VSL sodba in sklep I Cp 2478/2012

Pritožbi tožnikov se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločitvi o temelju odškodninske odgovornosti toženca z vmesno sodbo delno spremeni tako, da se ugotovi odškodninska odgovornost toženca za 20% škode tožnikov.

V preostalem delu (glede odgovornosti toženca po temelju za preostalih 80%) se pritožba tožnikov zavrne in potrdi izpodbijana sodba.

Zaradi odločitve o znesku tožbenega zahtevka in o stroških postopka se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim so tožniki od toženca zahtevali plačilo odškodnine, in sicer B. Š. 4.500,00 EUR, mld. A. Š. 3.000,00 EUR in mld. S. Š. 1.500,00 EUR, vsi z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 3. 4. 2009 do plačila (1. točka izreka) in tožnikom naložilo, da morajo tožencu solidarno plačati pravdne stroške v znesku 1.960,94 EUR v 15-ih dneh po prejemu sodbe, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka do plačila (2. točka izreka).

Proti navedeni sodbi so se pravočasno pritožili tožniki in navedli, da izpodbijana sodba temeljni na zmotni ugotovitvi, da je viličar, last toženca, v katerega se je zaletela D. J., v času nesreče stal na mestu. Sodišče je do takega zaključka prišlo predvsem na podlagi izvedeniškega mnenja, tožniki pa se s tem ne strinjajo in trdijo, da je toženec z viličarjem tik pred nesrečo zapeljal s svojega dvorišča na glavno cesto, po kateri je pripeljala D. J. in povzročil prometno nesrečo. Da viličar v času prometne nesreče ni stal na mestu, sta potrdili B. in A. Š., pa tudi voznica vozila D. J.. Premikanje viličarja je videl tudi D. Š., ki je tja prišel praktično takoj po nesreči, saj se je s svojim vozilom peljal kakšnim 100 m za sestro D. J.. Sodišče prve stopnje ni imelo utemeljenih razlogov, da tožnicama in pričama ne bi verjelo, v sodbi tudi ni pojasnjeno, zakaj jim ne verjame. Njihovih izpovedb sodišče niti ni dokazno ocenilo in zgolj prejelo zaključek izvedenca cestnoprometne stroke, ki je menil, da se viličar ni gibal oziroma je stal na mestu. Tudi v postopku zaslišana policista sta povedala, da je bilo takrat na kraju samem, ko sta nesrečo obravnavala, rečeno, da so Romkinje, ki so se vozile v vozilu Twingo, peljale po cesti, ko je vzvratno pripeljal z viličarjem na cesto toženec. Takšen način nesreče izhaja tudi zapisnika PU Novo mesto, PU Šentjernej in je bil iz tega razloga tudi vložen predlog zaradi prekrška – povzročitve prometne nezgode druge kategorije. Poleg tega sta policista odredila tožencu preizkus alkoholiziranosti, ki gotovo ne bi bil odrejen, če v kritičnem času ne bi upravljal oziroma vozil viličarja. Da se je toženec zavedal svoje krivde izhaja tudi iz izpovedbe toženčeve priče J. O., ki je imel v času nesreče parkiran avto na drugi strani ceste. Ko je prišlo do nesreče, je avto D. J. zaneslo na levo in je trčilo v avto priče. J. O. je povedal, da je odškodnino glede svojega poškodovanega avtomobila uredil tako, da je toženec avto od njega kupil. S takim ravnanjem je pravzaprav priznal svojo odgovornost za prometno nesrečo in v njej nastalo škodo. Sicer pa bi bila podana odškodninska odgovornost toženca tudi v primeru, če bi toženčev viličar res zgolj stal. Izvedenec je namreč ugotovil, da je bil viličar v času prometne nesreče vsaj 1,5 metra na voznem pasu voznice, ki je bil širok le 1,85 metra. Tudi če bi toženec pustil viličar samo krajši čas stati na cestišču, bi bila podana njegova odškodninska odgovornost, saj bi prišlo do kršitve določb člena 52 in 57 ZVCP. V členu 52/2 ZVCP je namreč določeno, da sme biti vozilo, ki obstane na cesti oddaljeno od roba največ 30 cm. Poleg tega pa je toženec kršil, kar tudi sam priznava, še določilo člena 57 ZVCP, ki zahteva, da voznik, ki na cestišču ustavi vozilo, postavi ustrezne znake. Tožeča stranka je tudi predlagala, da se zasliši R.Š., v izpodbijani sodbi pa ni nobenih razlogov, zakaj ta dokaz ni bil izveden.

V odgovoru na pritožbo je toženec opozoril, da iz ugotovitev in zaključkov sodnega izvedenca izhaja, da je do naleta osebnega avtomobila Twingo prišlo v mirujoči viličar, da je bila vidljivost v smeri vožnje voznice Twinga relativno dobra in je znašala okrog 125 metrov, da preglednost na cesti ni bila v ničemer ovirana, kar pomeni, da je vzrok za nastanek prometne nezgode v celoti na strani voznice Twinga, ki v času vožnje ni bila dovolj pozorna na cesto pred seboj. Cesta je J. dobro poznana, po njej se vsakodnevno večkrat vozi, večkrat se je po njej peljala tudi kritičnega dne pred nezgodo in celo sama je izjavila, da je garaža toženca dobro vidna in da toženec pred garažo večkrat vozi z viličarjem. Situacija na dvorišču toženca je bila J. dobro znana in viličar zato ni mogel predstavljati nepričakovane ovire, še posebej zato, ker je J. z reagiranjem začela 13 metrov pred viličarjem, čeprav ga je videla že na bistveno večji oddaljenosti. Priča D. Š. se času trčenja ni vozil za vozilom D. J. in trčenja ni mogla videti. Sodišče je pričo R. Š. večkrat povabilo na zaslišanje, vendar se je opravičil in se v celoti skliceval na izpovedbo, ki jo je kot priča že podal v prekrškovnem postopku. Oprava preizkusa alkoholiziranosti nima nobenega vpliva na temelj škodnega dogodka, toženec je v postopku s policisti aktivno sodeloval in preizkus alkoholiziranosti opravil zgolj zato, ker je pred nezgodo viličar postavil pred garažo. Toženec ni poravnal škode na vozilu J. O. zato, ker bi se zavedal svoje krivde, vozilo je odkupil dejansko toženčev sin in to zato, ker je vozilo potreboval in ker se ukvarja s popravili vozil.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožniki so utemeljenost svojega tožbenega zahtevka gradili na trditvi, da je toženec dne 21. 7. 2008 z viličarjem nenadoma pripeljal s stranske ceste na glavno cesto in povzročil prometno nesrečo, v kateri so se tožniki poškodovali kot sopotniki v vozilu D. J., v katerega je trčil. Toženec je v nasprotju s tem trdil, da se delovni stroj ni premikal in da ni bil v pogonu ter da se je D. J. vanj zaletela namenoma.

Sodišče prve stopnje je pravilno najprej ugotavljalo ali se je viličar premikal oziroma ali gre za situacijo iz 154. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki ureja odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila (1). Ker je bilo v postopku sporno, ali se je vozilo toženca (viličar (2)) premikalo, je sodišče prve stopnje za razjasnitev tega dejstva zaslišalo stranke in priče ter postavilo izvedenca cestnoprometne stroke, ob nasprotujočih si izpovedbah strank in prič pa odločitev pravilno oprlo na ugotovitve izvedenca. Neutemeljene so pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, zakaj ne verjame tožnicama in priči D. Š.. V 8. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje izrecno navedlo, da je zaključek izvedenca (ki je ugotovil, da je viličar v času trčenja miroval) sprejelo tudi zato, ker je ocenilo kot nesprejemljivo izpovedbo tožnice in njej naklonjenih prič, da naj bi viličar pripeljal iz garaže, saj je to glede na širino kontejnerja, ki se je na njem že nahajal v času nezgode, nemogoče. Ker je v postopku zanesljivo ugotovljeno, da ni šlo za nezgodo, ki bi nastala ob situaciji dveh premikajočih se vozil, tožnicam ni uspelo dokazati v tožbi zatrjevanega temelja odškodninske odgovornosti in sicer, da je toženec z viličarjem nenadoma pripeljal s stranske ceste na glavno cesto in povzročil prometno nesrečo. Ker odločitev sodišča prve stopnje temelji na izvedenskem mnenju (ki mu tožniki sploh ne oporekajo), zaslišanje priče R. Š. ni bilo potrebno, poleg tega pa je sodišče prve stopnje prebralo njegovo izpovedbo iz postopka o prekršku, priča pa je sodišču dvakrat pisno sporočila, da pri tej izpovedbi vztraja. Nenazadnje tožniki do zaključka postopka pred sodiščem prve stopnje niso izrecno ugovarjali, da vztrajajo tudi pri neposrednem zaslišanju priče oziroma uveljavljali zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka (prim. 286.b člen ZPP). Prepričljivega zaključka sodišča prve stopnje, da je vozilo toženca v času nezgode mirovalo, ne morejo omajati niti pritožbene trditve, da je toženec opravil preizkus alkoholiziranosti (ki mu po mnenju tožnikov ne bi bil odrejen, če toženec ne bi takrat vozil viličarja) in da je z odkupom v trčenju poškodovanega avtomobila priče J. O. priznal svojo krivdo. Šteje se torej za ugotovljeno, da se viličar ni premikal, da bi bil v obratovanju (3)(npr. razkladanje in nakladanje na dvorišču) pa tožniki niso niti trdili.

Ker ni šlo za nesrečo premikajočih se motornih vozil, je sodišče prve stopnje kot materialno pravno podlago izključilo 154. člen OZ in nadaljevalo z ugotavljanjem obstoja odškodninske odgovornosti po 131. člena OZ. Zaključilo je, da je toženec ravnal nepravilno, ker je bil viličar postavljen tako, da je zasedal pretežni del voznega pasu v smeri vožnje osebnega avtomobila, da pa je voznica osebnega avtomobila v celoti kriva za prometno nezgodo, ker ni bila pri vožnji dovolj pazljiva, saj je bil položaj viličarja ob dobri vidljivosti, suhem cestišču, v redkem prometu in v znanem okolju viden na razdalji najmanj 120 metrov. Ob takih ugotovitvah pa je treba pritrditi pritožbi, da je toženec s svojim protipravnim ravnanjem povzročil nevarno situacijo in da tudi sam nosi odgovornost za nastalo škodo. Gre torej za položaj, ko je več oseb oseb odgovornih za isto škodo. Splošno izhodišče je, da za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno (prvi odstavek 186. člena OZ). Vendar pa se v primeru, kot je obravnavan, ko je škodo povzročilo več oseb, ki so delovale neodvisno ena od druge (brez skupnega namena povzročiti škodo), lahko posamezni povzročitelj škode v razmerju do oškodovanca (delno) razbremeni odškodninske odgovornosti v delu, za katerega dokaže, da je k škodi prispeval drug povzročitelj (tretji odstavek 186. člena OZ (4)).

Člen 52 ZVCP-1 določa, da mora biti na vozišču ustavljeno ali parkirano vozilo vzporedno z robom vozišča in sme biti oddaljeno od roba največ 30 cm, razen če je drugače določeno s predpisano prometno signalizacijo. V postopku je bilo ugotovljeno, da je viličar v času nezgode zasedal 1,5 metra vozišča (skupna širina znaša 3,70 metra), s tem, da je širina neoznačenega dela voznega pasu, po katerem je pripeljala voznica osebnega avtomobila, 1,85 metra. Toženec bi se lahko v celoti razbremenil odgovornosti le, če njegovo nedopustno ravnanje ne bi bilo v adekvatni vzročni zvezi z nesrečo. Da bi voznica osebnega avtomobila namenoma trčila v viličarja (kot je bilo zatrjevano v odgovoru na tožbo) v postopku ni bilo dokazano, obstoj vzročne zveze med ravnanjem toženca in nastalo škodo pa nedvomno obstaja. Res ni običajno, da se kdo zaleti v oviro velikih dimenzij, ki je vidna že najmanj 120 metrov prej, vendar za obstoj adekvatne vzročne zveze zadošča, da je ravnanje povzročitelja (toženca) povečalo možnost nastanka škode. V konkretnem primeru je ravnanje toženca, ki je pustil viličarja pred garažo tako, da je namesto dovoljenih 30 cm zasedal kar 1,5 metra vozišča (oziroma veliko večino voznega pasu, po katerem je pripeljala D. J.), nedvomno povečalo možnost nastanka take škode, kot je nastala v obravnavanem primeru. Po drugi strani pa je bila vožnja voznice osebnega avtomobila skrajno neskrbna. Po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje je garaža toženca na daleč vidna, v kritičnem času je bila vidljivost dobra, vozišče suho in promet redek, tako da je bil položaj viličarja voznici znan najmanj 120 metrov pred mestom trčenja. Z zaviranjem je začela 13 metrov pred oviro na vozišču, kar lahko pomeni le, da je šele takrat opazila viličarja, ki je glede na dimenzije (skupna dolžina viličarja skupaj z naloženim kontejnerjem je znašala cca 6 m) predstavljal že na daleč opazno oviro. Poleg tega je voznica D. J. cesto dobro poznala, ker se tam vsak dan vozi iz romskega naselja, garaža toženca je po njenih besedah (izpovedba na l. št. 29) vidna na daleč, da je čisto blizu ceste in da, če pripelje kaj iz garaže, se tega ne more pravočasno videti. Navedeno pomeni, da je bila ovira pred toženčevo garažo zanjo več kot predvidljiva. Ker ni dokazano, da bi se v viličarja zaletela namenoma, torej ni mogoče zaključiti drugega, kot da od trenutka, ko bi lahko oviro opazila (120 metrov prej) do trenutka zaviranja (13 metrov prej) sploh ni opazovala ceste, kar je v nasprotju z najosnovnejšimi načeli cestnega prometa. Glede na povedano je treba pri povzročeni škodi tožencu pripisati 20% delež.

Škodo sta torej povzročila toženec in voznica osebnega avtomobila, po oceni višjega sodišča pa je toženec uspel dokazati bistveno večji prispevek voznice osebnega avtomobila in se v enakem obsegu razbremeniti odškodninske odgovornosti. Višje sodišče je zato izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je iz razlogov smotrnosti izdalo vmesno sodbe glede podlage tožbenega zahtevka (prvi odstavek 315. člena ZPP v zvezi s peto alinejo 358. člena ZPP) in v preostalem zavrnilnem delu glede podlage (80% toženčeve odgovornosti) potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka (ob upoštevanju odločitve v vmesni sodbi) in stroških postopka pa je zadevo vrnilo v nadaljnji postopek.

Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. členu ZPP.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Če bi bilo to izkazano, bi bila oba imetnika motornih vozil za škodo odgovorna solidarno (četrti odstavek 154. člen OZ), v razmerju do oškodovanca pa se delež krivde ne bi ugotavljal.

(2) V okvir pojma motornega vozila spada tudi delovni stroj, ker je bistveno, da se lahko premika s pomočjo lastnega motorja.

(3) In zaradi tega vir povečane nevarnosti ter razlog za uporabo pravil o objektivni odgovornosti.

(4) Uporaba argumenta a contrario.