VSC sklep Cp 63/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje določilo mejo med parcelami last predlagatelja (…, …, in …) in nasprotnima udeležencema (…, …, in …,) tako kot izhaja iz elaborata sodno določene meje, ki je sestavni del tega sklepa. Zaključilo je, da meja v dveh sklopih poteka od nespornega mejnika v točki A in nato teče po sredini obstoječega grabna ter da v zgornjem in srednjem delu med strankama ni bila sporna. V spodnjem delu, kjer pa je bila meja dejansko sporna, pa je mejo določilo po močnejši pravici tako kot izhaja iz III sklepa. V pravdni zadevi P 226/2006, ki je tekla pred Okrajnim sodiščem v Žalcu in v kateri se je obravnavala tudi lastninska pravica na tem spornem spodnjem delu zemljišča, je sedanji nasprotni udeleženec V. zahteval, da sedanji predlagatelj odstrani nasip, ki ga je zgradil na njegovem zemljišču. Sedanji predlagatelj se je v tem sporu branil z uveljavljanjem lastninske pravice na tem delu z zatrjevanjem, da je ta del priposestvoval, vendar je sodišče takšno nasprotno tožbo zavrnilo, ker ni ugotovilo priposestvovanja tega dela, za katerega sedaj predlagatelj navaja, da je njegov in zahteva, da se to upošteva pri določitvi meje. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju teh okoliščin določilo na spodnjem delu (na zemljišču ob reki Savinji) mejo po sredini izkopanega grabna (III sklepa). Pri določitvi meje je upoštevalo tudi lastnino tretjih in je v tem delu določilo mejo z njihovim soglasjem.

Predlagatelj se je zoper sklep pravočasno pritožil, najprej sam, nato pa po pooblaščencu. Sodišče prve stopnje je štelo, da je tista pritožba, ki jo je vložil sam umaknjena, ker ni zanjo plačal sodne takse. S pravočasno pritožbo uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. V prvem sklopu pritožbenih navedb sodišču prve stopnje očita, da ni sledilo napotkom pritožbenega sodišča v sklepu, s katerim je razveljavilo prvo določitev meje in da ni ugotavljalo zadnjega mirnega posestnega stanja, čeprav je pritožbeno sodišče na to izrecno opozorilo. Meni, da močnejše pravice ni, podatki katastra pa so zavajajoči. Prav tako sodišče prve stopnje ni sledilo napotkom višjega sodišča v delu, ko je bilo navedeno, da mora sodišče prve stopnje ugotoviti sporno površino ter izdelati skico. Sodišče je v sklepu sicer navedlo sporno površino in vrednost, vendar pa ni jasno, ali je to celotna sporna ploskev in ni jasno, za katero sporno ploskev gre. Meni, da je sodišče prve stopnje popolnoma ignoriralo voljo strank. Sodišču tudi očita, da ni upoštevalo, da je nasprotna stranka po vložitvi predloga spremenila stanje v naravi, kakršno je bilo pred tem in kot izhaja iz orto posnetkov, ki pa jih sodišče ni dokazno ocenilo. Bistveno kršitev določb postopka vidi v tem, da je sodišče prve stopnje odločalo v nasprotju z napotki višjega sodišča in v tem, da je sodišče prekršilo določbo ZNP, ki jasno določa, da je potrebno določiti sporno ploskev in določiti velikost in vrednost. Nadaljnjo kršitev vidi v tem, da sodišče na kraju samem ni izvedlo dokazov, zaslišalo prič in pregledalo listine, pri tem pa se še sklicuje na že podane pritožbene navedbe zoper prvi sklep. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi ter da se sklep spremeni tako, da meja poteka po trasi, kot jo je tekom postopka pokazal predlagatelj ali pa, da se sklep razveljavi in vrne zadeva sodišču v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 362. člena ZPP mora v primeru razveljavitve sodbe ali sklepa sodišče prve stopnje opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katere je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu. Pritožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni sledilo napotkom pritožbenega sodišča in si vsebino sklepa sodišča, s katerim je višje sodišče razveljavilo sklep sodišča prve stopnje o določitvi meje, razlaga napačno. Pritožbeno sodišče je ta sklep razveljavilo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker sklep ni imel razlogov o odločilnih dejstvih. Pri tem pa je v obrazložitvi le navedlo pravni okvir (določbe 131. do 139. člena ZNP, ki so v tem času še urejale postopek ureditve meje), v katerem bo moralo sodišče ugotavljati dejansko stanje. Zato pritožbeno sodišče sodišču prve stopnje ni naložilo, da ugotavlja zadnjo mirno posest, ampak je zapisalo, da v kolikor sodišče prve stopnje ne bo določilo meje po močnejši pravici, bo moralo ugotavljati zadnjo mirno posest. Pritožnik sklepa pritožbenega sodišča z dne 6. decembra 2000 očitno ni prebral, saj v nasprotnem primeru ne bi sedaj v pritožbi obširno navajal, da je bilo sodišču prve stopnje izrecno naloženo, da ugotavlja zadnjo mirno posest. Tako pritožba v delu, ko očita sodišču prve stopnje, da je odločilo v nasprotju z napotki pritožbenega sodišča ni utemeljena. V tem delu tudi ni podana bistvena kršitev določb postopka.

V postopku, ki je tekel vse od leta 1996 (tudi iz razlogov na strani predlagatelja) je sodišče prve stopnje sicer navedlo, da je uporabilo določbe 136. člena ZNP, ki pa je bila po 273. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki je začel veljati 1. 1. 2003, razveljavljena. Drugi odstavek 273. člena SPZ določa, da se z uveljavitvijo tega zakona v nepravdnih postopkih, namesto razveljavljenih določil Zakona o nepravdnem postopku, uporabljajo ustrezna določila tega zakona (torej SPZ). To pa pomeni, da je bilo sodišče prve stopnje dolžno namesto 136. člen ZNP, ki določa način določitve meje, sedaj uporabiti 77. člen ZNP. Sicer pa sta obe ureditvi podobni - sodišče uredi mejo po močnejši pravici, razen kadar vrednost spornega mejnega prostora presega dvakratno vrednost za določitev spora majhne vrednosti, ko je potrebno, da s tem soglašata obe stranki; če pa močnejša pravica ni dokazana ali če ni podano soglasje v smislu prejšnjega odstavka, pa sodišče uredi mejo po zadnji mirni posesti. V kolikor pa se ne more ugotoviti zadnja mirna posest, pa sodišče uredi mejo tako, da sporni prostor razdeli po pravični oceni.

Sodišče prve stopnje je mejo določilo v treh sklopih in v obrazložitvi navedlo, da je bilo na naroku ugotovljeno, da je meja sporna le od točke D do točke H. Način določitve meje v spodnjem in osrednjem delu je obrazložilo v točkah 7 in 8 sklepa. Pritožnik v tem delu sodišču prve stopnje očita napačno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, predvsem pa, da je bil zaveden, ker se je strinjal s predlogom sodišča o tem, kje naj poteka meja v spodnjem in srednjem delu in ker je računal, da bo pridobil svet v spodnjem delu, je tu popustil; iz teh razlogov pa je kasneje tudi preklical svoje soglasje. Pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. Določanje meje je poseben postopek, saj se meja brez ogleda na kraju samem oziroma brez neposredne določitve in ob aktivnem sodelovanju izvedenca geometra, praviloma pa tudi strank, ne more določiti. Sodišče prve stopnje je na naroku na kraju samem (6. 10. 2011) v pretežnem delu mejo določilo. Predlagatelj se je takrat strinjal s potekom meje od točke A do točke D, saj je sam navedel, da se strinja s tem, da sodišče v tem delu določi mejo kot nesporno, kar je sodišče upoštevalo in je geometer ob takšnem predlogu predlagatelja, s katerim se je strinjal tudi nasprotni udeleženec, v tem delu mejo določil. Iz zapisnika o naroku izhaja, da se predlagatelj strinja, da sodišče kot nesporno mejo določi mejo med točkami A, ki je nesporna do danes določene točke v potoku in sicer točke A1, ki bo določena s strani geometra ter do točke B, v nadaljevanju pa meja poteka po sredini potoka med nepremičninami parc. št. ... in parc. št. ..., ki je last nasprotne stranke do točke D, ki se nahaja na koncu gozda tik pred danes sporno dovozno cesto do parcel ... in ... . Od te točke dalje pa je predlagatelj navedel, da naj mejo določi sodišče. Tako je sodišče takrat na naroku po predlogu predlagatelja skupaj z izvedencem geometrom določilo mejo tako, kot jo je predlagal predlagatelj in štelo, da torej ta del meje ni sporen.

V skladu z določbo 9. člena ZPP, ki se uporablja tudi v nepravdnem postopku, morajo stranke pred sodiščem govoriti resnico in pošteno uporabljati pravice, ki jih imajo po tem zakonu. Prav tako stranke ne smejo zlorabljati svojih pravic in ne smejo zavlačevati postopka (člen 11 ZPP). V nepravdnem postopku sicer načelo prepovedi navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov (286. člen ZPP) nima enake veljave kot v pravdnem postopku, vendar pa je sodišče prve stopnje prav tako dolžno skrbeti za to, da se postopek izpelje brez zavlačevanja in da se varujejo pravice vseh udeležencev. V tej luči pa je pomenilo ravnanje predlagatelja, ki je na naroku ob prisotnosti geometra pokazal in kot nesporno priznal mejo, ki jo je sodišče določilo, po zaključku naroka pa s pisno vlogo temu oporekal, zlorabo pravice. Šlo je za priznanje dejstva o tem, kje poteka meja. Bistvo priznanja pa je v tem, da sodišče mora sprejeti priznana dejstva za podlago odločbe. V tej luči je sodišče na podlagi tako priznanega dejstva in ker je v naravi določalo mejo ravnalo pravilno, ko je mejo na tem delu tudi že določilo.

Stranka lahko priznanje sicer prekliče, vendar pa mora sodišče upoštevati določbo drugega odstavka 214. člena ZPP. Dolžnost sodišča je, da presodi ali bo upoštevalo preklic priznanja. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ni sledilo preklicu priznanja in je v zgornjem in srednjem delu določilo mejo tako, kot je bilo dogovorjeno in odmerjeno na naroku in sicer od starega betonskega mejnika pa do sredine obstoječega grabna, ki teče po gozdu navzdol (do točke D). Zato pavšalne pritožbene navedbe, v katerih pritožnik izpostavlja svojo zmoto oziroma sodišču očita, da ga je zavedlo, niso utemeljene. Obe stranki sta se z določitvijo meje v tem delu strinjati, zato spornega dela v tem delu ni bilo.

Pritožnik je predložil orto foto posnetke na naroku v letu 2011, z njimi pa je dokazoval potek meje na spodnjem delu v točkah D do H. Sodišče prve stopnje je v tem delu določilo mejo po močnejši pravici, pri tem pa se oprlo na sodbo Okrajnega sodišča v Žalcu, s katero je bil zavrnjen zahtevek sedanjega predlagatelja na ugotovitev lastninske pravice s priposestvovanjem. Zato je sodišče prve stopnje pravilno v tem delu določilo mejo po močnejši pravici in odločitev izčrpno obrazložilo v točkah 12, 14, 16, 17, 18 in 19 sklepa. Na pritožnikove navedbe o tem, da je podana bistvena kršitev določb postopka, ker sodišče ni ugotovilo vrednosti spornega dela, pa je najti odgovor v razlogih sklepa v točkah 20 in 21. Še veljavni 135. člen ZNP določa, da se na naroku na kraju samem napravi skica iz katere mora biti razviden sporni prostor ter meja, ki jo je sodišče določilo na kraju samem oziroma o kateri je bila sklenjena poravnava. Sodišče prve stopnje pa je na naroku pravilno ugotovilo, kateri del meje je še sporen, ugotovilo je tudi vrednost tega dela, ki pa je pomembna le za presojo o tem, po katerih kriterijih se meja določa. Sklep je v tem delu obrazložen, zato bistvena kršitev določb postopka ni podana.

Glede na obrazloženo, ob tem, na kakšen način je sodišče določilo mejo, niso pomembne tiste pritožbene navedbe, s katerimi predlagatelj razlaga, kakšno je bilo stanje na terenu pred vložitvijo predloga in kakšno je bilo stanje po vložitvi predloga. Sodišče prve stopnje glede na navedeno tudi ni bilo dolžno ugotavljati zadnje mirne posesti, sicer pa je sodišče prve stopnje predlagatelju glede tega odgovorilo v točkah 15 in 16 sklepa.

Sodišče prve stopnje je tako pri določitvi meje pravilno uporabilo določbe ZNP in SPZ, sklep je obširno obrazložilo, zato pritožba predlagatelja ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti (ZPP člen 353 v zvezi s 37. členom ZNP). Pritožbeno sodišče absolutno bistvenih kršitev določb postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, ni našlo.