VDSS sodba Pdp 300/2013

Pritožbe se zavrnejo in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranke same krijejo vsaka svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženima strankama naložilo, da tožniku plačata znesek 9.600,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2008 dalje pa vse do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (I. tč. izreka). V presežku nad prisojenim zneskom 9.600,00 EUR do zahtevanega zneska 15.500,00 EUR (5.900,00 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. tč. izreka). Nadalje je toženima strankama naložilo, da tožniku povrneta pravdne stroške v znesku 2.035,27 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku roka do plačila, pod izvršbo (1. odst. III. tč. izreka). Tožniku je naložilo, da prvotoženi stranki povrne pravdne stroške v znesku 1.963,74 EUR, drugotoženi stranki pa v znesku 2.347,77 EUR, vse v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od paricijskega roka do plačila in pod izvršbo (2. in 3. odst. III. tč. izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu ter stroške postopka se pritožuje prvotožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje mimo tožnikove trditvene podlage ugotavljalo mesto škodnega dogodka in v zvezi s tem nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče je zaključilo, da je do škodnega dogodka prišlo na premikalni stezi in to kljub temu, da je tožnik v tožbi zatrjeval, da mu je pri hoji spodrsnilo na gramozu v medtirju. Sodišče je v tem delu sledilo tožnikovi izpovedi, ki pa niso enake tožbenim navedbam. S tem, ko je sodišče oprlo svojo odločitev na nezatrjevana dejstva, je ravnalo v nasprotju z razpravnim načelom, saj je pomanjkljivo trditveno podlago nadomestilo z izpovedbo stranke v postopku. S tem je storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. tč. 339. čl. ZPP. Sicer pa je tudi napačen zaključek, da je do nezgode prišlo na premikalni stezi, saj tožnikova izpovedba v tem delu ni bila prepričljiva, sodišče pa tudi ni pojasnilo, zakaj je tožniku verjelo, zato je podana kršitev 8. čl. ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče je tudi v celoti nekritično sledilo zaključku izvedenca A.A. v mnenju z dne 17. 8. 2012, da je poglavitni razlog za obravnavano delovno nezgodo slabo vzdrževana steza. Takšen zaključek je popolnoma pavšalen, saj temelji zgolj na izjavi zaposlenega v enem od kamnolomov, ki naj bi prvotoženi stranki dobavljal granulate tolčenca. Stanje ob ogledu v letu 2012 ni bilo več takšno, kot v času škodnega dogodka, saj je tam, kjer je bila prej premikalna steza, nov tir. Izvedenec ni pridobil točnih podatkov o nabavah tolčenca za prvotoženo stranko v spornem času na spornem območju, ampak se je zgolj na splošno pozanimal, katere granulacije dobavljajo železnicam. Sam je sicer tudi navedel, da se je za premikalna območja dobavljal tolčenec debeline do 15 mm, kar potrjuje navedbe tožene stranke, da je bil na premikalnem območju tolčenec ustreznih dimenzij. Izvedenec je na naroku priznal, da ne more točno povedati, kakšen je bil v konkretnem primeru granulat na premikalnem območju, sodišče pa je to izjavo spregledalo. Prvotožena stranka meni, da je do nezgode prišlo izključno zaradi nepazljivosti tožnika. Po mnenju tožene stranke iz fotografij premikalnega območja v času škodnega dogodka izhaja, da na premikalnem območju ni večjih kamnov oz. so ti le med tirnicami železniške proge ali zgolj tik ob tirnicah. Če bi bil tožnik dovolj skrben, saj je delovno območje poznal, tudi v primeru, če bi kakšen kamen naključno zašel na območje premikalne steze, ne bi smel stopati tik ob tirnicah po skrajnem robu premikalne steze, temveč na ustrezni bočni razdalji od tirnic, kjer pa večjega tolčenca, kot je razvidno iz fotografij, ni bilo. Neživljenjsko je tudi, da bi morala tožena stranka takoj sanirati premikalno območje, če tja slučajno zaide kakšen tolčenec neustrezne dimenzije. Prvotoženka je dokazala, da je skrbela za redno vzdrževanje sporne proge in steze, a se sodišče do predloženih delovnih nalogov ni opredelilo. Zaključek izvedenca B.B., da se je na spornem območju v času škodnega dogodka nahajal tolčenec neustrezne granulacije, je pavšalen in ne temelji na nobenem objektivnem izkazu. Pa tudi če iz fotografij izhaja, da je kakšen tolčenec večje velikosti zašel na področje premikalne steze, to še ne pomeni, da je bilo stanje takšno tudi v času škodnega dogodka, vsekakor pa iz fotografij izhaja, da je prvotožena stranka stezo uredila tako, da jo je prekrila s tolčencem manjših dimenzij. Navedba sodišča pod tč.11, da prvotoženka steze ni nasula po predpisih, je tako protispisna, zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Tudi na podlagi izpovedi zaslišanih prič ni mogoče potrditi, da je do nesreče prišlo zaradi prevelikega tolčenca, vendar pa se do izpovedi zaslišanih prič sodišče prve stopnje v zvezi s tem vprašanjem niti ni opredelilo, niti jih ni dokazno ocenilo, s čimer je bistveno kršilo določbe postopka (14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP), dejansko stanje pa je tako ostalo nepopolno ugotovljeno. Iz izpovedi priče C.C. izhaja, da je bil granulat povsem primerne velikosti, in da je bil tožnik seznanjen s pogoji dela in razmerami na delovišču. Da so bili delavci opozorjeni na nestabilnost poti in večjo previdnost pri delu, je potrdil tudi D.D.. Tudi iz izpovedi E.E. ne izhaja, da je gramoz neprimerne velikosti. Tako ni mogoče zaključiti, da je do tožnikove poškodbe prišlo prav zaradi prevelike granulacije tolčenca. Tožnik se tudi ni poškodoval pri delu - pregledovanju vlaka, temveč na poti nazaj v pisarno, zato 10. člen Pravilnika ni mogoče uporabiti v konkretnem primeru. K škodnemu dogodku je nedvomno v pretežnem delu s svojim neskrbnim ravnanjem prispeval tožnik sam in je zato podana njegova soodgovornost najmanj v višini 70 % ali več. Prvotožena stranka je steze redno vzdrževala in je tožniku zagotovila vso ustrezno in razpoložljivo delovno opremo, ga za varno delo usposobila in ga opozorila na pazljivost pri hoji po nevarnem terenu. Odmerjena odškodnina je previsoka in v neskladju s primerljivimi primeri. Sodišče je napačno štelo, da je celotno trajanje telesnih bolečin v neposredni vzročni zvezi s poškodbo. Tožniku je bila sprva postavljena zgolj diagnoza zvin kolena, šele po dveh mesecih in pol pa mu je bila postavljena prava diagnoza. Če bi bila tožniku takoj postavljena prava diagnoza in bi imel ustrezno terapijo, bi bolečine trpel bistveno manj časa. Tudi iz naslova zmanjšanih življenjskih aktivnosti je odmerjena previsoka odškodnina. Tožnik očitno lahko normalno funkcionira, ima pa posledice, ki so običajne po podobnih operativnih posegih. Tožnik še vedno opravlja svoje delo s polnim delovnim časom in je sposoben normalnega športnega udejstvovanja. Sodišče je neutemeljeno sledilo tožnikovi izpovedi, da se sedaj sploh ne more več ukvarjati s športom. Sodišče primarnega strahu ni ugotovilo, sekundarni strah pa je tožnik utrpel zaradi neprimernosti prvotnega zdravljenja, zaradi česar se je rehabilitacija zavlekla. Za zdravniške napake tožena stranka ne odgovarja, saj je v takšnem primeru vzročna zveza prekinjena. Strah zaradi zdravljenja je bil tudi povsem odveč, saj ni šlo za hudo poškodbo. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu se pritožuje drugotožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga enako kot prvotožena stranka. Tudi ona izpostavlja, da je sodišče odločilo izven tožnikove trditvene podlage. Poudarja tudi, da izvedenec A.A. ni izvedenec gradbene stroke in ne more ocenjevati velikosti, primernosti osnovnega sloja. V svojem mnenju je upošteval stanje na dan ogleda v juliju 2012 in ne stanja na dan škodnega dogodka v letu 2007. Sicer pa bi moral izvedenec primarno ugotoviti, kakšen je standard za gradnje prog in za medtirje ter za premikalno stezo in se ne sklicevati zgolj na Pravilnik o varstvu pri delu na železnicah. Škodni dogodek je izključno posledica tožnikovega neskrbnega ravnanja. Dosojena odškodnina je pretirana glede na veljavno sodno prakso. Tožnik ima hude degenerativne spremembe, kar izhaja iz izvedeniškega mnenja in bi sodišče moralo upoštevati deljeno vzročnost. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Dejstvo, da je pri toženi stranki v preteklosti prišlo do več podobnih padcev, kaže na to, da so se delavci poškodovali kljub vsej pazljivosti. Sicer pa je splošno znano, da teren nasipan s kamenjem ali podobnim materialom, ne ostane enak in se premika zaradi hoje, vožnje, kotaljenja, itd., tako da se je dejansko podlaga ves čas spreminjala. Tožnik je pojasnil, da je bil skrben, pa tudi delavci so ves čas opozarjali toženo stranko o tem problemu, saj so se hoteli ogniti poškodbam. Iz obrazložitve sodišča ne izhaja utemeljenost za zavrnitev dela zahtevka v višini 500,00 EUR. Sodišče bi moralo prisoditi minimalne materialne stroške, zahtevane v pavšalnem znesku, saj si nihče v času zdravljenja ne hrani vseh računov. Sodišče je po vseh postavkah odmerilo prenizko odškodnino. Stroške postopka je nepravilno odmerilo, saj slednji nastajajo zgolj po krivdi toženih strank, ki zavlačujeta postopek, pa tudi vse vloge niso bile potrebne. Priglaša pritožbene stroške.

Prvotožena stranka je vložila odgovor na pritožbo tožeče stranke. Predlaga njeno zavrnitev.

Pritožbe niso utemeljene.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavljajo pritožbe in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

V tej zadevi je pritožbeno sodišče že odločalo in sicer s sklepom opr. št. Pdp 457/2011 z dne 7. 7. 2011 in sklepom opr. št. Pdp 1178/2011 z dne 9. 2. 2012. Pritožbeno sodišče je v skladu z določilom 362. člena ZPP sodišču prve stopnje med drugim naložilo, naj se v zvezi s presojo obstoja odškodninske odgovornosti prve toženke opredeli do navedb tožnika glede okoliščin nezgode in navedb prve toženke, s katerimi se skuša razbremeniti odgovornosti za nastalo škodo. V zvezi s tem je bilo v prvem sklepu podano tudi napotilo, da bo moralo sodišče prve stopnje ponovno angažirati izvedenca za varnost in zdravje pri delu, ki naj poda dopolnilno mnenje in šele po dopolnitvi postopka v nakazani smeri o tožbenem zahtevku ponovno odloči. V ponovljenem postopku sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu z navedenimi napotili, čeprav bi bilo v skladu s prvim odstavkom 362. člena ZPP to dolžno storiti, zato je sodbo sodišča prve stopnje ponovno razveljavilo.

V tretjem postopku je sodišče sledilo napotkom pritožbenega sodišča. Po tako izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da je do nezgode prišlo ponoči dne 18. 5. 2007, ko je tožnik opravljal delo pri prvotoženi stranki, ki je imela v tem času sklenjeno zavarovanje civilne odgovornosti pri drugotoženi stranki. Do nezgode je prišlo na premikalni stezi, ko je tožnik stopil na kamen, padel in si hudo poškodoval koleno desne noge. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku odločilo, da sta toženi stranki za povzročeno škodo krivdno odškodninsko odgovorni. Ugotovilo je, da je tožnik v 20 % soprispeval k predmetni nezgodi.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Za tako kršitev bi šlo, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba takih pomanjkljivosti nima, saj ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o tistih, ki jih pritožniki navajajo v pritožbah. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev, izvedlo je tudi vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s temi dokazi dokazati ter izvede le tiste dokaze, ki so bistvenega pomena za odločitev. Načelo kontradiktornosti ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov. Podana ni niti bistvena kršitev določb postopka po 15. točki 2. odst. 339. čl. ZPP, saj o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o izvedbi dokazov, saj je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo, da prvotožena stranka premikalne steze ni imela urejene po predpisih.

Pritožbeno sodišče glede na izvedene dokaze nima nikakršnega dvoma o mestu nastanka nezgode, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. V tej zvezi sodišče prve stopnje tudi ni odločalo mimo tožnikove trditvene podlage, kot to zmotno navajata toženi stranki. Izvedenec AA. je namreč zaslišan na glavni obravnavi natančno pojasnil, kaj je premikalna steza oz. premikalno območje ter kaj je medtirje. Premikalno območje (steza) je postajno območje, kjer se ranžirajo vlakovne kompozicije, medtem ko je medtirje prostor med dvema posebnima tiroma in ne prostor znotraj enega tira (list št. 342). Jasno je torej, da se tudi medtirje nahaja na premikalnem območju, kar pomeni, da tožnik v svoji izpovedbi ni zatrjeval kaj drugega, kot izhaja iz tožbenih navedb. Tožnik se je poškodoval na prostoru med dvema tiroma (premikalnem območju), kjer bi glede na Pravilnik o varstvu pri delu na železnicah moral biti nasut zgolj tolčenec granulacije do 15 mm. Tožnik je v svoji izpovedbi resda izraz „medtirje“ uporabil nepravilno in sicer za prostor znotraj enega tira in pojasnil, da se ni poškodoval na tem delu - torej znotraj tira (list. št. 251), ker pa je izvedenec pojasnil, kaj dejansko pomeni izraz „medirje“ in kaj „premikalno območje“, je sodišče lahko z gotovostjo ugotovilo, kje se je tožnik poškodoval. Ugotovitev sodišča tako ne odstopa niti od tožnikove trditvene podlage niti od tožnikove izpovedbe. Bistvena kršitev določb postopka, ki jo zatrjujeta toženi stranki v tej zvezi torej ni podana. Na odgovornost toženih strank tudi ne vpliva dejstvo, da se je tožnik poškodoval po tem, ko je že opravil pregled vlaka in se je vračal v pisarno. Tožnik se je brez dvoma poškodoval na delu pri toženi stranki in sicer na področju, ki ga slednja ni uredila niti skladno s Pravilnikom o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (Ur. l. RS, št. 89/99 s sprememb.) niti skladno z lastnim Pravilnikom o varstvu pri delu na železnicah (Ur. l. RS, št. 56/99).

Glede temelja:

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih ugotovilo, da je prvotožena stranka za povzročeno škodo krivdno odškodninsko odgovorna. Drugotožena stranka je solidarno odgovorna na podlagi sklenjene zavarovalne police. Ocenilo je, da v primeru konkretne nezgode in posledično poškodbe tožnika, ni šlo za škodni dogodek v železniškem prometu, za katerega bi prvotožena stranka odgovarjala po načelu objektivne odgovornosti. Glede na ugotovljeno dejansko stanje pritožbeno sodišče s to oceno sodišča prve stopnje soglaša, sicer pa nasproti temu stališču tudi niso podane ustrezne pritožbene navedbe, zaradi česar se v nadaljevanju pritožbeno sodišče opredeljuje zgolj do ugotovljene krivdne odgovornosti prvotožene stranke za nastalo škodo.

Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je podana krivdna odgovornost prvotožene stranke, saj ta ni v zadostni meri poskrbela za zagotavljanje varnosti po predpisih o varnosti in zdravju pri delu. Ugotovilo je, da prvotožena stranka ni spoštovala določila 10. čl. Pravilnika o varstvu pri delu na železnicah, saj je bila premikalna steza nasuta s tolčencem večje granulacije, od predpisane (do 15 mm), s čimer je kršila tudi 93. čl. Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih, saj bi morala biti urejenost poti taka, da delavec pri delu ali med hojo ne bi mogel zdrsniti ali pasti. Sodišče prve stopnje se je pri tej oceni pravilno oprlo na obe izvedeniški mnenji, tako izvedenca F.F. kot A.A., saj sta slednji nenazadnje skladni tudi z izpovedbami zaslišanih prič. Oba izvedenca sta predvsem na podlagi ogleda kraja dogodka, pa tudi fotografij kraja škodnega dogodka, ugotovila, da tožena stranka v času škodnega dogodka premikalnega območja ni imela nasutega z granulatom do 15 mm, temveč so se tam nepravilno nahajali tudi tolčenci bistveno večjih dimenzij. Iz obeh ogledov, ki sta jih opravila izvedenca, je razvidno, da razmere na premikalnem območju tudi po škodnem dogodku niso boljše in se je še tudi kasneje na tem območju nahajal tolčenec neustreznih dimenzij. Glede na navedeno, pa tudi glede na izpovedbe prič, ki so potrdile, da so delavci toženo stranko opozarjali na nevarnost in nestabilnost terena (G.G., H.H., I.I., J.J.), pa tožena stranka kljub takšnim opozorilom terena ni primerno uredila, je sodišče prve stopnje pravilno poklonilo vero tožeči stranki in zaključilo, da je bil teren neprimerno urejen tudi v času škodnega dogodka. Med drugim je tudi C.C., katerega izpovedbo izrecno izpostavlja prvotožena stranka, pojasnil, da se med tiri pojavlja granulat, ki je debelejši od predpisanega, medtem ko je J.J. izpovedal, da je predel, kjer je prišlo do nezgode, bolj strm in se granulat razliva bolj kot drugje. Tožena stranka bi na opozorila delavcev vsekakor morala odreagirati in teren urediti skladno s predpisi. Ker tega ni storila, je ravnala hudo malomarno, v posledici takšnega ravnanja pa je tožniku nastala škoda. Navedba sodišča pod tč. 11, da prvotoženka steze ni nasula po predpisih, tako nikakor ni protispisna, zaradi česar, kot že navedeno, ni podana bistvena kršitev določb postopka po 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Iz tč. 11 obrazložitve tudi izhaja, da je sodišče prve stopnje vsekakor upoštevalo in se opredelilo tudi do izpovedb prič, zato ni podana kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

Pravdne stranke se ne strinjajo z višino ugotovljenega tožnikovega soprispevka. Medtem ko tožnik trdi, da je bil skrben in torej ni v ničemer soprispeval k predmetni nezgodi, toženi stranki trdita, da je njegov soprispevek večji, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Odgovornost za nastanek škode je deljena, če je oškodovanec tudi sam prispeval k nastanku škode. Praviloma se pri odraslih oškodovancih vzame kot merilo skrbnost. K nastanku škode nič ne prispeva le tista oseba, ki v danih okoliščinah ravna s skrbnostjo povprečnega razumnega odraslega človeka.Vendar pa je pri delovnih nesrečah, ko je oškodovanec delavec, merilo strožje. Kot merilo je treba vzeti skrbnost povprečnega ustrezno usposobljenega delavca za takšno dejavnost. Po 36. čl. Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/1999 in nadaljnji) mora delavec upoštevati predpisane varnostne ukrepe, uporabljati predpisana sredstva in opremo za osebno varnost pri delu in se odzvati na zdravstvene preglede. Če delavec ne ravna tako, se šteje, da ogroža svojo varnost in zdravje in varnost in zdravje drugih delavcev. Če bi delavec ravnal s potrebno skrbnostjo in bi škoda nastala kljub temu, njegovega prispevka k škodi sploh ne bi bilo. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju izvedenskega mnenja izvedenca B.B., kot tudi drugih izvedenih dokazov (izpovedbe zaslišanih prič) pravilno odločilo, da je podan 20 % tožnikov soprispevek k škodnemu dogodku. Tožnik je bil seznanjen z nepravilnostmi na terenu, na razpolago je imel varnostna oblačila in obutev, za delo je bil primerno usposobljen. Vedel je, da je pred tem že prihajalo do padcev, zato bi lahko bil bolj pazljiv. Obenem pa je vendarle izvedenec A.A. pojasnil, da bi bilo pri hoji na tej premikalni stezi dejansko potrebno paziti na vsak korak, kar pa od povprečno skrbnega delavca ni mogoče pričakovati. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje se pritožbe neuspešno zavzemajo za zvišanje oz. znižanje tožnikovega soprispevka k škodnemu dogodku.

Glede višine:

Glede na dejanske ugotovitve o načinu nastanka poškodbe, izida in dolgotrajnosti zdravljenja ter trajnih posledic, je pritožbeno sodišče z ozirom na pritožbene navedbe preizkušalo, ali je tožnik upravičen do odškodnine za posamezno obliko nepremoženjske škode v znesku, ki mu ga je prisodilo sodišče prve stopnje. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje s primerno težo upoštevalo vsa ugotovljena dejstva, na podlagi katerih je odškodnino odmerilo, zato ni slediti nasprotnim pritožbenim pomislekom, kar velja za vse oblike nepremoženjske škode. V kolikor se pritožbe sklicujejo na aktualno sodno prakso, je to sklicevanje pavšalno, saj ne navedejo konkretne sodne prakse, s katero bi se po sodišču prve stopnje odmerjena odškodnina lahko primerjala. Zaradi pavšalnosti teh trditev pritožbeno sodišče pravdnim strankam lahko odgovori le, da je višina odmerjene in prisojene odškodnine sodni praksi primerna, medtem ko v nadaljevanju navaja sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, iz katere izhaja, da je sodišče odškodnino za nematerialno škodo odmerilo ustrezno in v okviru do sedaj prisojenih odškodnin v podobnih primerih. Višina odmerjene odškodnine temelji na dejstvih, ki izhajajo iz zaslišanja tožnika, izvedenskega mnenja dr. K.K., njegovega zaslišanja, medicinske dokumentacije ter neposrednega zaznavanja sodišča na glavni obravnavi. Pritožbeno sodišče je prisojeno odškodnino v obravnavani zadevi primerjalo s prisojenimi odškodninami v tožnikovemu podobnih primerih in ugotovilo, da primerjava potrjuje primerno umeščenost tožniku prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tako škodo.(1) Zato ne gre za zatrjevani odstop od sodne prakse, ki jo sicer oblikuje Vrhovno sodišče RS. Višina odmerjene odškodnine je materialnopravno pravilna.

Ugotovljeno je bilo, da je tožnik, ki je bil ob nezgodi star 28 let, v nezgodi utrpel izvin desnega kolena in poškodbo sprednjih križnih vezi, zaradi česar je bil potreben tudi rekonstruktivni operativni poseg ter ustrezna rehabilitacija. Tožnik je trpel en dan hude fizične bolečine po operativnem posegu, 5 dni občasne hude fizične bolečine, 10 dni trajne srednje hude fizične bolečine ter do 3 mesece občasne srednje hude fizične bolečine, ki so potem prešle na bolečine pojemajočega tipa v lahke telesne bolečine, katere tožnik še prestaja in prestavljajo trajno posledico poškodbe. Z ozirom na opisane telesne bolečine in ob upoštevanju prisojenih odškodnin iz tega naslova v podobnih primerih, je po stališču pritožbenega sodišča ustrezna odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, v znesku, kot ga je odmerilo sodišče prve stopnje (4.500,00 EUR oz. 3.600,00 EUR ob upoštevanju tožnikovega soprispevka).

Tudi glede odmerjene odškodnine v preostalih postavkah (1.200,00 EUR zaradi strahu, 7.000,00 EUR zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, vse ob upoštevanju 20 % tožnikovega soprispevka), pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in skladna z določbo 179. čl. Obligacijskega zakonika(2) in v okviru prisojenih odškodnin iz tega naslova v podobnih primerih. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tako izvedensko mnenje kot izpovedbo tožnika, da je v času od poškodbe do pregleda v kirurški ambulanti ter nadaljnjega ambulantnega zdravljenja prestajal srednje hud sekundaren strah, v zvezi z zmanjšanjem življenjskih aktivnosti pa je pravilno upoštevalo, da so slednje trajno zmanjšane v obsegu najmanj 7 % do 10 %, da ima tožnik še vedno objektivne težave pri skrajnem upogibu kolena, kar se manifestira že pri osnovnih življenjskih opravilih (daljši hoji, stoji, prenašanju težjega bremena, itd.). V tem pogledu niso utemeljene navedbe prvotožene stranke, da se tožnik lahko normalno športno udejstvuje, saj kaj takega ne izhaja niti iz izvedeniškega mnenja, niti iz kakšnega drugega izvedenega dokaza. Pritožbeno sodišče se v tem delu v celoti strinja z ugotovitvami in dokazno oceno prvostopnega sodišča, zato je ne ponavlja.

Prvotožena stranka ni navajala dejstev, ki naj bi dokazovala odgovornost tretje osebe za tožnikovo škodo (v pritožbi zatrjevana zdravniška napaka). Takšna (tretja oseba) tudi ni bila pravdna stranka. Na odgovornost tožene stranke za nastalo škodo njena morebitna soodgovornost z neznano tretjo osebo, ki naj bi storila zdravniško napako, v razmerju do tožnika ne vpliva. Gre namreč za solidarno odgovornost povzročiteljev škode v smislu 186. in 395. člena OZ. Vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celotno obveznost. Upnik pa lahko zahteva njeno izpolnitev od kogarkoli hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena. Porazdelitev notranjega razmerja odgovornosti pa je stvar solidarnih dolžnikov samih.

Drugotožena stranka neutemeljeno graja presojo pravno relevantne vzročnosti, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje. Iz dokaznega postopka namreč ne izhaja, da bi kakršnekoli tožnikove degenerativne spremembe predstavljale pravno relevanten sovzrok škode, ki jo je utrpel tožnik v posledici predmetne poškodbe.

Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik zahtevek za povračilo materialne škode v znesku 500,00 EUR postavil povsem pavšalno, brez trditvene podlage o višini zahtevka in brez predložitve ustreznih dokazov, zato je tožbeni zahtevek v tem delu utemeljeno zavrnilo. Vsaka stranka mora namreč skladno z 212. čl. ZPP navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek. Z ozirom na navedeno so neutemeljene tožnikove pritožbene navedbe, da bi sodišče lahko prisodilo minimalno zahtevane materialne stroške v pavšalnem znesku. Tožnik nastanka konkretne škode v zvezi s tem delom zahtevka ni niti zatrjeval niti dokazal.

Tožnik neutemeljeno izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je odločitev o stroških postopka pravilno oprlo na določbo 2. odst. 154. čl. ZPP, ki določa, da stranke trpijo stroške v sorazmerju glede na uspeh v pravdi. Tožnik niti ne pojasni, zakaj naj bi bila odločitev o stroških postopka napačna in je zato v tem delu njegova pritožba povsem pavšalna. Zgolj navedba o tem, da tožnik poskuša že več let dobiti odškodnino in da stroški nastajajo po krivdi toženih strank, ne zadošča za pritožbeni preizkus. Na stranki leži breme utemeljitve pritožbe (3. točka 335. člena ZPP). Če stranka v pritožbi ne navede konkretnih pritožbenih razlogov, potem ni pogojev za argumentiran odgovor, ki bi ga lahko podalo pritožbeno sodišče.

Ker uveljavljani razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbe pravdnih strank zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pravdne stranke s pritožbami niso uspele, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člena ZPP, same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka. Prvotožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora (1. odst. 165.čl. ZPP v zvezi s 155. čl. ZPP).

---.---

Op. št. (1): Primerljive so zlasti zadeve II Ips 91/2009, II Ips 56/2007, II Ips 949/2006, II Ips 625/2007, II Ips 777/2009 in II Ips 36/2002.

Op. št. (2): OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.