VSL sodba II Cp 3322/2012

I. Pritožbi toženih strank se delno ugodi in se sodba spremeni tako, da se v I. izreka zneski spremenijo tako, da se v prvi alinei pri prvotožnici znesek 5.943,09 spremeni na pravilni znesek 4.308,50 EUR, v drugi alinei za tretjega tožnika znesek 834,58 EUR nadomesti s pravilnim zneskom 300,00 EUR, pri četrtemu tožniku se znesek 834,58 EUR spremeni na pravilni znesek 300,00 EUR in pri III. izreka se znesek odškodnine drugemu tožniku spremeni iz 1.093,30 EUR na pravilen znesek 558,72 EUR.

II. Izrek o pravnih stroških (6. točka izreka) pa se spremeni tako, da glasi: „Vsaka stranka „krije svoje stroške pritožbenega postopka.“

III. V preostalem delu se pritožbi toženih strank zavrneta kot neutemeljeni in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Tožeče stranke so solidarno dolžne plačati prvotoženi stranki stroške pritožbenega postopka 50,33 EUR v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

V. Tožeče stranke so dolžne plačati drugotoženi stranki stroške pritožbenega postopka 310,60 EUR, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

1Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku prvotožeče stranke in toženima strankama naložilo solidarno plačilo odškodnine 5.943,09 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24. 3. 2003 dalje do plačila. Tretjemu tožniku Je. R. je prisodilo odškodnino 834,58 EUR z zamudnimi obrestmi in četrtotožniku (ml. J. R.) enako odškodnino. Drugotoženi stranki je naložilo plačilo za škodo drugotožnika v znesku 1.093,30 EUR z enakimi zamudnimi obrestmi. Višje tožbene zahtevke je zavrnilo. Zahtevek drugotožnika proti prvotoženi stranki je zavrnilo. Toženima strankama je naložilo solidarno plačilo 2.787,10 EUR pravdnih stroškov.

2Proti delu sodbe, s katerim ni uspela, vlaga pritožbo Z., d.d.. Ker je izključno odgovoren zavarovanec drugotožene stranke, je zmotno naloženo prvotoženi stranki solidarno plačilo odškodnine. Podrejeno pa izpodbija tudi višino prisojene odškodnine. Sodišče bi moralo uporabiti materialno pravo, ki velja v Republiki Hrvaški. Tretji in četrti tožnik nista upravičena za odškodnino za strah, ker nista bila telesno poškodovana. Sicer pa tudi prisojena odškodnina močno presega pravni standard pravične denarne odškodnine po hrvaški sodni praksi. Gre za kriterije, ki so bili sprejeti na seji Vrhovnega sodišča RH 29. 11. 2002. Glede prvotožnice je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da ima trajne posledice. Poškodba je pustila zgolj deficit gibljivosti vratne hrbtenice in občasne glavobole, kar je minimalno, zato je previsoka odškodnina. Enako za fizične bolečine in nevšečnosti ter strah. Zahtevek za materialno škodo za tožnico ni izkazan. Za tretje in četrtotoženega bi šla odškodnina le v višini 250,00 EUR, za tožnico pa 1.000,00 EUR. V skladu s hrvaškim pravom zakonite zamudne obresti tečejo od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje. Napačno je sodišče naložilo solidarno plačilo pravdnih stroškov, saj ti niso stali enako in niso solidarna zaveza. Prvotožena stranka je plačala izvedenca cestnoprometne stroke.

3Proti delu, s katerim ni uspela, vlaga pritožbo drugotožena stranka. Povzema sodbo. Vztraja, da bi bilo treba upoštevati ugovor drugotožene stranke glede izključitve njene odgovornosti po prvem odstavku 192. člena ZOO. Izvedenec je ugotovil, da drugotožniku ni mogoče očitati soprispevka k nastanku škode in da so vzroki za nesrečo na strani voznika tovornega vozila. Iz izjave voznika tovornega vozila, I. B., ki ga je drugotožena stranka podala, izhaja, da je po razsutju peska takoj ustavil, zavaroval mesto razsutega vozila za varnostnim trikotnikom in umaknil vozila izven cestišča ter obvestil policijo, ki je nato obvestila cesto službo za odstranitev peska. Neposredno zatem je z veliko hitrostjo pripeljal drugotožnik, zavrl in zato ga je zaneslo na levo stran cestišča, kjer je trčil v vozilo znamke Kia. Voznik je vozil prehitro in je vsaj sokriv v višini 25 %. Prisojene odškodnine so previsoke tudi po kriterijih pravične denarne odškodnine zaradi telesnih poškodb, kar je bilo sprejeto na Vrhovnem sodišču RH v obliki pravnih kriterijev. Kriteriji so z dne 29. 11. 2002, vendar bi jih bilo treba uporabiti. Sodba se na to sicer sklicuje, vendar nima bistvenih razlogov. Sodišče je priznalo previsoko odškodnino za telesne bolečine M. R. Odškodnina za močne bolečine znaša 50,00 EUR na dan, za srednje močne 30,00 EUR in za blage 9,00 EUR na dan. Odškodnina za strah 834,59 EUR je pravno tako previsoka po kriterijih Vrhovnega sodišča R Hrvaške. Šla bi jim le odškodnina 2.200,00 kun do 30.000,00 kun. Po kriterijih hrvaškega sodišča bi se morala tožnica zdraviti pri psihologu ali psihiatru, če bi želela prejeti odškodnino iz tega naslova. Previsoka je odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti oziroma je neupravičena. Gre za minimalen deficit vratne hrbtenice in minimalne okrnjene funkcionalne posledice. Po mnenju Vrhovnega sodišča ne bi bila upravičena do odškodnine, saj do 25 % invalidnosti oškodovanec dobi 1.013,00 EUR za vsakih 10 %. Drugemu, tretjemu in četrtemu tožniku ne gre odškodnina za strah. Niso utrpeli poškodb in sodna praksa hrvaških sodišč odškodnine za strah ne priznava, če ne trpijo telesnih poškodb. Res je, da tožniki živijo v Sloveniji, vendar je odločilno, da ima drugotožena stranka sedež v R Hrvaški in tam posluje in da so na hrvaški nižje odškodnine. Tek zamudnih obresti je napačen. Po hrvaškem pravu gredo po prejšnjem ZOO zamudne obresti od glavne obravnave dalje. To določa 189/2 člen ZOO. Tudi slovenska sodna praksa priznava za te primere zakonite zamudne obresti od glavne obravnave dalje. Pa še to so bile zmanjšane za temeljno obrestno mero. Hrvaški ZOO je bil sprejet v letu 2005 in pričel veljati 1. 1. 2006. Pritožuje se zoper odločitev o pravdnih stroških. Tožeča stranka ni uspela do te višine, ampak je uspeh tožene stranke višji.

Na vročeni pritožbi tožeča stranka ni odgovorila.

4Pritožbi sta delno utemeljeni glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

O temelju odgovornosti toženih strank:

5Sodišče prve stopnje se je glede odgovornosti za nepogodbeno odškodninsko odgovornost pravilno oprlo na določbe Haaške konvencije, ki jo je ratificirala Republika Slovenija 22. 5. 1992 (Uradni list RS – MP, št. 2/93). Po tretjem členu se za škode po prometnih nesrečah uporablja zakon države, v kateri se je nesreča pripetila. Haaško konvencijo sta podpisali tako Slovenija kot Hrvaška in zato se je sodišče prve stopnje pri presoji odgovornosti oprlo na hrvaške predpise. V času prometne nesreče (26 .6. 2002) je veljal Zakon o obveznim odnosima (ZOO) (pri nas prejšnji ZOR), ki se v Republiki Hrvaški od njene osamosvojitve naprej uporablja na podlagi Zakona o preuzimanju Zakona o obveznim odnosima (MN št. 53/91). 178. člen ZOO je bil merodajen za presojo odgovornosti pri nesreči premikajočih se motornih vozil. Za sopotnike je veljal četrti odstavek 178. člena, ki je določal, da za škodo, ki jo pretrpijo drugi, odgovarjata imetnika motornih vozil solidarno. To pomeni, da za sopotnika ni pomembno, ali je izključna odgovornost enega izmed voznikov. Pomembno je, da so sopotniki poškodovani v motornem vozilu, ki je nevarna stvar in da torej sami lahko odgovarjajo le krivdno. Sopotnikom ni kaj očitati, zato je pravilno, da toženi stranki odgovarjata sopotnikom solidarno. Eden izmed imetnikov v prometni nesreči udeleženih motornih vozil ni „tretji“ iz drugega odstavka 178. člena OZ. Zato je ugovor izključne krivde enega izmed dveh imetnikov motornega vozila v razmerju do sopotnikov v sodni praksi pravilno zavrnjen.

6Vendar je v razmerju do drugotožnika pomembno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je za prometno nesrečo izključno kriv voznik kamiona. Dokazni oceni sodišča prve stopnje glede odgovornosti voznika kamiona pritožbeno sodišče nima kaj dodati in se zato v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje pod točko 13 do 16.V pritožbi drugotožena stranka trdi, da če bi sodišče upoštevalo izjavo zavarovalnici voznika kamiona, bi moralo ugotoviti, da je voznik kamiona postavil trikotnik in zavaroval vozilo in da je torej drugotožnik vozil prehitro. Izvedenec cestnoprometne stroke je opravil analizo poteka prometne nesreče. V listinah, katere je pregledal, ni označeno, da bi voznik kamiona postavil trikotnik. Izvedenec je opravil izvedeniško mnenje na podlagi podatkov sodnika za prekrške in na podlagi zaslišanih strank in prič. Izvedenec je v izvedeniškem mnenju povzel podatke o nesreči in poteku iz zapisnika PP Krk in tudi izjavo zavarovanca drugotožene stranke (list. št. 82). Tam je bila izjava drugačna. Drugotožena stranka bi morala, ko je prejela izvedeniško mnenje, zahtevati, da izvedenec odgovori na v pritožbi izpostavljene navedbe. Pripombe drugotožene stranke so v pripravljalnem spisu z dne 14. 2. 2012 in teh pripomb drugotožena stranka ni dala. Pač pa je treba pritožnici odgovoriti, da je na zaslišanju drugotožnika sodišče izpostavilo tudi izpoved voznika I. B., kot ga sedaj izpostavi pritožba, in da je to drugotožeča stranka zanikala (list. št. 67). Tako se izkaže, da je izvedeniško mnenje opravljeno na podlagi ustreznih podatkov in da je s tem drugotožena stranka imela dosti možnosti, da se o vseh za njo pomembnih dejstvih izjavi. Izvedenec je tudi korektno odgovoril na vse pripombe drugotožene stranke (primerjaj dodatno izvedeniško mnenje na list. št. 120 do 127) in da drugotožena stranka na to ni imela več pripomb. Sodba ima razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih. Tako se izkaže, da je drugotožena stranka kot zavarovalnica tovornjaka odgovorna drugotoženiku po določbi prvega odstavka 178. člena ZOO in da ni sokrivde drugotožnika za nastalo prometno nesrečo in lastno škodo. Zato je bil tudi zahtevek drugotožnika proti prvotoženi stranki utemeljeno zavrnjen in je bila naložena odškodnina v plačilo le drugotoženi stranki.

7Obe toženi stranki trdita, da so prisojene odškodnine iz naslova nepremoženjske škode previsoke, ker je treba uporabiti hrvaško pravo oziroma določbe ZOO iz 179. člena, ki določa, denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Obe toženi stranki trdita, da prvotožnica ni utrpela takšnih posledic, ki bi jih lahko uvrstili med duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da so te ugotovitve protispisne. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja tožnice in izvedenca medicinske stroke ugotovilo, da ima prvotožnica posledice zaradi zvina vratne hrbtenice, ki se kaže ne le v bolečinah v vratu, ampak tudi v funkcionalnih posledicah. Težave ima zaradi bolečin pri opravljanju domačih opravil, zlasti likanju, kuhanju ali ko se mora višje stegniti. Za takšne ugotovljene trajne posledice ni mogoče trditi, da so minimalne in da niso pravno relevantna škoda. Enako velja za prestane fizične bolečine in za primarni in sekundarni strah. Pri tem se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na ugotovitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi.

8Pač pa imata obe toženi stranki prav, da je prisojena odškodnina prvotožeči stranki iz naslova nepremoženjske škode nekoliko previsoka. Res je treba upoštevati višino odškodnin, ki jih presoja hrvaško sodišče za podobne primere. Stranki sta v spis vložili orientacijske kriterije za ugotavljanje višine nepremoženjske škode, kar je sprejelo Vrhovno sodišče Republike Hrvaške 29. 11. 2002 (priloga B1). Vendar je presoja prestanih fizičnih bolečin pri tožnici taka, da ji je treba priznati takšno denarno odškodnino, kot jo je priznalo sodišče prve stopnje (2.500,00 EUR). Tožnica je prestala res toliko bolečin, kot v pritožbi povzema. Vendar sta pritožbi izpustili dejstvo, da bo tožnica tudi v bodoče imela lahke fizične bolečine. Zato je odmerjena odškodnina primerna. Pač pa je previsoka odškodnina iz naslova ugotovljenih psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ker je bilo treba bodoče bolečine priznati kot pravni naslov fizične bolečine, ni mogoče te škode priznati tudi za pravni naslov duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pač pa je za ugotovljene funkcionalne težave pri vsakodnevnih opravilih primerna denarna odškodnina 1.200,00 EUR. Tožnici je treba priznati tudi odškodnino za prestani primarni in sekundarni strah. Vendar je priznana odškodnina 834,59 EUR nekoliko previsoka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je tožnica res tudi zdravila pri psihiatru, vendar ji ta vrsta škode ni zapustila trajnih posledic. Tudi njene poškodbe niso takšne, da bi bila v strahu za izid zdravljenja v daljšem časovnem obdobju. Zato je primerna odškodnina za strah 300,00 EUR. Tako se izkaže, da je skupaj treba priznati tožnici iz naslova nepremoženjske škode 4.200,00 EUR. Tožnici gre tudi odškodnina 108,50 EUR za premoženjsko škodo. Sodišče je to škodo obrazložilo na podlagi zaslišanja prvotožnice in ocenilo na prisojeni znesek. Toženi stranki pa v zvezi s tem nista predlagali drugega dokaza in zato je sodišče pravilno sledilo tožničinemu zaslišanju.

9Pritožbi trdita, da preostali trije tožniki, ki niso bili fizično poškodovani, ne morejo dobiti odškodnine za strah. Pritožbeno sodišče se pri tem sklicuje na sklep bivše Zvezne skupne seje 15. in 16. 10. 1986 (poročilo VSS 2/86). Za strah je mogoče prisoditi pravično denarno odškodnino, če je bil strah intenziven in je dalj časa trajal. Če je bil intenziven strah kratkotrajen, je mogoče prisoditi odškodnino, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. V tem skupnem mnenju ni izpostavljeno, da bi morali tožniki biti telesno poškodovani. Vsi so izpovedali, da so se na smrt prestrašili oziroma sta za otroke izpovedala starša. Otroci so hodili k materi v posteljo, jokali in tesnoba in strah so trajali tudi še dalj časa med vožnjami, saj sta opozarjala na dogajanje na cesti. Gre torej za intenziven strah, ki je trajal dalj časa in v nekem časovnem obdobju tudi pustil posledice. Enako je izpovedal tudi drugotožnik. Pač pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prisojena odškodnina za vse tri tožnike, ki so utrpeli strah, previsoka. Sprejeta merila na seji Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške so bila sprejeta po prometni nesreči. Vendar tudi, če bi upoštevali merila, ki so bila sprejeta takrat, kakor tudi merila pred tem, je bila primerna odškodnina za takšen strah 300,00 EUR in ne 834,58 EUR, kot je prisodilo sodišče prve stopnje. Glede na čas trajanja, pa tudi na dejstvo, da strah ni pripeljal do posttravmatske stresne motnje, je odškodnina 300,00 EUR primerna.

10Stranki še grajata odločitev o obrestih oziroma glede časa, od katerega tečejo zamudne obresti od nepremoženjske škode. Tu je sodna praksa že zavzela stališče. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre za neposlovno odškodninsko odgovornost zavarovalnic za ravnanje zavarovancev. Gre za nečisto denarno terjatev, kar je tudi urejal ZOO. Po 168. členu in drugem odstavku 324. člena pride dolžnik v zamudo, ko upnik z opominom zahteva izpolnitev obveznosti. Sodišče je ugotovilo, da je bila prva listina oddana na pošto 6.3.2003 in je nato še priznalo 15-dnevni rok za plačilo. Zato je štelo, da je zamuda od 24.3.2003 dalje. Gre za terjatev iz naslova nepremoženjske škode, ki pa se s postavitvijo denarnega zahtevka spremeni v denarno terjatev (277. člen ZOO). Za premoženjsko škodo pa ni šlo za tak zahtevek in ga je sodišče ocenilo na podlagi zaslišanja strank. Sicer pa je treba toženima strankama odgovoriti, da se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (186. člen ZOO). Vendar, ker gre za škodo, ki je bila znana takrat, ko so stranke postavile zahtevek, je sodišče pravilno štelo, da gredo zakonite zamudne obresti tožnikom od zahtevka oziroma v tem primeru 15 dni po postavljenem zahtevku (primerjaj sodbo VSL II Cp 2036/2004). Ker je sodišče druge stopnje delno ugodilo pritožbama in delno spremenilo prisojene odškodnine iz naslova nepremoženjskih škod, je treba spremeniti tudi odločitev o pravdnih stroških. Prvotožena stranka pravilno opozarja, da pravni stroški v takšnem primeru niso solidarna obveznost pravdnih strank. Vendar je pritožbeno sodišče na podlagi primerjave celotnega uspeha vseh pravdnih strank ugotovilo, da je na prvi stopnji treba odločiti o pravdnih stroških tako, da vsaka stranka krije svoje stroške. Pravdni stroški so nastali tako z ugotavljanjem odgovornosti toženih strank kot z ugotavljanjem prava in pravno priznane škode. Vsi so uspeli z delom svojega zahtevka, zato se je pritožbeno sodišče odločilo, da glede na delni uspeh vseh strank odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP). Na pritožbeni stopnji pa je odmerilo pravdne stroške glede na približni uspeh pritožnikov (ena tretjina). Tako znesejo pravdni stroški prvotožene stranke za takso za pritožbo in materialne stroške 167,78 EUR. 30 % tega zneska je 50,33 EUR. Stroški drugotožene stranke znesejo 931,80 EUR, saj je drugotožena stranka priglasila še odvetniške stroške in DDV. 30 % teh stroškov je 310,60 EUR.

11Ker je sodišče prve stopnje v preostalem delu pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo očitanih kršitev določb ZPP in ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba v preostalem delu pritožbi zavrniti in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje.