VSRS Sodba I Ips 49282/2011-39

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

A.

1Okrajno sodišče v Litiji je s sodbo z dne 18. 4. 2012 spoznalo M. Š. za krivega storitve dveh kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsako dejanje določilo kazen tri mesece zapora ter zatem določilo enotno kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let ter mu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka (točka I izreka). Zoper obdolženca pa je iz razloga 2. točke 257. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo obtožbo zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1 (točka II izreka). Višje sodišče v Ljubljani je sodbo z dne 31. 1. 2013 pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obdolžencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2Zoper obsodilni del navedene pravnomočne sodbe je obsojenčev zagovornik pravočasno, dne 10. 5. 2013 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja „v smislu določb 420. člena ZKP“. V zahtevi, ki je po vsebini pretežno enaka zagovornikovi pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 28. 5. 2012, Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti vseh očitkov, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem dne 27. 6. 2013, predlaga zavrnitev zahteve, ker v zahtevi uveljavljane kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso podane. Enake kršitve je zagovornik uveljavljal tudi v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče pa jih je obrazloženo zavrnilo. Z odgovorom državnega tožilca sta bila obsojenec in zagovornik seznanjena.

B.

4Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, temveč tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita). Glede na vsebino zagovornikove zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi in ne presoja pravilnosti zaključkov sodišč prve in druge stopnje glede obstoja pravno relevantnih dejstev (drugi odstavek 420. člena ZKP). Zagovornik v pretežnem delu zahteve namreč zatrjuje nedokazanost kaznivega dejanja obsojencu in izraža dvom v pravilnost zaključkov izpodbijane pravnomočne sodbe o obsojenčevi resni grožnji oškodovancema, s čimer uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, iz tega razloga pa po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti.

5Navedbe zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče zavrnilo zaslišanje pet od osmih prič (N. Š., A. Š., T. Ž., S. K. in K. Š.), ki jih je predlagala obramba, s čimer je obsojencu odvzelo možnost učinkovite obrambe, je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Navedeno kršitev določb kazenskega postopka Vrhovno sodišče presoja v povezavi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, torej če je taka kršitev vplivala na zakonitost sodbe.

6Vrhovno sodišče je že v več odločbah(1) presodilo, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče prosto odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer mora predlagatelj pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem ali ker ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev.

7Vrhovno sodišče ugotavlja, da je obsojenec na glavni obravnavi dne 18. 1. 2012 podal zagovor in predlagal sodišču, da kot priče zasliši S. K., T. Ž., T. O., N. Š., R. Š., T. V., A. Š. in K. Š. ter dne 25. 1. 2012 sodišču sporočil naslove teh prič, ter navedel, da so bili poleg naštetih na kraju dogodka tudi štirje policisti, katerih imena je možno dobiti iz policijskega zapisnika; na obravnavi 2. 3. 2012 pa navedel, da so „vse te priče bile na kraju dogodka in lahko povedo, kaj se je takrat dogajalo“. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi 2. 3. 2012 zaslišalo oškodovanca ter policista B. Z., na glavni obravnavi dne 18. 4. 2012 pa priče T. O. (delavca zaposlenega pri obsojencu), R. Š. (obsojenčevega očeta) in T. V. (obsojenčevega polbrata) ter policista R. R. Predlog obrambe za zaslišanje ostalih prič (N. Š., A. Š. in pri obsojencu zaposlenih delavcev T. Ž., S. K. in K. Š.) pa obrazloženo zavrnilo, ob oceni, da je bilo z izvedenim dokaznim postopkom ugotovljeno ozadje kaznivih dejanj in okoliščine, v katerih sta bili dejanji storjeni (sodba sodišča prve stopnje točka 11), čemur je ob zavrnitvi pritožbe obsojenčevega zagovornika pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (točka 10 sodbe). Po presoji Vrhovnega sodišča zato z zavrnitvijo predloga obrambe za zaslišanje teh prič (za katere obramba ne ob podaji predloga za zaslišanje prič, ne v pritožbi ni navedla, katera dejstva naj bi se z zaslišanjem teh prič dokazovala) v zahtevi uveljavljana kršitev postopka ni podana, niti iz navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti ne izhaja, kako je zavrnitev teh dokaznih predlogov vplivala na zakonitost sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP).

8Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana kršitev pravice obrambe ni podana, v pretežnem delu pa je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

9Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek postopka nastal s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodno takso bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje.

----

Op. št. (1): Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 186/98 z dne 17. 9. 1998, I Ips 56/98 z dne 30. 9. 1999 in številne druge.