UPRS sodba U 1409/2001

Tožba se zavrne.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika proti odločbi Prometnega inšpektorata RS z dne 23. 4. 2001. Organ prve stopnje je s svojo odločbo odločil, da mora tožnik odstraniti tri obvestilno-reklamne table, ki stojijo v varovalnem pasu regionalnih cest v roku 30 dni od pravnomočnosti odločbe. V svoji obrazložitvi se tožena stranka sklicuje na to, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, oprla pa se je na 2. in 3. odstavek 47. člena in 68. člen Zakona o javnih cestah. Tožena stranka poudarja, da iz določil Zakona o javnih cestah izhaja, da je prepovedano postavljanje tabel, napisov in drugih objektov ali naprav za slikovno ali zvočno obveščanje in oglaševanje v varovalnem pasu državne ceste zunaj naselja. Direkcija RS za ceste pa je pristojna, da izda soglasje za postavitev, v kolikor po merilih iz 3. odstavka 47. člena in 1. odstavka 68. člena Zakona o javnih cestah ugotovi, da je predlagana postavitev dopustna. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da so predmetne obvestilno-reklamne table postavljene v varovalnem pasu državnih cest, zunaj območja naselja in z napisom, ki udeležence v prometu seznanja z dejavnostjo podjetja in oddaljenostjo od sedeža podjetja in so postavljene brez soglasja Direkcije RS za ceste. Dalje navaja, da se tožnik v pritožbi sklicuje na Pravilnik o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah (Uradni list RS, št. 46/00, v nadaljevanju: Pravilnik), vendar pri tem tožena stranka navaja, da po tem Pravilniku prometno signalizacijo in prometno opremo na cestah sestavljajo prometni znaki, turistična in druga obvestilna signalizacija in prometna oprema na cestah. Predmetne table pa ne sodijo v prometno signalizacijo in prometno opremo po tem Pravilniku.

Tožnik v tožbi navaja, da je v izpodbijani odločbi priznana tožniku njegova ugotovitev, da je prišlo do kršitev določb upravnega postopka in pri tem tožena stranka navaja, da to ni bistveno. Tožnik meni, da je to zanj bistvenega pomena in je to potrebno upoštevati. Ugovarja stališču tožene stranke, da je tožnik Pravilnik o prometni signalizaciji napačno razumel in da je ta Pravilnik edini predpis, ki predpisuje možnost obstoja napisnih tabel. Navaja, da je njegovo razumevanje predpisa pravilno. Zakon o javnih cestah je bil sprejet v maju 1997, za tožnika pa velja stari zakon, ki je z Zakonom o javnih cestah prenehali veljati. Tožnik še dodaja, da so table stare in so stale že pred uveljavitvijo Zakona o javnih cestah, zakon pa določa rok v katerem jih je potrebno prilagoditi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da iz pritožbe tožnika izhaja, da ne izpodbija odločitve organa prve stopnje zaradi kršitev pravil postopka. Po uradni dolžnosti je tožena stranka odločbo preizkusila in ugotovila, da je bil postopek pred organom prve stopnje pravilen. Tožena stranka pri tem poudarja, da Pravilnik ne ureja obvestilno-reklamnih tabel, temveč se za postavitev takšnih tabel, to je kot objektov v varovalnem pasu državne ceste, uporabljata 47. in 68. člen Zakona o javnih cestah. Tožnik pa tudi v zvezi s trditvami, da so predmetne obvestilno-reklamne table stare in so bile postavljene pred uveljavitvijo Zakona o javnih cestah ne predloži dovoljenja za postavitev tabel pristojne organizacije za redno vzdrževanje cest. Tožena stranka opozarja na določilo 86. člena Zakona o cestah (Uradni list RS, št. 29/97) in 106. člen Zakona o cestah (Uradni list SRS, št. 38/81, 7/86 in 37/87) ter navaja, da so se v skladu s Pravilnikom o neprometnih znakih (Uradni list SRS, št. 17/82 in 22/84) te določbe uporabljale tudi za napise oziroma znake, s katerimi se udeležence v prometu usmerja k organizacijam, katerih dejavnost je vezana na večji obisk udeležencev v prometu. V tem primeru je dovoljenje za postavitev neprometnega znaka izdala organizacija za vzdrževanje cest. Tožena stranka pri tem zaključuje, da je bilo za postavitev predmetnih tabel tudi po prej veljavnim Zakonu o cestah (Uradni list SRS, št. 38/81, 7/86 in 37/87) potrebno pridobiti dovoljenje, to je dovoljenje pristojne organizacije za redno vzdrževanje cest. Neprometne znake, ki so postavljeni brez dovoljenja, je v skladu s 86. členom Zakona o javnih cestah potrebno odstraniti in v takih primerih zakon ne določa prehodnega petletnega obdobja v katerem se morajo neprometni znaki prilagoditi določbam 67. in 86. člena Zakona o javnih cestah.

Državni pravobranilec je kot zastopnik javnega interesa prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Iz upravnih spisov in navedb v tožbi izhaja, da med strankama ni sporno, da ima tožnik tri obvestilno-reklamne table v varovalnem pasu regionalnih cest. Tožnik ne ugovarja tem ugotovitvam, prav tako ne vsebini tabel in tudi ne kraju kjer so postavljene in da gre za varovalni pas regionalnih cest. Zakon o javnih cestah (Uradni list RS, št. 29/97, v nadaljevanju: ZJC), ki je veljal v času odločanja organa prve stopnje, določa v 2. odstavku 47. člena, da je gradnja, rekonstrukcija ter postavljanje kakršnihkoli objektov in naprav v varovalnem pasu državne ceste dovoljenja le s soglasjem Direkcije RS za ceste. Obveščanje in oglaševanje ob državni meji je urejeno v 1. odstavku 68. člena ZJC in je prepovedano, Direkcija RS za ceste pa lahko izda soglasje za njihovo postavitev. Iz odločbe organa prve stopnje izhaja, da so vse tri table postavljene v varovalnem pasu regionalnih cest. Na podlagi 9., 10. in 11. točke 1. odstavka 14. člena ZJC pa je regionalna cesta I., II. in III. reda državna cesta. To pomeni, da je tožena stranka pri svoji odločitvi pravilno uporabila določilo 2. odstavka 47. člena in 1. odstavek 68. člena ZJC. Odločitev tožene stranke je pravilna, ker tožnik niti v upravnem postopku niti v tožbi ne trdi, da ima soglasje Direkcije RS za ceste oziroma drugo predpisano dovoljenje. Pravilno je tudi stališče tožene stranke glede Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah (Uradni list RS, št. 46/00, v nadaljevanju: Pravilnik). Citirani Pravilnik ureja prometno signalizacijo in opremo v zvezi s prometnimi znaki, turistično in drugo obvestilno signalizacijo in prometno opremo. Pravilnik tako ne ureja predmetnih obvestilno-reklamnih tabel in je stališče tožene stranke pravilno, da se pri svoji odločitvi ni oprla na citirani Pravilnik. Tožnik navaja, da so table, ki so predmet spora stare in da so stale že pred uveljavitvijo ZJC in da zakon določa rok, v katerem je potrebno izvesti prilagoditev. Preden je stopil v veljavo ZJC je veljal Zakon o cestah (Uradni list SRS, št. 38/81, 7/86 in 37/87). Ta zakon je v 2. odstavku 106. člena določal, da lahko organizacija za redno vzdrževanje cest izda dovoljenje za postavitev znaka, ki opozarja na kulturni spomenik, zgodovinsko ali naravno znamenitost ali obvešča o napravah in objektih, ki so v neposredni zvezi s prometom in turizmom (neprometni znaki). V času veljavnosti Zakona o cestah (Uradni list SRS, št. 38/81 in nadaljnji) je veljal Pravilnik o neprometnih znakih (Uradni list RS, št. 17/82 in 22/84), ki je določal, da dovoljenje za postavitev neprometnega znaka izdaja organizacija za vzdrževanje cest in to za napise oziroma znake, s katerimi se udeležence v prometu usmerja k organizacijam, katerih dejavnost je vezana na večji obisk udeležencev v prometu (1. odstavek 2. člena). Pravilno je stališče tožene stranke v odgovoru na tožbo, da bi tožnik moral pridobiti ustrezno dovoljenje za postavitev svojih tabel od organizacije za vzdrževanje cest (2. odstavek 11. člena Pravilnika o neprometnih znakih). Tožnik pa v upravnem postopku in tudi v tožbi ne trdi in ne dokazuje, da ima dovoljenje organizacije za vzdrževanje cest, zato je pravilno stališče tožene stranke, da se v tem primeru zato ne more uporabiti določila 1. odstavka 86. člena ZJC, ker tožnik ni postavil obvestilno-reklamnih tabel v skladu s 2. odstavkom 106. člena Zakona o cestah (Uradni list SRS, št. 38/81 in nadaljnji).

Tožnik tudi ugovarja, da je prišlo do kršitev upravnega postopka. Sodišče ugotavlja, da tožnik v svoji pritožbi proti odločbi organa prve stopnje ne opozarja na takšne kršitve in tudi v tožbi te svoje trditve ne obrazlaga. Po presoji sodišča pa niso podane bistvene kršitve postopka, na katere mora sodišče paziti (3. odstavek 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS).

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena.