VSL sodba II Cp 2461/2012

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da v obravnavani zadevi ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. 7 I 2005/11867 z dne 21. 11. 2005, v veljavi v 1. točki izreka za glavnico 410,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, razvidnih iz izreka sodbe ter v 3. točki izreka za izvršilne stroške 39,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V ostalem pa je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo v 1. točki izreka za glavnico 985,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od v izreku sklepa navedenih posameznih zneskov ter v 3. točki za izvršilne stroške v znesku 94,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za zakonske zamudne obresti od zneska 39,30 EUR ter v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti nadaljnje stroške postopka 293,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnica jo izpodbija v zavrnilnem delu, toženec pa v obsodilnem delu, pri čemer se obe sklicujeta na vse dopustne pritožbene razloge. Tožeča stranka v pritožbi ugovarja zavrnitvi zahtevka zaradi nepravilnih ključev delitve in navaja, da je sodba v tem delu neobrazložena. Sodišče bi moralo ugoditi tožbenemu zahtevku tudi za stroške, ki so se delili na podlagi bruto ali neto površine, torej za stroške skupne elektrike, hladne vode – priključna moč, odvoza smeti, elektrike v toplotni postaji in toplotne energije – priključna moč, enako velja tudi za stroške garaže, medtem ko so se stroški ogrevanja prostorov obračunavali po števcu in je torej šlo zgolj za obračun po dejanski porabi. Nerazumljivo je tudi, da je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na pogodbeno določene stroške, ko na eni strani ugotavlja, da je pogodba o upravljanju veljavno sklenjena, po drugi strani pa zavrača tožbeni zahtevek za stroške, ki jih je skladno s to pogodbo dolžna plačevati tožena stranka kot etažni lastnik. Obrazložitev sodbe je sama s seboj v nasprotju, prav tako izrek sodbe nasprotuje razlogom. Iz razdelilnikov, na katere se je tožeča stranka sklicevala kot na tožbene navedbe, za vsako vtoževano postavko izhaja skupni strošek, torej znesek celotne posamezne fakture dobavitelja, ki se je razdeljeval med lastnike. Kako so se stroški razdeljevali, je tožnica prav tako pojasnilo. Kolikor je sodišče mnenja, da ključi delitev niso pravilni, bi bilo skladno z določbo 285. člena ZPP dolžno opraviti materialno procesno vodstvo in tožnico pozvati, naj pravilen obračun pripravi. Ker tega ni storilo, je tožeči stranki odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Toženec se v pritožbi ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da je pogodba o upravljanju veljavna, saj tožnik ni dokazal izpolnitve zakonskih pogojev za veljavnost pogodbe. Glede upravičenosti do dela stroškov, ki naj bi se obračunavali po solastniškem deležu toženca pa navaja, da je toženčev delež razviden zgolj iz razdelilnikov, ki so povsem enostranske listine, za katere tožeča stranka ni dokazala, da so jih sprejeli oziroma jim dali soglasje etažni lastniki oziroma solastniki stanovanjske hiše. Takšni razdelilniki niso zakoniti in so zato neupoštevni.

3Pritožbi nista utemeljeni.

4V tej zadevi se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR, zato je sodišče prve stopnje postopek pravilno vodilo po pravilih, ki veljajo v postopku v sporih majhne vrednosti (določbe 442. do 458. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Po prvem odstavku 458. člena ZPP je sodbo v postopku v sporih majhne vrednosti dopustno izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja obravnavane sodbe torej ni dopustno izpodbijati s pritožbo.

5Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjske sodbe izhaja, da je bila tožeča stranka v obdobju, na katerega se nanašajo zahtevki tožeče stranke, upravnik večstanovanjske stavbe na G. na podlagi veljavno sklenjene pogodbe o opravljanju storitev upravljanja in storitev obratovanja z dne 31. 5. 1999. Toženec je bil v vtoževanem obdobju lastnik stanovanja in garaže v navedeni stavbi. Nadalje je ugotovilo, da etažni lastniki navedene hiše niso sklenili pogodbe o medsebojnih razmerjih ter da v pogodbi o upravljanju solastniški deleži niso opredeljeni. Tožeča stranka je poravnala iz lastnih sredstev račune dobaviteljem blaga in energije ter izvajalcem storitev, namesto etažnih lastnikov, torej tudi tožene stranke ter jim izstavila za te stroške račune. Tožeča stranka je stroške plačevala za storitve, ki so bile dejansko opravljene na podlagi računov izvajalcev teh storilcev, kar se nanaša tudi na čiščenje garažnih mest. Tožeča stranka je obračunala etažnim lastnikom le nekatere stroške glede na površino posameznega dela v etažni lastnini v razmerju do skupne površine vseh posameznih delov v etažni lastnini (stroške zavarovalnih premij, toplotnih in drugih postaj, stroške tekočega vzdrževanja ter stroške dvigal), ostale stroške pa je obračunala po ključu delitve, ki nima podlaga v pogodbi o upravljanju, niti v zakonu.

6Četudi pravdni stranki sicer uveljavljata le dopustna pritožbena razloga, pa vendarle z zatrjevanjem bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v pretežni meri izpodbijata zgoraj navedene dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča. Tožeča stranka tako izpodbija zaključek, da je toženi stranki pretežni del stroškov obračunavala po napačnem ključu delitve oziroma po drugih kriterijih, kot jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Tožena stranka pa neutemeljeno v pritožbi izpodbija ugotovitev o veljavnosti pogodbe o upravljanju.

7Materialnopravno podlago za odločitev v tej zadevi predstavljajo v spornem obdobju veljavne določbe Stanovanjskega zakona (SZ-1), ki jih je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. Etažni lastniki so odgovorni za plačilo vseh stroškov upravljanja ter drugih stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske hiše, v skladu s svojimi solastniškimi deleži, če pogodba o medsebojnih razmerjih ne določa drugače (30. člen SZ-1). Če ta ni sklenjena, se do njene sklenitve solastniški deleži določijo glede na površino posameznega dela v etažni lastnini v razmerju do skupne površine vseh posameznih delov v etažni lastnini (prvi odstavek 182. člena SZ-1). Med pravdnima strankama ni sporno, da pogodba o medsebojnih razmerjih med etažnimi lastniki ni bila sklenjena, zato je bila tožeča stranka glede na citirano prehodno določbo iz prvega odstavka 182. člena SZ-1 upravičena za potrebe izračuna stroškov upravljanja uporabiti le ključ delitve, ki izhaja iz te določbe, torej le po solastniškem deležu glede na površino posameznega dela v etažni lastnini v razmerju do skupne površine vseh posameznih delov v etažni lastnini. Le na tej podlagi je torej pravilno ugotovilo, kolikšen del stroškov tožeča stranka utemeljeno terja od toženca. Pritožbene trditve tožeče stranke, ki se sklicuje na druge načine obračunavanja stroškov, ki jih je tožeča stranka sicer specificirano opredelila v razdelilnikih, so v nasprotju z navedeno materialno podlago in deloma tudi v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami prvostopenjskega sodišča.

8Pritožbi tudi neutemeljeno očitati sodbi sodišča prve stopnje bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Teh pritožbeno sodišče ni ugotovilo, predvsem ne tistih, ki jih opredeljuje 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP. V obrazložitvi sodbe ni nasprotij, niti izrek sodbe ne nasprotuje razlogom sodbe, prav tako pa v postopku tožeči stranki ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem z nezakonitimi postopanjem po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določbe 285. člena ZPP, tudi sicer pa je kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP nedopusten pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena ZPP). Ker tudi ni ugotovilo drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9Ker nobena od pravdnih strank s pritožbo ni uspela, do povračila svojih pritožbenih stroškov nista upravičeni (prvi odstavek 154. člena ZPP).