UPRS sodba U 1475/2000

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 27. 7. 2000 se odpravi in vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrgla pritožbo tožnic zoper odločbo Upravne enote A. z dne 16. 7. 1999, s katero je prvostopni organ zavrgel pritožbo tožnic zoper registracijo Lovske družine B., ker jo je vložila neupravičena oseba. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da pritožbe ni vložila upravičena oseba, zato je prvostopni organ ravnal pravilno, da je pritožbo zavrgel. Oddelek za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Upravne enote A. je z odločbo 29. 6. 1999 dodelil lovišče novoustanovljeni Lovski družini B., registrski organ pa jo je ob predložitvi vseh listin, ki so po Zakonu o društvih potrebne za registracijo, vpisal v register in o tem izdal odločbo z dne 28. 6. 1999. Na to odločbo sta se pritožili tožeči stranki, prvostopni organ pa je ugotovil, da pritožnika glede na določbe 49. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP/86) nimata pravnega interesa, da se zaradi varstva svojih pravic oziroma pravnih koristi udeležujeta postopka ter je zato, ker pritožbe ni vložila upravičena oseba, pritožbo zavrgel. Po mnenju tožene stranke je prvostopni organ ravnal pravilno. Tudi tožena stranka je na podlagi enakih dejstev, ker Zveza lovskih družin ... in Lovska zveza Slovenije nimata položaja stranke v tem postopku, pritožbo zavrgla, ker je ni vložila upravičena oseba. Tožeča stranka v tožbi navaja, da tako prvostopni in drugostopni organ nista ravnala pravilno, ko sta pritožbi zavrgla z utemeljitvijo, da tožeči stranki nimata pravnega interesa udeleževati se postopka v zvezi z registracijo društva Lovska družina B. V pritožbah sta tožeči stranki utemeljili svoj pravni interes za priznanje stranke v postopku na podlagi 49. člena ZUP/86, saj je pravni interes prvotožeče stranke podan z zakonsko dolžnostjo in skrbjo za zagotavljanje posebnega družbenega interesa v skladu s 63. členom Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi, ter o upravljanju lovišč. Drugotožeča stranka pa ima svoj pravni interes na dejstvu, da je organizirana na podlagi Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter upravljanju lovišč ter, da so njeni akti usklajeni s tem zakonom oziroma izhajajo iz njega. Prvostopni kot drugostopni organ bi jima zato moral priznati status stranke v postopku in jima dovoliti, da se tega postopka udeležujeta. Obe tožeči stranki sta imeli položaj prizadete stranke v postopku izdaje odločbe Upravne enote A. z dne 28. 6. 1999, saj omenjena odločba neposredno posega v pravice in pravne koristi obeh tožečih strank. Določba 49. člena ZUP/86 pa določa, da je stranka oseba, na katere zahtevo se je uvedel postopek, zoper katero je tekel postopek ali je imela za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi, pravico udeleževati se postopka. Predlagata odpravo odločbe tožene stranke.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe, predlaga, da sodišče tožbo zavrne ter navaja, da ne Območna zveza Lovskih družin, niti Lovska zveza Slovenije nimata nobenih pristojnosti pri odločanju o vpisu posamezne lovske družine v register društev.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasil.

Stranka z interesom v tem postopku Lovska družina B. na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja tožeča stranka. V obravnavani zadevi je prvostopni organ z odločbo z dne 28. 6. 1999 odločil o vpisu društva Lovska družina B. v register društev. Zoper to odločbo sta se pritožili tožeči stranki, prvostopni organ pa je njuno pritožbo, ker je menil, da nista upravičeni osebi, zavrgel (z dne 16. 7. 1999). Tudi na to odločbo sta se tožnici pritožili, o njej je kot pristojen organ odločala tožena stranka z izpodbijano odločbo in pritožbo zavrgla iz razloga, ker je ni vložila upravičena oseba. Odločitev tožene stranke je v nasprotju s 4. odstavkom 234. člena ZUP/86. Tožeči stranki, o katerih pritožbi je tožena stranka z izpodbijano odločbo odločala, sta isti, kot sta podali pritožbo zoper odločbo prve stopnje. Zoper odločbo, s katero je bila pritožba zavržena, pa ima stranka pravico pritožbe. Pritožba zoper odločbo je dovoljena, čeprav bi šlo za stvar, v kateri sicer zoper odločbo ni dovoljena pritožba. Do te pritožbe pa je upravičena samo tista stranka, katere pritožba je bila zavržena. Pritožbeni rok je za to pritožbo isti kot za pritožbo zoper odločbo v glavni stvari. Če organ druge stopnje spozna, da je pritožba upravičena, odloči hkrati tudi o utemeljenosti pritožbe, ki je bila zavržena. V skladu s 4. odstavkom 234. člena bi torej morala tožena stranka o pritožbi tožnikov odločati meritorno in pritožbo zavrniti v kolikor, bi ob presoji prvostopne odločbe ugotovila, da je organ odločil pravilno, ko je tožnici glede na določbe členov 49. do 52. ZUP/86 štel za neupravičeni osebi za vložitev pritožbe. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, saj je ugotovilo, da v postopku za izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka, torej na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).