VSL sodba I Cp 2352/2012

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka tako spremeni, da v celoti glasi:

„I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 572,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2011 dalje do plačila.
II. Višji tožbeni zahtevek se zavrne.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom in sodbo je sodišče prve stopnje zaradi umika tožbe za znesek 306,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi postopek v tem delu ustavilo, sicer pa odločilo, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh od prejema odločbe tožeči stranki plačati avtorski honorar v višini 572,44 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od prejema te odločbe dalje (I. točka izreka), višji tožbeni zahtevek (2.977,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe dalje) pa je zavrnilo (II. točka izreka). Tožeči stranki je še naložilo, da toženi stranki v roku 15 dni povrne stroške pravdnega postopka v višini 413,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od prejema pisnega odpravka sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila (III. točka izreka).

2Proti sodbi, ki jo izpodbija v zavrnilnem in stroškovnem delu, se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa predlaga, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja, da je stališče sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo uporabo Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 2006 (Ur. l. RS, št. 138/2006, v nadaljevanju Pravilnik 2006), materialnopravno napačno. Ta pravilnik ne določa nove tarife, temveč le valorizira tarife iz Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998 (Ur. l. RS, št. 29/1998, v nadaljevanju Pravilnik 1998). Pravilnik 1998 je namreč v 11. členu določal, da se vrednost tarife letno usklajuje skladno z uradno objavljenimi podatki o indeksu cen na drobno. Na podlagi javno objavljenih podatkov o indeksu rasti cen na drobno in Pravilnika 1998 bi si lahko vsakdo izračunal vrednost tarife za vsako posamezno leto. Odobritev Urada RS za intelektualno lastnino se ni nanašala samo na tarifno prilogo, pač pa tudi na normativni del pravilnika. ZASP-B (Ur. l. RS, št. 43/2004) pa je dal moč skupnega sporazuma celotnemu Pravilniku 1998, torej tudi njegovemu 11. členu. Pravno podlago za rast tarifnih vrednosti zato predstavlja 11. člen Pravilnika 1998, ki bi ga sodišče prve stopnje moralo upoštevati. Za revalorizacijo zneskov v skladu z 11. členom Pravilnika 1998 ni potrebno dodatno soglasje Urada RS za intelektualno lastnino, niti njihova javna objava. V delu, kjer sodišče prve stopnje navaja, da bi morala tožeča stranka objaviti tarifo v Uradnem listu, z njo pa bi moral soglašati tudi Urad RS za intelektualno lastnino, so razlogi sodbe nejasni oziroma sami s seboj v nasprotju. Neutemeljeno se je sodišče prve stopnje sklicevalo na exceptio illegalis, poleg tega je poseglo v pristojnost Ustavnega sodišča. Sodišče prve stopnje je tako protiustavno in protizakonito odklonilo uporabo Pravilnika 2006 in napačno uporabilo tudi Pravilnik 1998. Materialnopravno pravilno je pravico do valorizacije tarif priznala sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 4292/2009. Zavrnitev zahtevka na plačilo civilne kazni je v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka (v pretežni meri) izpolnila obveznost, kot izhaja iz veljavne tarife. V zvezi s to ugotovitvijo obstaja tudi nasprotje med izrekom in razlogi sodbe ter med razlogi samimi, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na račun vtoževanih prireditev prostovoljno plačan znesek 306,36 EUR ne predstavlja pretežnega dela avtorskega honorarja, ki obračunan po tarifi Pravilnika 1998 znaša 878,88 EUR. Posledično je nepravilen tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da ne more biti govora o tem, da bi se namerno izogibala plačilu. Ta zaključek ni zadosten razlog za zavrnitev vtoževane civilne kazni, zato sodba v tem delu nima razlogov o pravno odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo le zatrjevano kršitev zaradi neplačila avtorskega honorarja. Tožeča stranka pa je kršitev avtorske pravice utemeljevala tudi z izvedbo koncertov brez predhodno pridobljenega dovoljenja za uporabo varovanih avtorskih del ter z neposredovanjem vseh potrebnih podatkov za obračun avtorskega honorarja po izvedbi koncertov. Ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo in se ni opredelilo do teh navedb o pravno odločilnih dejstvih, je podana kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dejstvo, da je tožena stranka v času veljavnosti pogodbe v dogovorjenih rokih plačevala vse svoje dolgove iz naslova prirejanja koncertov, ni pravno relevantno, saj se ne nanaša na vtoževano obdobje. Tudi sicer se tožena stranka na podlagi tega ne more razbremeniti odgovornosti, saj je treba upoštevati vse zatrjevane kršitve. Te so nedvomno podane, saj med pravdnima strankama ni bilo sporno, da pravdni stranki nista imeli sklenjene pogodbe in da tožena stranka ni poslala podatka o bruto honorarju nastopajočih, s čimer je onemogočila obračun avtorskega honorarja v skladu s tarifo, kršila zakonsko dolžnost o posredovanju podatkov in povzročila, da v konkretnem primeru ni bilo mogoče odmeriti za avtorje najugodnejšega honorarja. Opozarja še, da je v tožbi postavila zahtevek na plačilo avtorskega honorarja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila.

3V odgovoru na pritožbo tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

4Pritožba je delno utemeljena.

Glede plačila nadomestila za uporabo avtorskih del:

5V obravnavani zadevi je tožeča stranka vtoževala nadomestilo za uporabo avtorskih del za osem koncertov, izvedenih dne 6.7.2008, ki ga je izračunala ob upoštevanju razpoložljivih podatkov (števila obiskovalcev) v skladu s tarifo Pravilnika 2006. V pritožbenem postopku je sporno le, po kateri tarifni prilogi je treba obračunati nadomestilo oziroma ali je treba pri obračunu nadomestila uporabiti valorizirane tarifne vrednosti Pravilnika 1998.

6Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko se je pri odločanju o višini zahtevka oprlo na tarifno prilogo iz Pravilnika 1998 in tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da bi moralo uporabiti tarifno prilogo iz Pravilnika 2006. Pritožbeni očitek, da je sodba sodišča prve stopnje v tem delu obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen, saj so razlogi sodbe jasni in si ne nasprotujejo. V Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP-UPB-2, Ur. l. RS, št. 44/2006), ki je veljal v trenutku objave Pravilnika 2006, je določeno, da kolektivne organizacije sklepajo z reprezentativnimi združenji uporabnikov skupne sporazume o pogojih in načinih uporabe teh del ter višini nadomestil za njihovo uporabo, za primer nesklenitve skupnega sporazuma pa je ob soglasju obeh strank predvidena odločitev arbitraže. Za prehodno obdobje do sprejema zgoraj navedenega skupnega sporazuma je ZASP-B v prehodnih določbah (26. člen) določal, da se tarife organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona, obravnavajo kot veljavni skupni sporazumi o tarifi. Na dan uveljavitve ZASB-B je bil v uporabi Pravilnik 1998 in njegova tarifa, ki se je štela za veljavni skupni sporazum, sklenjen z reprezentativnimi združenji uporabnikov. Za veljavno sprejetje Pravilnika 2006 skupaj s tarifnim delom bi bilo potrebno soglasje reprezentativnih združenj, tožeča stranka pa je po ugotovitvah sodišča prve stopnje Pravilnik 2006 sprejela enostransko. Ker akt, ki ga je sprejela tožeča stranka, ni bil sprejet po postopku, predvidenim s tedaj veljavnim zakonom, ne more imeti učinka skupnega sporazuma, ki je bil po tedaj veljavni zakonski ureditvi podlaga za zaračunavanje nadomestila za uporabo avtorskih del (enako izhaja tudi iz razlogov odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 160/2011 z dne 15.9.2011). Sodišče prve stopnje je torej ravnalo pravilno, ker je uporabo Pravilnika 2006 zavrnilo sklicujoč se na exceptio illegalis. Pravilnik ni bil sprejet na zakonit način, zato ga sodišče ni smelo uporabiti. S tem ni v ničemer poseglo v pristojnost Ustavnega sodišča, kot to zmotno navaja pritožba.

7Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da določbe 11. člena Pravilnika 1998, ki je predvidevala valorizacijo tarifnih vrednosti, ni mogoče uporabiti. 11. člen Pravilnika 1998 spada v normativni del pravilnika, ki ni bil sestavni del veljavne tarife, zato z uveljavitvijo ZASP-B ni postal sestavni del skupnega sporazuma. Takšno stališče je v sodbi II Ips 160/2011 z dne 15.9.2011 sprejelo Vrhovno sodišče in s tem pritrdilo večinski sodni praksi, ki je možnost uporabe navedene določbe zavračala, v nasprotju z manjšinsko sodno prakso, ki je njeno uporabo dopuščala.

Glede obveznosti plačila civilne kazni:

8Skladno s tretjim in četrtim odstavkom 168. člena ZASP lahko upravičenec v primeru, če je bila pravica iz tega zakona kršena namerno ali iz hude malomarnosti, zahteva plačilo dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila za tovrstno uporabo, povečanega do 200%, ne glede na to, ali je zaradi kršitve pretrpel kakšno premoženjsko škodo ali ne. Pri odločanju o zahtevku za plačilo civilne kazni in odmeri njene višine pa sodišče upošteva vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo krivde kršilca, velikost dogovorjenega ali običajnega plačila ali nadomestila ter preventivni namen civilne kazni.

9V tem delu sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena z očitanimi absolutnimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se jo da preizkusiti, ne vsebuje nasprotujočih si ugotovitev o pravno odločilnih dejstvih in niti nasprotja med izrekom in obrazložitvijo.

10V zvezi z ugotovitvijo, da je tožena stranka s plačilom, ki ga je opravila pred tožbo, v pretežni meri izpolnila obveznost po tarifi Pravilnika 1998, je sodišču prve stopnje mogoče očitati zmotno ugotovitev dejanskega stanja zaradi napačnega sklepanja iz dejstev na dejstva. Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka s plačilom z dne 14.12.2010 poravnala 244,35 EUR (1) od skupno dolgovanih 816,87 EUR nadomestila za vtoževane koncerte (obračunano ob upoštevanju nevaloriziranih tarifnih vrednosti Pravilnika 1998). Očitno je, da je sodišče prve stopnje na podlagi navedenih ugotovitev napačno zaključilo, da je tožena stranka poravnala pretežni del dolga. Dolg je poravnala le delno (4. alineja 358. člena ZPP).

11V obravnavani zadevi je tožeča stranka zahtevano plačilo civilne kazni utemeljevala tudi z navedbami, da tožena stranka ni pridobila dovoljenja za uporabo avtorskih del in da ni sporočila vseh podatkov, ki so potrebni za pravilen izračun nadomestila. Drži, da se do teh navedb pri presoji zahtevka za plačilo civilne kazni sodišče prve stopnje ni posebej opredeljevalo. Ker pa navedbe tožeče stranke o neupoštevanih okoliščinah bodisi niso sporne bodisi se je nasprotna stranka imela možnost o njih izreči in imajo podlago v listinah, ki jih je sodišče prebralo v dokaznem postopku, je bilo možno ugotoviti obstoj in ovrednotiti težo še neugotovljenih okoliščin, ki so odločilne za uporabo tretjega odstavka 168. člena ZASP na seji senata (355. člen ZPP v zvezi s 1., 2., 3. alinejo 358. člena ZPP).

12V obravnavanem primeru je tako mogoče ugotoviti, da je tožena stranka uporabo avtorskih del iz repertoarja tožeče stranke predhodno prijavila (2), nato pa je tožeči stranki poslala tudi spored uporabljenih del ter podatke za obračun nadomestila in sicer število obiskovalcev in/ali prihodek od vstopnine, ni pa poslala podatkov o bruto honorarju izvajalcev. Tožena stranka torej ni zamolčala niti zanikala uporabe avtorskih del in tudi ni nasprotovala obveznosti plačila nadomestila za uporabo avtorskih del kot taki, vendar je med pravdnima strankama obstajal spor o višini dolžnega nadomestila. Ta je po ugotovitvah sodišča prve stopnje izviral iz nesoglasij glede tarife, ki naj se uporabi za ugotavljanje višine, pa tudi iz nesoglasij glede same osnove za obračun nadomestila (3). Že sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je tožeča stranka enostransko odpovedala pred vtoževanim obdobjem veljavno pogodbo o neizključnem prenosu pravic, ker se je odločila, da bo od tožene stranke zahtevala povišan avtorski honorar po tarifi Pravilnika 2006. V nasprotju s pritožbenimi navedbami tudi ni nepomembna ugotovitev, da je do prenehanja veljavnosti te pogodbe tožena stranka plačevala vse svoje dolgove iz naslova prirejanja koncertov v dogovorjenih rokih, saj kaže na to, da do odpovedi pogodbe ni prišlo po krivdi tožene stranke. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje si je po odpovedi te pogodbe tožena stranka prizadevala, da bi tožeča stranka z njo sklenila novo pogodbo o neizključnem prenosu pravic, do česar ni prišlo.

13Kot izhaja iz obrazložitve te sodbe, je tožena stranka upravičeno odklanjala plačilo po tarifi iz Pravilnika 2006 oziroma v valorizirani vrednosti tarife iz Pravilnika 1998. Okoliščina, da je pred vložitvijo tožbe tožena stranka plačala le znesek, ki ga je izračunala na podlagi ne več veljavne pogodbe in ki predstavlja le del dolgovanega nadomestila po tarifi Pravilnika 1998 (4), sama za sebe ne more predstavljati podlage za prisojo civilne kazni. Tožeča stranka je namreč uporabi te tarife nasprotovala in tudi v tem postopku ves čas vztrajala na stališču, da je upravičena do višjega zneska nadomestila. Tako ni mogoče sklepati, da bi plačilo po tarifi Pravilnika 1998 preprečilo sodni spor. Ob upoštevanju navedenega in tudi vseh ostalih okoliščin, ki so pomembne za presojo pogojev za izrek civilne kazni in za presojo, ali je toženi stranki mogoče očitati, da je očitane kršitve storila naklepno ali iz hude malomarnosti, zato ni odločilnega pomena, da tožena stranka s plačilom pred pravdo ni poravnala celotnega ali vsaj pretežnega dela dolga.

14Poleg tega je bila med pravdnima strankama ves čas sporna že sama osnova za obračun nadomestila. Tožena stranka je nasprotovala zahtevi, da predloži podatke o bruto honorarjih izvajalcev s sklicevanjem na pomanjkanje zakonske podlage za takšno zahtevo, na poslovno skrivnost in na dejstvo, da je posredoval dovolj podatkov za izračun nadomestila na drugi podlagi, predvideni s Pravilnikom 1998, na kateri tožeča stranka tudi uveljavlja plačilo nadomestila v tej pravdi. Stališču tožene stranke, da iz ZASP ne izhaja njena obveznost sporočanja podatkov o bruto honorarjih izvajalcev, ni mogoče odreči razumne presoje (5). ZASP opredeljuje dolžnost obveščanja uporabnikov, vendar v tem okviru ne določa dolžnosti posredovanja kakršnihkoli finančnih podatkov (prvi odstavek 159. člena). V 82. členu, na katerega se sklicuje tožeča stranka pri utemeljevanju podlage za zahtevo po predložitvi spornih podatkov, ZASP govori o pravici do vpogleda v evidence z namenom ugotovitve, kakšen dohodek je bil ustvarjen iz uporabe avtorskih del. Ne glede na to, ali ima navedeno pravico le avtor (kot se glasi zakonsko besedilo) ali tudi kolektivna organizacija, na podlagi te določbe ni mogoče enoznačno sklepati, da ima tožeča stranka pravico zahtevati podatek o honorarjih izvajalcev. Ti namreč za uporabnika predstavljajo odhodek in ne dohodka. Zahteva po predložitvi spornih podatkov ne izhaja povsem enoznačno niti iz določb ZASP, ki določajo kriterije za določitev primerne tarife (primerjaj 156. člen v besedilu, ki je veljal po uveljavitvi novele ZASP-B in po uveljavitvi novele ZASP-D). Ker je tožena stranka ponudila razumne razloge za odklonitev posredovanja podatkov o bruto honorarjih izvajalcev, za sodno presojo o pravilnosti svojega stališča v sporu s tožečo stranko pa je imela na razpolago le možnost, da se spusti v obravnavano pravdo, ni mogoče reči, da je avtorske pravice kršila namerno ali iz hude malomarnosti.

15Sodna praksa je zavzela stališče, da je podlaga za prisojo civilne kazni podana tudi v primeru kršitve materialnih avtorskih pravic, ko tožena stranka ni posredovala sporeda del in podatkov, potrebnih za ugotovitev višine plačila, ter kljub pozivu kolektivne organizacije pred vložitvijo tožbe ni plačala ustreznega nadomestila za uporabo avtorskih del (sklep II Cp 5215/2007 z dne 30.4.2008 ter sodba in sklep VSL I Cp 1572/2011 z dne 15.6.2011). Drugače kot v zgoraj navedenih zadevah, v obravnavanem primeru ni ugotovljeno, da je tožena stranka kršila dolžnost iz prvega odstavka 159. člena ZASP (to je, da ni predhodno prijavila uporabe avtorskih del) in da po njihovi uporabi tožeči stranki ni poslala sporedov uporabljenih del. Prav tako ni ugotovljeno, da je bila tožena stranka pozvana k plačilu nadomestila v opredeljeni višini (6).

16Vse obrazloženo utemeljuje sklep, da ravnanje tožene stranke ne daje podlage za izrek civilne kazni.

Glede obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti:

17Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je zakonske zamudne obresti od nadomestila za uporabo avtorskih del zahtevala od vložitve tožbe dalje. Ker jih je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno priznalo od izdaje sodbe dalje, čeprav je tožeča stranka v skladu s prvim odstavkom 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ) do njih upravičena že od vložitve tožbe dalje, to je od dne 1.7.2011, je treba sodbo sodišča prve stopnje glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 572,44 EUR temu ustrezno spremeniti.

18Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišče prve stopnje v obrestnem delu spremenilo tako, da je tožeči stranki prisodilo zakonske zamudne obresti od zneska 572,44 EUR od 1.7.2011 dalje (5. alineja 358. člen ZPP). V preostalem delu je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19Sprememba sodbe sodišča prve stopnje ima za posledico ponovno odločitev o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Delna sprememba sodbe sodišča prve stopnje glede obrestnega dela tožbenega zahtevka ne spreminja uspeha pravdnih strank, kot ga je izračunalo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče zato ni spreminjalo stroškovne odločitve iz III. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje.

20Tožeča stranka je delno uspela s pritožbo, vendar le glede zakonskih zamudnih obresti, ki so stranska terjatev, ne pa tudi glede glavne stvari (v pritožbi je vztrajala tudi, da je upravičena do višjega zneska nadomestila za uporabo avtorskih del in do plačila civilne kazni), zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------(1) Po trditvah tožene stranke, ki jih tožeča stranka ni prerekala, je tožena stranka dolgovane znesek izračunala na podlagi odpovedane pogodbe iz leta 2004.

(2) Prvi odstavek 159. člena ZASP, ki ga je treba v obravnavanem primeru upoštevati zaradi vloge tožene stranke kot organizatorja prireditev, govori o predhodni pridobitvi pravice za javno priobčitev varovanih del. V povezavi s 4. členom Pravilnika iz leta 1998 je bila ta zahteva izpolnjena, če je uporabnik predhodno priglasil uporabo avtorskih del in tožnik temu ni nasprotoval (primerjaj VSL sodba I Cp 3262/2011).

(3) Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da se je tožena stranka kljub pozivom tožeče stranke upirala javljanju bruto honorarja izvajalcev s sklicevanjem na poslovno skrivnost, neobstoj zakonske obveznosti in dejstvo, da lahko tožeča stranka izračuna višino nadomestila že na podlagi razpoložljivih podatkov.

(4) Tožena stranka je delno plačilo izvršila dne 14.12.2010, to je pred vloženo tožbo.

(5) Primerjaj VSL sodba I Cp 3086/2011.

(6) Med pravdnima strankama ni bilo spora o tem , da za vtoževane koncerte tožeča stranka ni izstavila računov po tarifi Pravilnika 1998