VSL sodba II Cp 208/2013

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se stroški tožene stranke, naloženi v breme tožeče stranke, znižajo za 666,00 EUR (na 192,00 EUR).

II. V ostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je zahteval: 1.) prenehanje vznemirjanja v njeni lastninski pravici na nepremičnini parc. št. 679 k. o. X, in sicer, da je tožena stranka dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožeče stranke na navedeni nepremičnini; 2.) vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred vznemirjanjem, to je odstranitev vse zemlje in ponovno vzpostavitev dovozne poti do tožnikovega stanovanjskega objekta ter 3.) prepoved takšnega in podobnega vznemirjanja (I. tč. izreka). Obenem je tožniku naložilo, da mora tožencu povrniti pravdne stroške v skupni višini 858,00 EUR v roku 15 dni, z obrestmi v primeru zamude (II. tč. izreka).

2Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh formalnih pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP), predlaga njeno spremembo oziroma razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje, uveljavlja pa tudi povrnitev vseh stroškov, vključno s pritožbenimi. Sodbi očita pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih, pa tudi nasprotje med tem, kar se povzema iz dokazov, ter dokazi samimi (14. in 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP). Iz zapisnika o ogledu je tako razvidno, da je tožnik ocenil, da je nasutja 5 m2, toženec pa 2 m2. Poudarja, da je toženec priznal, da je z bagrom izkopal do mejnika in nato nasipal novo pot z zemljo, peskom in kamenjem, zato bi sodišče ob upoštevanju, da mejnik po zasutju ni bil več viden, toženec pa je tudi priznal, da se na tožnikovi nepremičnini (cca 2 m²) nahaja material z nove poti, moralo zaključiti, da je del tožnikove parcele zasul prav toženec, še zlasti, ker toženec ni ponudil nobenega nasprotnega dokaza. Takšno samovoljno ravnanje toženca pa že samo po sebi (torej ne glede na obseg zasutja) predstavlja vznemirjanje tožnika v izvrševanju njegove lastninske pravice in tožniku ni treba dokazovati, da je bil zaradi zasutja onemogočen v izvrševanju svoje lastninske pravice. Glede ocene, da tožnik ni uspel dokazati, da bi se na njegovi nepremičnini nahajala zemlja, pritožba navaja, da iz priloženih fotografij izhaja, da je bila ob vložitvi tožbe tožnikova nepremičnina zasuta z zemljo, povsem logično pa je, da je v dveh letih na zemlji zrasla tudi trava, obstoječi pesek pa predstavlja del te nasute zemlje. Splošno znano namreč je, da je pesek sestavni del zemlje, če pa sodišče meni drugače, bi moralo tožnika pozvati na konkretizacijo svojih trditvenih navedb, pa tega ni storilo, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka oz. v vsakem primeru sodišče ne bi smelo brez ustreznega strokovnega znanja zaključiti, da pesek ni zemlja in obratno. Nadalje pa je zmoten tudi zaključek sodišča, da uporaba asfaltirane poti od leta 2008 do novembra 2009 ne pomeni krajevno običajnega načina uporabe, tudi zato, ker naj bi se uporabljala brez soglasja lastnika. Sodišče je namreč napačno ocenilo izpovedbe prič N. in G., ki naj bi potrdile nasprotovanje priče P. glede uporabe poti. P. ni nikomur onemogočal ali prepovedoval uporabe sporne poti, niti potem, ko so jo asfaltirali. To je potrdila tudi priča J. Drži sicer, da je P. na K. naslovil dopis za vzpostavitev prejšnjega stanja, vendar pa K. s tožnikom in ostalimi uporabniki poti nima nobene zveze, pa tudi sicer je vsebina dopisa neresnična, saj P. v njem zahteva vnovično zasaditev rastlinja, katerega pa pred asfaltiranjem poti tam sploh ni bilo. Izpovedbama P. in toženca pa tudi sicer ne gre verjeti, saj sta slednja svoje izjave glede pomembnih okoliščin (zlasti glede obstoja sporazuma iz leta 1999, dovoljenja za uporabo poti in njenega asfaltiranja) ves čas spreminjala. Toženec je torej brez kakršnegakoli pravnega temelja, ki ga ni imel niti P., v celoti zasul več deset let obstoječo pot, s tem pa nedvomno vznemirjal tožnika pri izvrševanju njegove nepremičnine in mu povzročil škodo, saj po zasuti poti ne more več dostopati do svoje nepremičnine, po novi poti pa je tožnikov dostop do njegove nepremičnine otežen. Sklicuje se na določbo 73. čl. Stvarnopravnega zakonika, ki zapoveduje, da morajo lastniki sosednjih nepremičnin svojo lastninsko pravico izvrševati tako, da se medsebojno ne vznemirjajo in si ne škodujejo ter da se morajo omejitve izvrševati na krajevno običajen način.

V pravočasni dopolnitvi pritožbe je tožnik še specificiral svoje pritožbene stroške ter ugovarjal priznanim potnim stroškom pooblaščenca toženca kot nepotrebnim.

3Toženec je na pritožbo odgovoril. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje s stroškovno posledico.

4Pritožba je delno utemeljena le glede stroškov postopka, sicer pa ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je glede glavne stvari v celoti in pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva primera, pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni storilo nobene bistvene kršitve postopka.

6Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, zato kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana. Argumenti sodišča so jasni, izčrpni in prepričljivi, v čem naj bi bila očitana pomanjkljivost, pa pritožba niti ne konkretizira, zato na ta očitek natančneje ni možno odgovoriti.

7Tudi očitane kršitve po 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP sodišče prve stopnje ni storilo, saj ni napačno povzelo nobene listine. Graja ocene, na koliko m2 parcele je sodišče prve stopnje ugotovilo nasutje, je graja dokazne ocene, kar je izpodbijanje dejanskega stanja, ne pa kršitev postopka.

8Očitek pritožbe o zmotni oceni, da z zasutjem sporne dovozne poti toženec ni vznemirjal tožnika v njegovi lastninski pravici, je neutemeljen. Med postopkom pred sodiščem prve stopnje se je namreč kot nesporno izkazalo, da: zasuta pot poteka izključno po parceli P.; je tožnik za dostopanje do svoje nepremičnine ves čas imel na voljo pot, ki je potekala po parceli S.; da je ob zasutju sporne poti toženec tožniku napravil še eno, novo pot, po kateri tožnik prav tako lahko dostopa do svoje nepremičnine; da na sporni zasuti poti tožnik ni imel služnostne ali kakršnekoli druge pravice, ki bi mu dovoljevala uporabo oz. posege v P. nepremičnino; ter da je na drugem delu tožnikove nepremičnine zgolj manjša količina nasutega peska. Evidentno je torej, da tožnikova lastninska pravica zaradi zasutja sporne dovozne poti ni bila v ničemer omejena oz. vznemirjena.

9Posledično je zato povsem nepomembno, ali se je P. z uporabo oz. asfaltiranjem sporne poti strinjal, na koga je bil naslovljen dopis po vzpostavitvi prejšnjega stanja, kot tudi, kakšna je bila njegova vsebina oz. vsebina sporazuma iz leta 1999, kar vse izpostavlja pritožba. Morebitna zaveza P., da bo tožniku omogočal uporabo sporne, sedaj zasute poti, ki je [zaveze] sodišče prve stopnje niti ni ugotovilo (tudi iz sporazuma iz leta 1999 po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča ne izhaja, da se je P. kakorkoli izrecno zavezal, da dovoljuje uporabo sporne dovozne poti, še manj pa, da dovoljuje njeno asfaltiranje), ne more utemeljevati tožnikovega varstva lastninske pravice, ki ga zahteva v tej pravdi. Pomembno je le, da z zasutjem poti, ki jo je toženec izvedel (na temelju P. lastninske pravice oz. njegovega dovoljenja), tožniku ni onemogočil mirnega izvrševanja njegove lastnine.

10Neutemeljen je tudi nadaljnji očitek pritožbe, da je toženec novo pot napravil deloma tudi po parceli tožnika. Ob ogledu na kraju samem se je namreč ugotovilo, da je med pravdnima strankama sporno, kjer točno poteka meja med P. parcelo in parcelo tožnika (mejnik ni bil več viden, o poteku meje se niso mogle zediniti niti priče). Tožnik bi zato moral založiti predujem za izvedenca geodetske stroke, ki bi edini lahko zanesljivo potrdil, ali je toženec posegel tudi v nepremičnino tožnika, še zlasti, ker je toženec ves čas postopka temu izrecno nasprotoval, ni pa na njem, da negativno dejstvo dokazuje, kot to zmotno meni pritožba. Dokazno breme, da je bilo poseženo v njegovo parcelo, je na bilo tožniku, ki pa ga ta ni zmogel.

11Tožnik je uspel dokazati zgolj to, da se del peska iz novo narejene poti nahaja tudi na približno 2 m² tožnikove parcele, saj to priznava tudi toženec. Sporno pa je ostalo, ali je pesek nasul toženec, ali pa je tja prišel iz različnih (naravnih) vzrokov, in ne kot posledica toženčevega aktivnega ravnanja. Niti tega slednjega tožnik ni dokazal, čeravno trdi, da je to edino logično, a to ne drži. Vendar pa vzrok nanosa po oceni pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru tudi ni odločilen. Varstvo lastninske pravice je upravičeno le, če je ta vznemirjena, motena, ovirana. Tega pa tožnik na temelju te minimalne količine nasutja neznanega izvora ni niti zatrjeval, še manj pa dokazal. Nanos manjše količine zemlje oziroma peska (distinkcija v tem primeru ni pravno pomembna, zato posebno strokovno znanje za odločitev v obravnavanem primeru ni bilo potrebno) na nepremičnino, brez kakršnegakoli dodatnega pojasnila, v čem ta pesek lastnika nepremičnine moti, samo po sebi namreč ne pomeni vznemirjanja lastninske pravice.

12Negatorna tožba varuje lastnika pred protipravnim vznemirjanjem tretjih. S to tožbo lastnik varuje svoj položaj, če ga kdo drug protipravno ovira pri izvrševanju lastninske pravice. V konkretni zadevi okrnjenost ali ogroženost mirnega uživanja lastninske pravice po 99. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki opredeljuje lastnikovo zaščito pred vznemirjanjem, ne obstoji. Uporaba določbe o prepovedi medsebojnega sosedskega vznemirjanja (1. in 2. odst. 73. čl. SPZ) do drugačne razlage ne privede. V konkretnem primeru ni prišlo do vznemirjanja, zato tudi ni mogoče govoriti o sosedskem vznemirjanju. Ker sploh ne gre za pravice, ki bi omejevale sosednje nepremičnine, pa je razpravljanje o krajevno običajnem načinu takega omejevanja brez pomena. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da dejstvo, da tožnik ne more dostopati do svoje nepremičnine po isti poti, kot prej, pač pa do nje dostopa po drugi poti, ne pomeni vznemirjanja njegove lastninske pravice.

13Tožnik torej ni uspel dokazati, da bi nova pot potekala deloma tudi po njegovi parceli, niti ni uspel dokazati, da bi bila po njegovi parceli nasuta zemlja, katere odstranitev sicer zahteva s tožbenih zahtevkom. Edino, kar je uspel dokazati, je to, da se na 2 m² njegove parcele (od sprva zatrjevanih 160 m²) nahaja manjša količina peska z novo narejene poti, kar pa samo po sebi za uspeh v negatorni tožbi ne zadošča. Za kaj takega bi moral tožnik zatrjevati in dokazati, (da je to storil toženec in) da je bil s tem onemogočen v izvrševanju svoje lastninske pravice, pa tega ni zmogel, zato je prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo kot neutemeljen.

14Pritožba pa je utemeljena v delu zoper odločitev o pravdnih stroških, in sicer glede potnih stroškov pooblaščenca toženca. Res je, da imajo stranke pravico do odvetnika po svoji izbiri, vendar v primeru, ko si stranka za zastopanje izbere odvetnika v kraju zunaj območja sodišča, pri katerem teče postopek, nasprotna stranka njegovih potnih stroškov ni dolžna kriti. Gre namreč za strošek, ki bi se mu stranka lahko izognila, zato je ta nepotreben. Izjema je možna le, če na sedežu sodišča ni dovolj kvalificiranih pooblaščencev, kar pa za obravnavani sorazmerno nezapleten spor ni mogoče trditi.

15Ob povedanem je torej sodišče druge stopnje pritožbi tožnika zoper stroškovni del odločitve ugodilo ter v tem delu spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je odštelo prevozne stroške pooblaščenca iz Kranja v Brežice in obratno v znesku 666,00 EUR, tako, da sedaj priznani pravdni stroški zanašajo 192,00 EUR (3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP). V ostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP), saj niti zatrjevani niti uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani (2. odst. 350. čl. ZPP).

16Tožnik mora sam kriti stroške svoje pritožbe, saj je uspel le delno proti stranski terjatvi (1. in 3. odst. 154. čl. ZPP), toženec pa stroške svojega nepotrebnega odgovora na pritožbo, saj z njim ni mogel vplivati na svoj položaj v tej pravdi (155. čl. ZPP).