Nedovoljene tožbene novote so navedbe tožeče stranke, da je bilo carinsko blago s strani sodnika za prekrške zaseženo in prodano na javni dražbi ter da je bila zanj že plačana carina. Tožeča stranka bi kot prevoznik spornega blaga in potencialni carinski zavezanec morala ravnati do te mere skrbno, da bi se v času skoraj 3 let (od izdaje izhodnega lista konsignacijskega blaga do izdaje prvostopenjske odločbe) prepričala o pravilno opravljenem izvozu carinskega blaga.

Akt o notranji sistematizaciji ne more predstavljati pravne podlage za podelitev pooblastila za odločanje v upravnem postopku.

Obračun carinskih dajatev zaradi neizpolnjevanja pogojev za brezcarinski uvoz iz 53. člena CZ (1990) ni obračun dajatev na podlagi poznejšega preverjanja podatkov o uvoženem blagu iz 260. člena CZ (1990).

CZ za zastaranje pravice do izterjave carine (ne pa njene odmere) določa relativni petletni in absolutni desetletni zastaralni rok, kar pomeni, da mora carinski organ v okviru desetletnega absolutnega zastaralnega roka izpeljati celotni postopek odmere carinske obveznosti. Glede na to, da je carinski dolg nastal dne 12.7.1995, je bilo relativno zastaranje pretrgano z izdajo prvostopenjske odločbe dne 3.12.1998, ki je postala izvršljiva pred potekom absolutnega zastaranja. Ker je drugostopenjski carinski organ izdal odločbo dne 29.12.2003, torej znotraj absolutnega zastaralnega roka, navedbe tožeče stranke glede zastaranja niso utemeljene.

Obračun carinskih dajatev zaradi neizpolnjevanja pogojev za brezcarinski uvoz iz 53. člena CZ (1990) ni obračun dajatev na podlagi poznejšega preverjanja podatkov o uvoženem blagu iz 260. člena CZ (1990).

Ker carinsko blago, za katerega je bil dovoljen tranzit blaga, ni bilo predloženo namembnemu carinskemu organu oziroma je bila potrditev izstopa lažna, je carinski dolg nastal v skladu s 7. točko 1. odstavka 19. člena (oziroma 19. člena CZ 1976), ki za tranzitno blago določa, da obveznost carine nastane, če deklaracija ni predložena z dnem, ko je bilo blago dano v prost promet, v trenutku, ko bi moralo biti blago predano namembni carinarnici.

Tožnik je vpisan tako v polje 50 kot 54 (listov 4 in 5) ECL. Ker blago ni bilo predano namembni carinarnici in zanj ni bila vložena uvozna carinska deklaracija, je tožnik kot špediter dolžan plačati carino in druge uvozne dajatve na podlagi 202. člena CZ SFRJ. Dolžnost carin zavezanca pa je tožnik z vpisom v polje 50 ECL prevzel tudi v smislu 24. člena CZ SFRJ.

Carinski organ prve stopnje in tožena stranka v postopku nista pridobila navedene dispozicije, da bi lahko brez dvomov ugotovila, komu in od koga je bila dispozicija (pooblastilo) dano. Napačen je zaključek tožene stranke, da je brez dvoma carinski zavezanec v obravnavanem primeru oseba, ki je vpisana v polje lastnik blaga - razstavljalec, ne da bi se v postopku vpogledale in presodile tudi listine, ki so deklaraciji priložene.

Tožeča stranka je v enotni carinski listini v polju 50 vpisana kot glavni zavezanec. S tem je v skladu s carinskimi predpisi zavezana, da bo v primeru, če prevoznik ne bo predal blaga namembni carinarnici, plačala carino in druge uvozne dajatve.

V kolikor tožeča stranka ne poseduje pisnih dokazov, da je reprodukcijski material, uvožen s carinsko oprostitvijo dejansko izvozila (tega dokaza v upravnem postopku ni predložila), tega dejstva ne more izkazati in dokazati z zaslišanjem strank.

Kadar je pravni temelj za carinjenje določba 389. člena CZ/76, je (po tej določbi) storilec prekrška (pravnomočno spoznan za odgovornega za storitev prekrška), prvi carinski zavezanec za plačilo carinskih dajatev.

Spremembe, izvedene v postopku lastninskega preoblikovanja in druge statusne spremembe carinskega zavezanca ne vplivajo na carinsko obveznost, naloženo z upravno odločbo.

Carinski zavezanec je oseba, ki je vpisana v rubriko 8 uvozne carinske deklaracije.

Položaj stranke v carinskem postopku se presoja po carinskih predpisih. Za določitev carinskega zavezanca so pomembni podatki, navedeni v UCD. Obveznosti iz sklenjene komisijske pogodbe predstavljajo le notranje razmerje med strankami, kar pa na carinski postopek ne more vplivati.

Kdo je v posameznem primeru carinski zavezanec, izhaja iz vložene carinske deklaracije, na podlagi katere se začne carinjenje blaga.

Na podlagi CZ uporabnik blaga nima položaja stranke v postopku.

Glede na določilo 24. člena CZ/76 je tožnik s tem, ko je v polje 8 UCD navedel kot carinskega zavezanca sebe, prevzel odgovornost plačila carine in drugih uvoznih dajatev, če uporabnik blaga svoje obveznosti izvoza predelanega blaga ne bo izpolnil.

Stranka s tem, ko v polje 8 UCD sebe navede kot carinskega zavezanca, prevzame obveznost plačila carine in drugih uvoznih dajatev.