UPRS Sodba U 1035/2001

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrgla pritožbo krajanov vasi A - sedaj tožečih strank (1. točka izreka) in ugodila pritožbi A. A. in B. B. (2. točka izreka) proti odločbi Upravne enote B. z dne 27. 7. 1999, s katero je bilo izdano investitorju C. lokacijsko dovoljenje za gradnjo poslovno-proizvodnega objekta na zemljišču parc. št. 337/2 k. o. ..., pod tam navedenimi pogoji. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka glede 1. točke izreka navaja, da je po določbi 49. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) stranka v postopku oseba, ki se je na njeno zahtevo uvedel postopek, zoper katero teče postopek ali ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Lastnost stranke v upravnem postopku ima torej lahko samo oseba, o katere pravici, obveznosti ali pravni koristi se odloča v tem postopku. V konkretni zadevi pomeni upravičenost nastopati kot stranka določeno razmerje osebe do upravne stvari, o kateri se je odločalo v upravnem postopku (stvarna legitimacija). Stvarno legitimacijo daje materialni predpis, ki določa, kdo ima določeno pravico ali pravno korist oziroma komu se nalaga določena obveznost. Tisti, ki ne more izkazati določenega razmerja do stvari, o kateri naj bi se odločalo v upravnem postopku, ne more biti stranka v tem postopku. V konkretni zadevi je bilo z izpodbijano odločbo na podlagi 54. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN) investitorju C. izdano lokacijsko dovoljenje za gradnjo poslovno-proizvodnega objekta. Tožena stranka po proučitvi pritožbenih navedb, ki se nanašajo na nedopustnost obravnavanega posega glede na veljavne občinske in druge predpise ugotavlja, da krajani A. nimajo položaja stranke v tem postopku, ker zanje v konkretnem primeru ne pride v poštev nobena izmed možnosti po zgoraj navedenem 49. členu ZUP. Zato je bilo po mnenju tožeče stranke treba pritožbo zavreči na podlagi prvega odstavka 239. člena ZUP.

Tožeče stranke v tožbi navajajo, da kot prizadeta javnost oziroma ljudje, katerih zdravje in zdravo življenjsko okolje je ogroženo, ki jim je kršena pravica do zdravega in čistega življenjskega okolja, predlagajo, da se jim dodeli položaj stranke v konkretnem postopku. Že v pritožbi so izpostavili močan hrup in navedli nekaj znanih meritev hrupa iz preteklosti. Razpolagajo tudi z novimi meritvami hrupa, opravljenimi pri hiši T. 2, na železniški progi in na cesti skozi A. Izmerjene vrednosti so pokazale velike obremenitve s hrupom. Strokovna ocena obremenitve okolja Zavoda za zdravstveno varstvo D. sicer po mnenju tožečih strank pravilno navaja zakonsko določene ravni hrupa, ne ugotavlja pa ničelnega stanja, poleg tega pa predvideva možnost prekomerne obremenitve in na to celo opozori investitorja. Hrup transporta ocenjuje na 60 dBA, vendar če bo ta potekal ponoči, izdelovalec ocene ne pojasnjuje, kako bo s hrupom. Upravni organ prve stopnje je to pomembno oceno pri izdaji lokacijskega dovoljenja prezrl. Tožena stranka v izpodbijani odločbi na 6. strani še ugotavlja, da bi morala biti dejavnost investitorja določneje izkazana. Na to so tožniki opozarjali že v svoji pritožbi. Prav tako so opozarjali na nepravilnost posega na tem območju, zato sodišču predlagajo, da njihove navedbe upošteva, izpodbijano odločbo v 1. točki izreka razveljavi ter odloči, da so podpisani krajani vasi A. stranka v konkretnem postopku.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je na podlagi tretjega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) kot zastopnik javnega interesa prijavilo udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve, in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Na tožbo je odgovoril tudi investitor poslovno-proizvodnega objekta C., katerega je sodišče pozvalo kot stranko, ki bi ji bila odprava izpodbijanega upravnega akta lahko v neposredno škodo (prvi odstavek 20. člena ZUS). Prav tako sta na tožbo podala odgovor soseda - mejaša D. D. in B. B. Tožba ni utemeljena. V tem upravnem sporu je sporno vprašanje, ali je tožena stranka tožnikom - krajanom pravilno odrekla položaj stranke v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja v obravnavni sporni zadevi. Po mnenju tožnikov jim namreč ta položaj pripada na podlagi Zakona o varstvu okolja, Uredbe o hrupu ter same Ustave Republike Slovenije, saj s tem varujejo svoje zdravje in zdravo življenjsko okolje. V potrditev svojih navedb so tožeče stranke tožbi naknadno priložile tudi Poročilo o opravljenih meritvah hrupa, glede na meritve pa ugotavljajo, da je bil izmerjen hrup na območju vasi A. v nočnem času presežen na treh merilnih mestih, pred stanovanjsko hišo T. 2, pred stanovanjsko hišo T. 14 in pred stanovanjsko hišo ob vhodu v družbo E. Iz navedenega naj bi izhajalo, da upravni organ nameravanega posega zaradi preobremenjenosti okolja ne bi smel odobriti. Glede citiranega poročila o opravljenih meritvah sodišče ugotavlja, da se nanaša na druge vire hrupa. Iz poročila namreč izhaja, da so bile opravljene meritve petih virov hrupa, in sicer objekta Mešalnica krmil B., objekta BBB, objekta E. d.d., železniške proge in K. ceste skozi naselje A. Opravljene meritve se tako nanašajo na druge vire hrupa in niso v neposredni povezavi z nameravano gradnjo poslovno-proizvodnega objekta. Že zato poročilo ne more biti podlaga za izkazovanje utemeljenosti tožbe. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno pojasnila, kdo je lahko stranka v postopku oziroma kdo lahko pridobi lastnost stranke v upravnem postopku. V obrazložitvi izpodbijane odločbe glede tega dela je navedla pravilne razloge, pravilno je uporabila določila ZUP, zato sodišče v celoti sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, se s stališči tožene stranke strinja in jih ne ponavlja (drugi odstavek 67. člena ZUS). Na navedeno obrazložitev in razloge se sodišče v celoti sklicuje, k temu pa še dodaja, da skupina ljudi ne more biti stranka v postopku iz naslova varovanja javnega interesa, tega tako varuje že upravni organ pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev. Skupina ljudi je lahko stranka v postopku samo, če je lahko nosilec pravic in obveznosti, o katerih se odloča v upravnem postopku. V obravnavanem primeru pa se ne odloča o takih pravicah in obveznostih, katerih nosilec bi lahko bila neformalno organizirana skupina ljudi. Vprašanja, povezana s problemom hrupa, so urejena v javnem interesu v posebnih predpisih. Tako sodišče ugotavlja, da po Uredbi o vrstah posegov v okolje, za katere je obvezna presoja vplivov na okolje, nameravana gradnja ne sodi med posege, za katere je potrebno izvesti presojo vplivov na okolje. To področje je, kot že rečeno, urejeno v javnem interesu, in upravni organ po uradni dolžnosti ugotavlja izpolnjevanje pogojev. Sestavni del lokacijske dokumentacije je tudi strokovna ocena obremenitve okolja za sporni objekt, ki jo je izdelal Zavod za zdravstveno varstvo D in ki jo mora investitor obvezno upoštevati. Sodišče še pripominja, da se tudi naknadno lahko prepreči (s posebnim ukrepom) ev. povzročanje prekomernega hrupa. Glede na to, da so tožbo podpisali tudi podpisniki pritožbe zoper prvostopno upravno odločbo, je sodišče preizkusilo tudi, ali je izkazano, da ima kateri od teh podpisnikov kot posameznik pravico za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi udeleževati se tega postopka. Vendar ne iz tožbenih navedb ne iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi kateri od posameznikov, katerih pritožba je bila zavržena, izpolnjeval pogoje za udeležbo v upravnem postopku, torej posebne okoliščine (na primer zaradi pravno relevantne bližine posega in podobno), ki pa morajo biti izrecno izkazane. Teh okoliščin po presoji sodišča tožeče stranke niso izkazale.

Tožena stranka je po navedenem pravilno ugotovila dejansko stanje in uporabila materialno pravo, prav tako pa tudi pravilno uporabila določbe ZUP, zato je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo.