UPRS Sodba U 2154/2002

Tožba se zavrne. Predlogu za oprostitev plačila sodnih taks se ne ugodi.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A, Izpostave B, s katero ji je bila v postopku odmere davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 1997 ugotovljena davčna osnova v višini 9.269.678,00 SIT in odmerjen davek iz dejavnosti v znesku 2.551.983,00 SIT. Svojo odločitev utemeljuje z ugotovitvijo, da temelji izpodbijana odločba na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju ter na pravilni uporabi materialnega in procesnega zakona. Ugovor, da sta izpodbijana odločba in postopek pred njeno izdajo nezakonita, ker temeljita na nezakonito pridobljenih listinah, zavrača kot neutemeljen. Zoper odločitev prvostopnega organa, da v postopku upošteva poslovne listine, ki jih je zasegel in davčnemu organu odstopil Urad kriminalistične službe Uprave za notranje zadeve A, nima pomislekov. Že po določbi 30. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 97/01, v nadaljevanju: ZDavP) ima davčni organ pravico pridobiti vse podatke, ki so potrebni za ugotovitev, odmero in izterjavo davčnih obveznosti, tako od fizičnih kot tudi od pravnih oseb. Zakonske dikcije, da morajo navedeni organi in organizacije podatke dati davčnemu organu na njegovo zahtevo, po mnenju tožene stranke ne gre tolmačiti tako po črki besedila, da brez izrecne zahteve tega ne bi smeli storiti, ampak navedeno besedilo pomeni, da zahteve po posredovanju podatkov davčnemu organu ne morejo odkloniti. Poudarja še, da sta Ministrstvo za finance, Davčna uprava Republike Slovenije in Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, skladno z določili Zakona o upravi (Uradni list RS, št. 67/94), 145. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 do 72/98), 23. člena Zakona o policiji (Uradni list RS, št.49/98), 20. člena Zakona o davčni službi (Uradni list RS, št. 16/96 do 79/01) ter 62. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 97/01) sklenila sporazum o medsebojnem sodelovanju, katerega osnovni namen je povečanje učinkovitosti davčnega nadzora, sodelovanje pri načrtovanju in usklajevanju nalog, zagotavljanju tehničnih in drugih pomoči pri svojem delu, ter izmenjavi podatkov in informacij za učinkovito izvedbo postopkov. Dokumentacija, ki je bila izročena davčnemu organu, je bila sicer pridobljena v policijskem postopku, vendar je bil le-ta s strani sodišča odobren. Upravičenosti do uporabe tako pridobljenih listin v davčnem postopku po mnenju tožene stranke tudi ne spremeni dejstvo, da je bila kazenska ovadba zoper A. A., v zvezi s katero so bile pridobljene sporne listine, kasneje zavržena. Dejstvo je, da navedene listine obstajajo in kažejo na poslovanje (pri)tožnice, ki vpliva na višino davčne osnove za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti. Po 19. členu Zakona o davčni službi ima davčni inšpektor pri opravljanju inšpekcijskega pregleda, zato da bi ugotovil višino davčne obveznosti, pravico pregledati poslovne prostore in druge prostore, ki se uporabljajo za opravljanje dejavnosti, naprave, blago, stvari, predmete, poslovne knjige, pogodbe, listine in druge dokumente, ki omogočajo vpogled v poslovanje davčnega zavezanca, zakon pa ne določa, da so to lahko le listine in ostala dokazila, ki jih v davčnem postopku predloži davčni zavezanec. Takih določb tudi nima Zakon o davčnem postopku.

Kot neutemeljen zavrača tudi pritožbeni ugovor napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga (pri)tožnica uveljavlja pavšalno in le v povezavi z ugovorom, da je le-to ugotovljeno z nezakonito in neustavno uporabo odstopljenih listin.

Tožnica odločbo izpodbija s tožbo v upravnem sporu. Vztraja pri ugovoru nezakonite uporabe listin, ki so bile pridobljene pri hišni preiskavi. Listine je, kar izhaja tudi iz izpodbijane odločbe, policija davčnemu organu odstopila v nasprotju z določbo 217. člena ZKP. S tem je podana takšna absolutna kršitev ZKP, ki ekskulpira tako obdolženca kot tudi davčno zavezanko v postopku odmere davka od dohodkov iz dejavnosti. Pravilno in zakonito bi bilo, da bi policija zasežene listine oziroma predmete poslala državnemu tožilcu ali ga o tem vsaj obvestila, tožilstvo pa bi zadevo posredovalo na davčni urad. Navedeni postopek pa je nezakonit, zato so nezakonite tudi vse nadaljnje izvedene odločbe, kot npr. izpodbijana odločba, saj izhajajo iz tako nepravilne, kot tudi nezakonite uporabe 217. člena ZKP. -Da je celoten postopek nezakonit in da je davčni organ na nezakonit način prišel do listin, ki so bile pridobljene nezakonito pa tožeča stranka utemeljuje s tem, da so bile listine, ki so temelj izpodbijani odločbi, najdene v prostorih, ki jih je uporabljal B. B., ki pa v sklepu o preiskavi ni bil naveden in je bilo evidentno jasno in policiji tudi predočeno, da gre za sobo, ki jo uporablja tretja oseba in ne A. A., kar še dodatno utemeljuje nezakonitost hišne preiskave, saj se je s konkretno hišno preiskavo v sobi, ki jo je uporabljal B. B. poseglo v njegove z ustavo zavarovane pravice do zasebnosti, njegovih stanovanjskih prostorov in je policija, ko je izvajala hišno preiskavo, kljub temu, da je bila na to opozorjena, vstopila v to sobo, kar ima za posledico ekskluzijo davčne zavezanke tako v kazenskem kot tudi v davčnem postopku. Na tej podlagi predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Istočasno tožeča stranka sodišče prosi tudi za oprostitev plačila sodnih taks, saj finančno oziroma premoženjsko stanje v kakršnem se nahaja, ne omogoča, da bi tožeča stranka lahko krila stroške tega postopka. Listine v zvezi s tem predlogom bo tožeča stranka predložila naknadno. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in pri razlogih zanjo ter predlaga zavrnitev tožbe. Državno pravobranilstvo je kot zastopnik javnega interesa svojo udeležbo v tem postopku priglasilo z vlogo ...

Tožba ni utemeljena.

O upravičenosti davčnega organa, da skladno z določbami ZDavP in ZDS v postopku odmere davčne obveznosti uporabi listine, odstopljene od drugega državnega organa, tudi sodišče ne dvomi. Zatrjevana kršitev v postopku odstopanja listin lahko po presoji sodišča predstavlja le kršitev pravil kazenskega procesnega zakona, kar ni predmet odločanja davčnih organov in kar na zakonitost odločb, izdanih v davčnih postopkih, ne more imeti vpliva, če ne gre za kršitve, ki bi narekovale uporabo izrednih pravnih sredstev po določbah ZDavP in ZUP. Drugačno stališče bi namreč pomenilo legalizacijo skrivanja davčno relevantnih listin in onemogočalo izvedbo postopkov v pristojnosti davčnih organov. Da bi policija s kršitvijo določbe 217. člena ZKP kršila ustavno določene človekove pravice in svoboščine pa tožnik niti ne zatrjuje. Ekskluzijo dokazov določa le ZKP kot eno od sredstev, ki omogoča pošten in zakonit kazenski postopek in vzpostavitev enakosti orožij obeh strani v kazenskem postopku, ki preprečuje uporabo nezakonito pridobljenih dokazov v kazenskem postopku (Up-62/99 z dne 4.7.2000). Ekskluzija dokazov v kazenskem postopku obenem zagotavlja uresničevanje ustavno zagotovljenega privilegija zoper samoobtožbo iz 29. člena Ustave RS. Drugače kot v kazenskem postopku je stranka v upravnem postopku, tudi če je ta naperjen v njeno škodo, dolžna govoriti resnico. ZUP in ZDavP o ekskluziji dokazov, ki jo uveljavlja tožeča stranka, ne govorita. Tožnikova zahteva po ekskluziji v opravljeni hišni preiskavi zaseženih in v davčnem postopku uporabljenih dokazov zaradi njihove potencialne ustavnopravne spornosti bi bila na navedeni podlagi morda lahko utemeljena le, če bi že v času odločanja o zadevi bile izkazane okoliščine, ki predstavljajo podlago za uporabo izrednih pravnih sredstev po določbah ZUP in ZDavP - če bi bilo ustrezno izkazano, da je policija z zasegom spornih listin v opravljeni preiskavi kršila kakšno ustavno pravico z dejanjem, ki ima znake kaznivega dejanja. Tega pa tožnik ni zatrjeval v davčnem postopku, niti ne zatrjuje v tožbi. V pripombah na zapisnik in v pritožbi se je tožnik sicer skliceval na kršitev pravice nedotakljivosti stanovanja po 36. členu Ustave RS, ki pa je ni z ničemer izkazal in za svoje navedbe tudi ni ponudil nikakršnih dokazov. Dokaz z zaslišanjem prič B. B. in A. A., tožnik torej prvič predlaga šele v tožbi, ne da bi pojasnil, zakaj tega dokaza ni predlagal že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe. Sodišče zato dokazni predlog zavrača tudi kot nedopustno tožbeno novoto po določbi tretjega odstavka 14. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, v nadaljevanju: ZUS). Ker je glede na navedeno izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Predlogu za oprostitev plačila sodnih taks sodišče ni ugodilo. Stranka dokazil, katerih naknadno predložitev je v predlogu napovedala, sodišču ni predložila. V zadevi, ki se pri tem sodišču vodi pod opr. št. U ... je na poziv sodišča predložila potrdilo o premoženjskem stanju zase in za A. A., plačilne liste za A. A. za mesece maj, junij in julij 2003, povzetek osebnih prejemkov tožnice za obdobje od 1.1.2002 do 31.12.2002, odločbo o odmeri dohodnine za A. A. za leto 2002, odločbo o odmeri dohodnine za tožnico za leto 2001 ter izjavo tožnice z dne 5.9.2003, da v letu 2003 ni bila zaposlena in ni prejela osebnega dohodka ter da ni lastnica vrednostnih papirjev. Tudi ob upoštevanju navedenih dokazil in podatkov sodnega registra, ki jih je sodišče pridobilo uradoma, sodišče ugotavlja, da pogoji, ki jih za oprostitev plačila sodnih taks predpisuje 13. člen ZST, niso izkazani. Iz odločbe o odmeri dohodnine za tožnico za leto 2001 je razvidno, da je tožnica v letu 2001 prejela plačo in nadomestilo plače v višini 1.273.139,00 SIT, v obdobju zadnjih treh mesecev pred vložitvijo predloga pa prejemala plačo in nadomestilo plače v mesečnem znesku okoli 50.000,00 SIT. Odločbe o dohodnini za A. A. za leto 2001 tožeča stranka ni predložila, prav tako pa so v celoti neizkazani njegovi prejemki v relevantnem obdobju treh mesecev pred vložitvijo predloga. Nepopolni so tudi podatki o premoženjskem stanju tožnice in njenih družinskih članov, saj iz njih ne izhaja, da je A. A. lastnik poslovnega deleža v družbi C. d.o.o., izplačevalki prejemkov tožeče stranke.