VSL sklep II Cp 1174/2012

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrača sodišču prve stopnje v nov postopek.
II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlagateljici za v postopku razlastitve odvzeti parc. št. 131/2 in 130/4 k.o. X (iz katerih so nastale parcele št. 131/5, 131/6, 131/7, 131/8, 131/9 in 131/10 k.o. X) določilo odškodnino v višini 107.198,00 EUR ter odločilo, da je nasprotna udeleženka za odvzete navedene nepremičnine dolžna plačati odškodnino v znesku 60.195,32 EUR v roku 30 dni od prejema sklepa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2011 do plačila ter ji povrniti stroške postopka v znesku 4.081,47 EUR v roku 15 dni s pripadki v primeru zamude s plačilom. Iz razlogov sklepa izhaja, da je predlagateljica v obravnavani zadevi že 19. 2. 1990 pravni prednici nasprotne udeleženke (tedanji Občini Domžale) izročila predmetne nepremičnine (v skladu z odločbo št. 46500-9/90-30/3 z dne 19. 2. 1990), za katere ji še ni bila izplačana odškodnina v skladu z Zakonom o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastniki (Uradni list SRS, št. 5/80 in 30/87 – v nadaljevanju ZRPPN). Upoštevajoč, da je za odmero odškodnine pri razlastitvi odločilna ugotovitev statusa zemljišča (kot stavbnega ali kmetijskega) po tem, ali je pred sprejemom prostorskega izvedbenega načrta bil sprejet prostorski plan, namenjen za gradnjo objektov, družbeni plan Občine Domžale za obdobje 1986-1990 pa je bil sprejet 23. 10. 1986 (zajemal je tudi predmetne nepremičnine predlagateljice), je sodišče izročene nepremičnine predlagateljice ocenilo kot stavbna zemljišča (po namembnosti zemljišča po prostorskem planu), in sicer komunalno neopremljena. Sodišče je sprejelo cenitev izvedenca F. G., da znaša odškodnina 107.198,00 EUR (brez 20% DDV). V skladu s pogodbo o razdružitvi premoženja bivše Občine Domžale iz leta 1993 je nasprotna udeleženka prevzela 62% obveznosti (iz sodnih odločb, ki bodo postale pravnomočne po sklenitvi citirane pogodbe in se bodo nanašale na obveznosti bivše Občine Domžale – 34. člen pogodbe), v skladu s pogodbo o razdružitvi skupnega premoženja Občin Domžale in Trzin iz leta 1999 pa je nasprotna udeleženka prevzela 90,57 % obveznosti (iz sodnih odločb, ki bodo postale pravnomočne po sklenitvi citirane pogodbe in se bodo nanašale na obveznosti bivše Občine Domžale – 39. člen), zato je nasprotni udeleženki naložilo v plačilo (za navedene odstotke zmanjšano) odškodnino v znesku 60.195,32 EUR.

2.Zoper sklep se pritožujeta tako predlagateljica kot nasprotna udeleženka, slednja pa je tudi odgovorila na pritožbo predlagateljice.

3.Predlagateljica uveljavlja vse pritožbene razloge, naštete v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Meni, da izpodbijani sklep ni pravilen in zakonit, saj temelji na predpostavkah, ki so ostale bodisi dokazno nerazjasnjene ali pa so s stališča materialnega prava napačne. Glede pasivne legitimacije nasprotne udeleženke meni, da citirani pogodbi o razdružitvi skupnega premoženja občin, nastalih iz nekdanje Občine Domžale, določajo, da se stvari (nepremičnine) razdružijo po legi; nepremičnine prevzame v last in posest tista občina, na območju katere nepremičnina leži, v obravnavanem primeru (k.o. X) nasprotna udeleženka. Pogodbi ne vplivata na pravni položaj oseb, ki so upravičene do odškodnine za odvzete nepremičnine, zato je temu nasprotna odločitev neutemeljena. Citirani pogodbi sta le dogovor o delitvi skupnega premoženja in o prevzetih obveznostih iz obdobja skupne občine, kar na obravnavano zadevo ne vpliva. Glede višine odškodnine pa bi sodišče prve stopnje moralo kot del dokaznega gradiva upoštevati tudi izvedensko mnenje izvedenca M. iz januarja 2008, ki ga je pridobila nasprotna udeleženka pred nepravdnim postopkom, predlagateljica pa je na njegovo uporabo pristala. Iz cenilnega poročila navedenega izvedenca, izdelanega po naročilu nasprotne udeleženke, pa izhaja ocenjena vrednost odvzetega zemljišča od 174,00 do 203,00 EUR za m2. Posredno tako stališče izhaja tudi iz razlogov sklepa VS II Ips 525/2006 z dne 5. 6. 2008, upoštevajoč razloge in argument a contrario. Opozarja na znatno razliko v mnenjih, kar vzbuja tudi dvom o (ne)pravilnosti in (ne)strokovnosti mnenja izvedenca G.. Opozarja tudi, da se vrednost zemljišč od cenitve (leta 2008) nikakor ni mogla znižati za več kot 100%, še zlasti padec cen ni bil občuten na dobrih lokacijah, kot to velja tudi za predmetno lokacijo. Zaradi bistvenih razlik v izvidih in mnenjih izvedencev bi bilo potrebno dokazovanje ponoviti z istimi ali drugimi izvedenci. Gre za relativno bistveno kršitev postopkovnih določb v obravnavani zadevi. Predlagateljica je tekom postopka sodišču predložila tudi več listinskih dokazov o vrednosti enakovrstnih zemljišč na predmetnem območju (komunalno neopremljenih), do česar se sodišče ni opredelilo, s čimer je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Opozarja še, da so nezazidana stavbna zemljišča tržno celo bolj zanimiva kot zemljišča z objekti (ne glede na komunalno (ne)opremljenost zemljišč). Opozarja tudi, da pri parc. št. 131/2 k.o. X ne gre za zeleni pas, kot je to ocenil izvedenec G., pri čemer izvedenec predloženih dokazov ni upošteval, še posebej da je na predmetnem zemljišču dovoljena gradnja enodružinskih stanovanjskih objektov in celo stanovanjskih dvojčkov, kar izhaja iz lokacijske informacije. Sodišče prve stopnje je z neupoštevanjem izvedenskega mnenja S. M. kršilo načelo enakosti pred zakonom, pravico do enakega varstva pravic, saj je bil položaj predlagateljice v nepravdnem postopku glede na položaj nasprotne udeleženke neenakopraven. Nepravilno je bilo uporabljeno tudi materialno pravo, izpodbijani sklep pa tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja bistveno postopkovno kršitev.

4.Nasprotna udeleženka pa se pritožuje zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep ustrezno spremeni, podrejeno pa ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Meni, da za ta postopek ni legitimirana, saj je pravni naslednik nekdanje Občine Domžale pristojna Upravna enota. Sama razlastitev je bila opravljena v korist druge pravne osebe, in ne pritožnice (kljub istemu imenu), saj je nasprotna udeleženka nastala šele 4. 10. 1994. Sodišče tudi za zaključek, da je nasprotna udeleženka odgovorna za obveznosti nekdanje Občine Domžale, ne navaja pravne podlage. Povzema le določbo 100. člena Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS), ki pa ne določa odgovornosti nasprotne udeleženke za obveznosti nekdanje Občine Domžale. Ugovarja tudi zastaranje terjatve, saj je bil predlog za določitev odškodnine vložen šele 5. 6. 2009, skoraj 18 let po pravnomočnosti odločbe o razlastitvi. V skladu z 12. členom Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/1984) in 51. členom ZRPPN bi se predlagateljica morala glede na to, da dogovor o odškodnini ni bil dosežen in premoženjskopravni organ Občine Domžale sodišču ni poslal pravnomočne odločbe o razlastitvi s spisi v treh mesecih od dneva, ko je postala odločba o razlastitvi pravnomočna, da odloči o odškodnini, z zahtevkom glede razlaščenih nepremičnin obrniti na sodišče. Ker predlagateljica predloga na sodišče ni podala (pravočasno), je zahtevek zastaran. Sklicevanje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 5393/2005 z dne 21. 12. 2005 ni utemeljeno, ker razlastitev ni bila opravljena na podlagi Zakona o nacionalizaciji gradbenih zemljišč in najemnih zgradb. Opozarja na določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) o zastaranju odškodninskih terjatev (361., 371. in 371. člen) glede zastaranja. Opozarja pa tudi na pravno prakso glede zastaranja odškodninskih zahtevkov v primerih denacionalizacije (po 72. členu Zakona o denacionalizaciji – v nadaljevanju ZDen). Stališče o nezastarljivosti odškodninskih zahtevkov za razlaščene nepremičnine nima pravne podlage z izjemo sklepa posvetovanja jugoslovanskih sodišč v letu 1986, ki pa ni veljavna pravna podlaga. Ugovarja tudi višini določene odškodnine, saj bi razlaščeno zemljišče moralo biti ovrednoteno kot kmetijsko zemljišče. Tretji odstavek 105. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) določa, da se pri določitvi vrednosti nepremičnine upošteva namembnost zemljišča pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je podlaga za razlastitev, kakor tudi dejansko stanje nepremičnine na dan uvedbe razlastitvenega postopka (odškodnina za razlaščeno nepremičnino se določi tako, da se upošteva namembnost zemljišča pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je podlaga za razlastitev ter dejansko stanje nepremičnine na dan uvedbe razlastitvenega postopka). Predmetno zemljišče pa je bilo pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je bil podlaga za razlastitev, kmetijsko zemljišče. Sodišče je to pri odločitvi spregledalo (spregledalo je, da je v času razlastitve veljala tristopenjska hierarhija prostorskih aktov). Dolgoročni plan občine, Družbeni plan občine in Zazidalni načrt so med seboj hierarhično urejeni tako, da je pogoj za sprejem Zazidalnega načrta predhodni sprejem Družbenega plana in še pred njim sprejem Dolgoročnega plana občine. Do razlastitve je prišlo lahko šele na podlagi zazidalnega načrta, saj hierarhično višja akta nista določala namembnosti prostora na parcelo natančno, pač pa le strategijo in vizijo uporabe prostora. Vrhovno sodišče je glede tega vprašanja oblikovalo enotno sodno prakso (zadeva II Ips 122/2007 z dne 28. 1. 2009), pri čemer je še posebej pomembno, da je za udeleženca lahko merodajna le tista tržna vrednost, ki bi jo lahko dobil s prodajo zemljišče, še preden se je na podlagi prostorskega plana spremenila njegova namembnost. Argument sodišča, da hierarhična povezava med prostorskimi akti ni pomembna, privede do stanja pravno nedopustnega razlikovanja med osebo, ki se prodaji upira in osebo, ki zemljišče prostovoljno proda na podlagi že sprejetega občinskega prostorskega načrta. Sporno zemljišče je postalo zazidljivo šele na podlagi zazidalnega načrta (Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, Ur. l. SRS št. 18/84 - ZUNPP je namreč v 28. členu določal, da je podlaga za izdajo lokacijskega dovoljenja ter parcelacijo zemljišč prostorski izvedbeni načrt). Lokacijski načrt pa je bil po Zakonu o graditvi objektov pogoj za pridobitev gradbenega dovoljenja in s tem za gradnjo (zazidljivost). Graja tudi stroškovno odločitev ter pripominja, da je glede na vrednost spora (223.325,00 EUR) predlagateljica uspela le s 26% zahtevka. Zato bi sodišče predlagateljici moralo priznati 26% njenih stroškov, nasprotni udeleženki pa 74% njenih stroškov ter nato pobotati stroškovni terjatvi. Predlagateljica je sama določila višino zahtevka, čeprav je vedela, da je ta pretiran, posledično pa je tudi dolžna nositi posledice takšne odločitve.

5.Nasprotna udeleženka je tudi odgovorila na pritožbo predlagateljice s predlogom, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Glede cenitve izvedenca M. opozarja, da je v odgovoru na predlog ugovarjala višini predlagane odškodnine in ni privolila v uporabo navedene cenitve (izrecno ji je nasprotovala). Zato je ni dovoljeno uporabiti. Neutemeljene so tudi trditve glede zelenice (po zazidalnem načrtu nekdanje parcele predlagateljice), saj na zelenici ni dovoljeno graditi. Iz zazidalnega načrti je jasno razvidno, na katerih parcelah je dovoljena pozidanost. Parcela št. 131/2 k.o. X tako jasno ni namenjena za graditev objektov. Neutemeljena je tudi zahteva predlagateljice glede višine določene odškodnine, saj so bile parcele predlagateljice v izmeri 1.178 m2 v času razlastitve po namembnosti kmetijsko zemljišče. Zazidljivo zemljišče v omejenem obsegu (kot zelenica) je postala šele na podlagi zazidalnega načrta (kot posebne oblike prostorsko izvedbenega načrta).

6.Pritožbi sta utemeljeni.

7.Po oceni pritožbenega sodišča nasprotna udeleženka neutemeljeno ugovarja, da ni zavezanka za plačilo odškodnine predlagateljici. Nasprotno, glede tega je utemeljena pritožba predlagateljice, da nasprotna udeleženka odgovarja za celotno obveznost, in ne le njen del, kot napačno ocenjuje sodišče prve stopnje. V obravnavani zadevi določitve odškodnine za razlaščene nepremičnine predlagateljice, ki jih le-ta Občini Domžale izročila na podlagi odločbe št. 46500-9/90-3/3 z dne 19. 2. 1990, ni sporno, da je bila razlastitveni upravičenec tedanja Občina Domžale ter da odškodnina zaradi razlastitve predlagateljici v skladu z določbami ZRPPN ni bila določena. Z uveljavitvijo Zakona o ustanovitvi občin ter o določitvi njihovih območij (ZUODNO, Uradni list RS, št. 60/94) so nekdanje občine prenehale obstajati, na njihovem območju pa se se ustanovile nove (med njimi (po naknadni poznejši ustanovitvi Občin Domžale in Trzin) sedanja Občina Domžale, nasprotna udeleženka), premoženje nekdanjih občin pa je v skladu z določbami ZLS postalo skupno premoženje občin, ki so se ustanovile na območju nekdanje občine, do razdelitve skupnega premoženja (novo ustanovljenih občin) pa je posle upravljanja z nerazdeljenim skupnim premoženjem opravljala občina, na območju katere je bilo premoženje (100. člen ZLS). Pri tem ni sporno, da so predmetne nepremičnine v skladu s pogodbama o razdružitvi skupnega premoženja (iz leta 1993 in 1999) postale last nasprotne udeleženke. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek nasprotne udeleženke, da ni zavezanka za plačilo odškodnine predlagateljici v obravnavani zadevi. Nasprotna udeleženka je pravna naslednica nekdanje Občine Domžale glede predmetnih nepremičnin. Ne le, da je zavezanka za plačilo odškodnine, ker je nanjo prešlo razlaščeno premoženje predlagateljice (izročene predmetne nepremičnine), temveč tudi ker je nanjo prešla obveznost nekdanje Občine Domžale nadomestiti vrednost izročenih nepremičnin. S prehodom premoženja na novoustanovljene občine na območju nekdanje Občine Domžale, so na novo nastale občine (in s tem na nasprotno udeleženko) prešle tudi obveznosti nekdanje Občine Domžale. Ker je premoženje nekdanje Občine Domžale postalo skupno premoženje novoustanovljenih občin na območju nekdanje Občine Domžale, je bila tudi obveznost plačati odškodnino predlagateljici skupna (nerazdelna, solidarna) obveznost vseh novo nastalih občin na območju nekdanje Občine Domžale. Nastanek skupnega premoženja (z ustanovitvijo novih občin) pomeni skupno (nedeljivo, solidarno) obveznost plačati odškodnino, v skladu s prvim odstavkom 414. člena ZOR pa vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dokler ni popolnoma izpolnjena. To pa v obravnavani zadevi pomeni, da je ne le neutemeljen pritožbeni očitek nasprotne udeleženke, da ni zavezanka, ampak tudi da je utemeljen pritožbeni očitek predlagateljice, da je nasprotna udeleženka dolžna plačati odškodnino za celotne nepremičnine, in ne zgolj za del obveznosti, po ključih, določenih s cit. pogodbama, to je 62% po prvi pogodbi o razdružitvi premoženja bivše Občine Domžale oziroma 90,57 % na podlagi druge pogodbe, sklenjene med občinama Domžale in Trzin. Pogodbi (o razdružitvi premoženja bivše oziroma novo nastale Občine Domžale), kot utemeljeno opozarja predlagateljica v pritožbi, ne vplivata na pravni položaj oseb, ki so upravičene do odškodnine za odvzete nepremičnine, zato je temu nasprotna odločitev neutemeljena. Citirani pogodbi sta le dogovor o delitvi skupnega premoženja in o prevzetih obveznostih iz obdobja skupne občine, kar na obravnavano zadevo ne vpliva (dogovor nerazdelnih dolžnikov o delitvi solidarne obveznosti brez soglasja upnika na solidarnost zaveze napram upniku nima pravnih učinkov, je neupošteven).

8.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o zmotni presoji ugovora nasprotne udeleženke glede zastaranja terjatve, pri čemer pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijanega sklepa glede tega. Res je bil sklep, sprejet na Zveznem civilnem posvetovanju dne 28. in 29. 5. 1986, objavljen v Biltenu ZS, št. 25/86, stran 52 in v Poročilu VSS št. 1/86, stran 2, da pravica do odškodnine za nacionalizirano nepremičnino ne zastara, sprejet glede nacionaliziranih nepremičnin, vendar velja enako glede razlaščenih nepremičnin (oziroma v primeru sklenitve pogodbe namesto razlastitve), saj gre tako v primeru nacionalizacije kot razlastitve za odvzem lastninske pravice v javnem interesu na podlagi zakona, zato za razlikovanje med nacionalizacijo in razlastitvijo ni podlage, še posebej ker pri določitvi odškodnine ne gre za odškodnino v klasičnem smislu (nesporno), pač pa po vsebini za nadomestilo vrednosti odvzetih nepremičnin. In ker lastninska pravica ne zastara, ne zastara niti zahtevek za plačilo odškodnine za v razlastitvenem postopku odvzete nepremičnine. Pri tem primerjava s postopki denacionalizacije ni utemeljena (72. člen ZDen), kajti pri odškodninskih zahtevkih po ZDen gre za nadomestitev nemožnosti uporabe nepremičnine (tipičen odškodninski zahtevek). In nenazadnje gre za ugovor nasprotne udeleženke, ki ne utemeljuje pravnega varstva, ko se je nasprotna udeleženka ves čas pogajala s predlagateljico o ustrezni odškodnini (oziroma izročitvi nepremičnini v zameno), zato ti pritožbeni očitki niso utemeljeni.

9.Utemeljen pa je pritožbeni očitek nasprotne udeleženke glede višine določene odškodnine za odvzete nepremičnine kot stavbnih zemljišč, in ne kot kmetijskih zemljišč. Ne le da se, kot uveljavlja nasprotna udeleženka v pritožbi, odškodnina za razlaščeno nepremičnino določi tako, da se upošteva namembnost zemljišča pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je podlaga za razlastitev ter dejansko stanje nepremičnine na dan uvedbe razlastitvenega postopka (zemljišče naj bi bilo pred uvedbo prostorskega akta, ki je bil podlaga za razlastitev, kmetijsko zemljišče) ter da je sodišče pri odločitvi spregledalo, da je v času razlastitve veljala tristopenjska hierarhija prostorskih aktov (Dolgoročni plan občine, Družbeni plan občine in Zazidalni načrt so med seboj hierarhično urejeni tako, da je pogoj za sprejem Zazidalnega načrta predhodni sprejem Družbenega plana in pred njim sprejem Dolgoročnega plana občine) in da je do same razlastitve lahko prišlo šele na podlagi Zazidalnega načrta (hierarhično višja akta nista določala namembnosti prostora za parcelo natančno, pač pa le vizijo in strategijo ter vizijo izrabe prostora). Odškodnino za kmetijsko oziroma stavbno zemljišče določa tudi sam ZRPPN (v 38. členu za razlaščeno kmetijsko zemljišče, v 39. členu pa za stavbno zemljišče). Pri tem pritožbeno sodišče še opozarja, da je v skladu s sklepom VS II Ips 120/2005 z dne 20. 4. 2006 v zvezi z določitvijo odškodnine odločilen namen, za katerega se je zemljišče uporabljalo pred izdajo odloka, s katerim se je zemljišče spremenilo v nezazidano stavbno zemljišče. V obravnavani zadevi pa namena (odločilnega), za katerega so se predmetne nepremičnine (zemljišče) uporabljale pred izdajo odloka, s katerim so se navedene predlagateljičine nepremičnine spremenile v nezazidana stavbna zemljišča, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo.

10.In končno so (delno) utemeljeni tudi pritožbeni očitki nasprotne udeleženke glede stroškovne odločitve. Le-ta je sicer zavezana plačati predlagateljici stroške postopka (104. člen Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP), a le v višini stroškov, ki so bili za postopek potrebni (prvi odstavek 155. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 37. členom ZNP). Neupravičeno pa nasprotna udeleženka pri tem uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje o stroških moralo odločati na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP, saj te določbe v nepravdnem postopku niso uporabljive, vsaj v obravnavanem primeru ne.

11.Navedeni razlogi so pritožbenemu sodišču nalagali, da v skladu s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP pritožbama obeh udeležencev ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, pri čemer so napotki za nadaljnje delo sodišča prve stopnje obseženi v gornji obrazložitvi. Najprej bo potrebno bo ugotoviti namen (odločilen), za katerega so se predmetne nepremičnine (zemljišča) predlagateljice uporabljale pred izdajo odloka, s katerim so se le-te spremenile v nezazidana stavbna zemljišča, nato pa ponovno določiti odškodnino za celotno obveznost, za katero je v celoti zavezana nasprotna udeleženka.

12.Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.