VSRS Sodba in sklep III Ips 105/2011

Revizija tožeče stranka zoper odločitev iz I. točke izreka sodbe sodišča druge stopnje v zvezi z II.1 točko izreka sodbe sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 11.599,91 EUR, ter zoper odločitev iz II. točke izreka sodbe sodišča druge stopnje v zvezi s III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka, se zavrže.

Sicer se revizija tožeče stranke zavrne.

Revizija tožene stranke zoper odločitev iz II. točke izreka sodbe sodišča druge stopnje v zvezi s III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka, ter zoper odločitev iz IV. točke izreka sodbe sodišča druge stopnje, se zavrže.

Sicer se revizija tožene stranke zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 2.519,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Dosedanji potek postopka

1Potem ko sta pravdni stranki kot solidarni dolžnici izpolnili obveznost po pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1262/2000-III z dne 25. 5. 2001, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1335/2001 z dne 11. 12. 2002 in v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 400/2003 z dne 20. 1. 2005 vsaka do ene polovice, sta v tej regresni pravdi (tožeča stranka – klirinško depotna družba s tožbo in tožena stranka – borzno posredniška družba z nasprotno tožbo) zahtevali, da v notranjem razmerju celotno odškodnino krije le ena, torej nasprotna stranka. Druga od druge sta tako zahtevali prenos 7.800 delnic (pred cepitvijo delnic 780 delnic). Tožena stranka je z nasprotno tožbo zahtevala tudi vračilo plačanih pravdnih in izvršilnih stroškov postopka v zvezi s prej citirano sodno odločbo ter vračilo plačanih dividend ter pravdnih in izvršilnih stroškov postopka v zvezi s sodno odločbo P 2574/2004-I, kar naj bi vse v celoti plačala samo tožena stranka in skupaj znaša 23.195,96 EUR.

2Celotna zadeva naj bi se nanašala na škodni dogodek iz leta 1999, ko je neznana nepooblaščena oseba s pomočjo ponarejene osebne izkaznice pri toženi stranki podala naročilo za prodajo delnic oškodovanca. Pred prodajo delnic je morala tožena stranka pri tožeči stranki odpreti račun stranke. Tožeča stranka naj bi sprva odprtje računa stranke zavrnila, ker se nov naslov na osebni izkaznici ni ujemal z naslovom v centralnem registru nematerializiranih vrednostnih papirjev. Tožeča stranka naj bi nato zgolj na podlagi podatkov v osebni izkaznici uskladila naslov v centralnem registru nematerializiranih vrednostnih papirjev in odprla račun stranke, nakar naj bi sledila prodaja delnic oškodovanca. Tožena stranka je tožeči stranki očitala, da bi ta lahko ugotovila, da naslov oškodovanca v resnici ni bil spremenjen in da je osebna izkaznica ponarejena, če bi pred uskladitvijo naslova v centralnem registru nematerializiranih vrednostnih papirjev ta podatek v skladu z zakonsko zahtevo preverila v registru prebivalstva. Tožeča stranka je na drugi strani toženi stranki očitala, da se ta pred vnosom zahteve za odprtje računa stranke oziroma pred vnosom naloga za prenos vrednostnih papirjev ni na zanesljiv način prepričala o identiteti osebe, ki se je lažno predstavljala za imetnika delnic oškodovanca. Tožena stranka naj ne bi ustrezno upoštevala določenih okoliščin, kot so med drugim neujemanje podpisa na prodajnem naročilu s podpisom na kartici žiro računa ter vrnitev pošiljke, ki je bila poslana na nov naslov iz ponarejene osebne izkaznice, z oznako, da je naslovnik nepoznan.

3Tožeča stranka po tožbi oziroma tožena stranka po nasprotni tožbi je v tej odločbi označena kot tožeča stranka, medtem ko je tožena stranka po tožbi oziroma tožeča stranka po nasprotni tožbi v tej odločbi označena kot tožena stranka.

4Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek po tožbi za prenos 7.800 delnic KRKG izdajatelja Krka, d.d., Novo mesto na račun tožeče stranke zavrnilo (I. točka izreka). Tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi je delno ugodilo tako, da je tožeči stranki naložilo prenos 3.900 delnic KRKG izdajatelja Krka, d.d., Novo mesto na račun tožene stranke v centralnem registru nematerializiranih vrednostnih papirjev ter plačilo 17.398,90 EUR z zamudnimi obrestmi (II.1 točka izreka). V preostalem delu je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi za prenos 3.900 delnic KRKG izdajatelja Krka, d.d., Novo mesto in za plačilo 5.798,99 EUR z zamudnimi obrestmi zavrnilo (II.2 točka izreka). Odločilo je tudi o stroških postopka, ki jih je po medsebojnem pobotanju in glede na uspeh v pravdi naložilo v plačilo tožeči stranki (III. točka izreka). Odločitev sodišča prve stopnje je temeljila na presoji, da znaša delež tožeče stranke v škodi 75 %, delež tožene stranke pa 25 %.

5Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zoper I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje glede v celoti zavrnjenega tožbenega zahtevka po tožbi zavrnilo (I. točka izreka). Pritožbi tožeče stranke zoper II.1 točko izreka sodbe sodišča prve stopnje glede delno ugodenega tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi je sodišče druge stopnje delno ugodilo tako, da je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani točki spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi za prenos 3.900 delnic KRKG izdajatelja Krka, d.d., Novo mesto in za plačilo 5.798,99 EUR z zamudnimi obrestmi (II. točka izreka); v preostalem delu je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in za znesek 11.599,91 EUR z zamudnimi obrestmi potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani II.1 točki izreka (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi pritožbo tožene stranke zoper II.2 točko izreka sodbe sodišča prve stopnje glede delno zavrnjenega tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi (III. točka izreka). Odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje je sodišče druge stopnje na podlagi pritožbe tožeče stranke spremenilo tako, da vsaka stranka krije svoje stroške (II. točke izreka); odločilo je tudi o pritožbenih stroških tožene stranke (IV. točka izreka). Odločitev sodišča druge stopnje je temeljila na presoji, da deležev pravdnih strank v škodi ni mogoče določiti, zato pade na vsako enak delež, pri čemer pravičnost ne zahteva drugačne odločitve.

6Zoper odločitev iz I. in II. (v delu, v katerem ni uspela s pritožbo) točke izreka sodbe sodišča druge stopnje, je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 370. člena ZPP) je vložila revizijo zoper odločitev iz II., III. in IV. točke izreka sodbe sodišča druge stopnje tudi tožena stranka.

7Tožena stranka na revizijo tožeče stranke ni odgovorila, tožeča stranka pa v odgovoru na revizijo tožene stranke predlaga njeno zavrnitev.

Delna nedovoljenost revizije tožeče stranke in revizije tožene stranke

8Tožeča stranka z revizijo izpodbija odločitev sodišča druge stopnje glede tožbenega zahtevka po tožbi (I. točka izreka sodbe sodišča druge stopnje v zvezi s I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje), kot tudi odločitev sodišča druge stopnje glede delne ugoditve tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi (I. točka izreka sodbe sodišča druge stopnje v zvezi z II.1 točko izreka sodbe sodišča prve stopnje). Mejno vrednost za dovoljenost revizije (200.000,00 EUR, 490. člen ZPP) presega zgolj vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe glede odločitve o tožbenem zahtevku po tožbi (618.000,00 EUR), ne pa tudi vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe glede delne ugoditve tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi (11.599,91 EUR), ki se glede dovoljenosti revizije presoja samostojno. Skupno obravnavanje združenih gospodarskih sporov po tožbi in nasprotni tožbi namreč ne pomeni, da sta spora izgubila svojo samostojnost. Določbo petega odstavka 367. člena ZPP, ki med drugim pravi, da se vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ugotovi s seštevkom vrednosti posameznih zahtevkov ali delov teh zahtevkov, ki so še sporni, če je odločitev o reviziji odvisna od rešitve pravnih vprašanj, ki so skupna za vse navedene zahtevke, je treba razlagati skupaj z določbo drugega odstavka 41. člena ZPP, ki se sklicuje samo na zahtevke v tožbi in ne vključuje zahtevkov po nasprotni tožbi, ki je samostojna tožba. Vrhovno sodišče je zato revizijo tožeče stranke zoper odločitev iz I. točke izreka sodbe sodišča druge stopnje v zvezi z II.1 točko izreka sodbe sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 11.599,91 EUR po nasprotni tožbi, zavrglo (I. točka izreka, 377. člen ZPP).

9Tožeča stranka z revizijo izpodbija tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (II. točka izreka sodbe sodišča druge stopnje v zvezi s III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje). Odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (II. točka izreka sodbe sodišča druge stopnje v zvezi s III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje) ter odločitev o stroških pritožbenega postopka (IV. točka izreka sodbe sodišča druge stopnje) izpodbija v reviziji tudi tožena stranka. Odločitev o stroških postopka, čeprav je vsebovana v sodbi, se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP). Revizija je dovoljena samo zoper sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča (prvi odstavek 384. člena ZPP). Sklep o stroških ni sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča,(1) zato je Vrhovno sodišče revizijo tožeče stranke ter revizijo tožene stranke vsako v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka, zavrglo (I. točka izreka, III. točka izreka, 377. člen ZPP).

Ugotovljeno dejansko stanje

10Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva:

- Odškodninska odgovornost pravdnih strank je bila povezana z izvršitvijo prodajnega naročila osebe, ki se je s ponarejeno osebno izkaznico izdajala za J. U. kot zakonitega imetnika delnic.

- Tožeča stranka računa stranke ni mogla odpreti, če se podatki, ki so izhajali iz osebnega dokumenta, niso ujemali s podatki, ki so bili že vpisani v centralnem registru nematerializiranih vrednostnih papirjev. Tožeča stranka pri vpisu spremembe naslova imetnika delnic podatkov o spremembi naslova iz slabe fotokopije osebne izkaznice ni preverila s podatki v centralnem registru prebivalstva. Tožeča stranka v času škodnega dogodka leta 1999 povezave s centralnim registrom prebivalstva še ni imela vzpostavljene.

- Tožena stranka pri obravnavi prodajnega naročila ni na zanesljiv način preverila identitete nalogodajalca (pomen vrnitve pošiljke z oznako „neznan“, istovetnost podpisa in druge okoliščine).

Revizijske navedbe

11Tožeča in tožena stranka sta vsaka v svoji reviziji podali navedbe, ki naj bi vodile do izključitve lastne odgovornosti za nastalo škodo imetniku vrednostnih papirjev in ki naj bi kazale na odgovornost zgolj nasprotne stranke.

Presoja utemeljenosti revizije tožeče stranke in revizije tožene stranke v dovoljenem delu

12Revizija tožeče stranke v dovoljenem delu ni utemeljena. Prav tako ni utemeljena revizija tožene stranke v dovoljenem delu.

13V primeru odgovornosti več oseb za isto škodo lahko solidarni dolžnik, ki plača več, kot znaša njegov delež v škodi, zahteva od vsakega drugega dolžnika, da mu povrne tisto, kar je plačal zanj (prvi odstavek 188. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Koliko znaša delež vsakega posameznega dolžnika, določi sodišče glede na težo njegove krivde in težo posledic, ki so sledile iz njegovega delovanja (drugi odstavek 188. člena OZ). Če ni mogoče ugotoviti deležev dolžnikov, pade na vsakega enak delež, razen če zahteva pravičnost v danem primeru drugačno odločitev (tretji odstavek 188. člena OZ).

14Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi zapisalo, da je težo krivde in težo posledic vsake objektivno odgovorne osebe treba primerjati z vzrokom, zaradi katerega je posamezna stranka objektivno odgovorna. Presodilo je, da je bil vzrok za uzakonitev objektivne odgovornost klirinško depotne družbe in njene članice – borzno posredniške družbe za škodo, povzročeno imetniku pravic, ki so predmet vpisa v centralni register nematerializiranih vrednostnih papirjev (33. in 34. člen Zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih, v nadaljevanju ZNVP) enak, in sicer zagotovitev varnosti pravnega prometa pri trgovanju z vrednostnimi papirji. Poudarilo je, da do škode ne bi prišlo, če bi katera koli od obeh strank v spornem poslu vsaj enkrat ustrezno ravnala. Če je klirinško depotna družba dolžna podatke iz osebne izkaznice preverjati v centralnem registru prebivalstva, ima njena članica – borzno posredniška družba v primeru suma identitete, ki je bila v tem primeru ugotovljena, možnost zahtevati druge načine preverjanja pravilnosti naloga. Ker je malomarno ravnanje obeh pravnih strank pri enotni transakciji prodaje in prenosa delnic pripeljalo do škode, ki je nastala imetniku delnic, po oceni sodišča druge stopnje njunih deležev glede na težo krivde in glede na težo posledic pri povzročeni škodi ni bilo mogoče razmejiti.

15Tožeča stranka v reviziji navaja, da je tožena stranka zavezana opravljati identifikacijo svojih strank tako pred odprtjem računa nematerializiranih vrednostnih papirjev (157. člen Zakon o trgu vrednostnih papirjev, v nadaljevanju ZTVP-1), kot tudi pred vnosom naloga za prenos nematerializiranih vrednostnih papirjev (drugi odstavek 159. člena ZTVP-1), pri čemer tožeča stranka pri tem ne sodeluje, zakon pa tudi ne vzpostavlja objektivne odgovornosti klirinško depotne družbe za ravnanja njenega člana. V zvezi s temi navedbami Vrhovno sodišče pojasnjuje, da presoja sodišča druge stopnje o malomarnem ravnanju tožeče stranke, ki je pripeljalo do nastanka škode, temelji na očitku, da tožeča stranka pri vpisu spremembe naslova imetnika delnic v centralni register nematerializiranih vrednostnih papirjev podatka o spremembi naslova iz fotokopirane osebne izkaznice ni preverila s podatki v centralnem registru prebivalstva, in ne na očitku, da ni ustrezno preverila identitete nepooblaščene tretje osebe v smislu 157. člena in drugega odstavka 159. člena ZTVP-1, niti ne na očitku, da tožeča stranka odgovarja za ravnanja tožene stranke.

16V skladu z določbo prvega odstavka 24. člena ZNVP je morala klirinško depotna družba tekoče usklajevati podatke o imetnikih vrednostnih papirjev, in sicer spremembe enoličnih identifikacij in davčnih številk, spremembe imena, firme oziroma naziva ter spremembe naslova oziroma sedeža s podatki sodnega registra, registra prebivalstva in davčnega registra. Drugi odstavek istega člena je nalagal državnim organom, ki vodijo te uradne evidence, dolžnost tekočega sporočanja sprememb podatkov klirinško depotni družbi.

17Revizijski očitek tožeče stranke, da kršitev določbe 24. člena ZNVP ni podana, ker bi bila tožeča stranka dolžna usklajevati podatke iz prvega odstavka 24. člena ZNVP le, če bi jih od državnih organov dobivala, ni utemeljen. Iz besedila 24. člena ZNVP izhaja dolžnost klirinško depotne družbe, da (med drugim) usklajuje podatke centralnega registra o naslovu imetnikov vrednostnih papirjev. Besedilo tega člena določa tudi vir, ki je podlaga za usklajevanje podatkov o naslovu, in sicer register prebivalstva. Takšna razlaga je tudi v skladu z namenom določbe 24. člena ZNVP, ki je predvsem v zagotavljanju večje varnosti pri ravnanju z nalogi imetnikov za prenose vrednostnih papirjev in vpise drugih pravic. Na to kažejo določbe ZNVP o vsebini posameznih nalogov, saj je bil v vseh primerih eden od podatkov, ki jih je moral vsebovati nalog, tudi naslov imetnika vrednostnih papirjev (takšna je bila na primer vsebina določb 39., 40. in 44. člena ZNVP). Revizijski očitek tožeče stranke, da ni namen citirane norme, da vzpostavi kavtele, ki naj preprečijo možnost zmot pri izvrševanju nalogov, tako ni utemeljen. Okoliščina, da državni organ, ki vodi register prebivalstva, v času škodnega dogodka leta 1999 tožeči stranki ni tekoče sporočal sprememb podatkov, je lahko pomenila le, da tožeča stranka ni mogla tekoče, torej sproti usklajevati podatkov o spremembah naslova imetnikov vrednostnih papirjev. Ni pa ta okoliščina odvezovala tožeče stranke od dolžnosti, da mora podatke centralnega registra o naslovu imetnikov vrednostnih papirjev usklajevati s podatki registra prebivalstva, torej z izvorno evidenco za ta podatek. Tožeča stranka bi torej morala na podlagi določbe prvega odstavka 24. člena ZNVP pred vnosom spremembe v centralni register nematerializiranih vrednostnih papirjev preveriti podatek o spremembi naslova v registru prebivalstva (glej tudi obrazložitev sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 400/2003 z dne 20. 1. 2005). Drugačno revizijsko stališče tožeče stranke ni utemeljeno. Vrhovno sodišče pri tem dodaja, da nevzpostavljen sistem z registrom prebivalstva iz drugega odstavka 24. člena ZNVP v zvezi z očitkom o sistemski napaki tožeče stranke sam po sebi ne vpliva na večjo težo krivde tožeče stranke v škodi, kar je pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje (9. točke obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje).

18Določba prvega odstavka 24. člena ZNVP je bila specialna v razmerju do določbe 19. člena takrat veljavnega Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP), v skladu s katero je moral upravljalec zbirke osebnih podatkov na zahtevo posameznika dopolniti ali popraviti osebne podatke, za katere se ugotovi, da so nepopolni, netočni ali neažurni. ZVOP je v 19. členu na splošno urejal dopolnjevanje in popravo osebnih podatkov v zbirki osebnih podatkov in pri tem ni omejeval virov, na podlagi katerih se ugotovi neažurnost podatkov. Nasprotno je ZNVP glede na temeljni pomen centralnega registra nematerializiranih vrednostnih papirjev, ki je v zagotavljanju pravne varnosti, vir za ugotovitev neažurnosti in za vnos spremembe podatka o naslovu imetnika vrednostnih papirjev omejil s tem, ko je določil, da se ta podatek usklajuje s podatki registra prebivalstva. Dolžnost usklajevanja sprememb naslova imetnika vrednostnih papirjev na podlagi podatkov registra prebivalstva sočasno pomeni prepoved usklajevanja sprememb na podlagi podatkov iz drugih virov. Zaradi obstoja specialne določbe prvega odstavka 24. člena ZNVP splošna določba 19. člena ZVOP ni mogla predstavljati podlage za spremembo podatka v centralnem registru nematerializiranih vrednostnih papirjev zgolj na podlagi podatkov na osebni izkaznici.

19(Smiselno) sklepanje sodišča druge stopnje, da 24. člen ZNVP vsebuje pravilo, ki tožeči stranki prepoveduje spreminjanje podatka o naslovu stranke (op. na podlagi podatka iz osebne izkaznice), ni arbitrarno in izhaja iz samega besedila tega člena, kot je obrazloženo zgoraj (17. in 18. točka obrazložitve). Ker vsebina obveznosti klirinško depotne družbe izhaja že iz samega besedila zakona, sodišče ni bilo dolžno tega pravila še dodatno obrazložiti. Revizijski očitek tožeče stranke, da sodba sodišča druge stopnje glede vsebine določbe 24. člena ZNVP nima razlogov glede uporabe prava in je ni mogoče preizkusiti, je tako neutemeljen.

20V zvezi z obrazložitvijo sodišča druge stopnje, da se „očita delavcu tožeče stranke, da pri preverjanju podatkov iz slabe fotokopije osebne izkaznice, teh ni preveril še v uradni evidenci“ (10. točke obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje), tožeča stranka v reviziji očita, da iz sodbe ni mogoče razbrati, ali je stališče sodišča druge stopnje, da tožeči stranki v primeru, če bi bila fotokopija osebne izkaznice boljša, podatka o stalnem prebivališču ne bi bilo treba preveriti, in da naj bi bili zato razlogi o odločilnih dejstvih nejasni. Revizijski očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Ob ugotovljenem dejanskem stanju, da je tožeča stranka razpolagala s slabo fotokopijo osebne izkaznice, stališča v zvezi z boljšo fotokopijo osebne izkaznice, tudi če bi takšna stališča obstajala, ne bi predstavljala razlogov o odločilnih dejstvih.

21Tožeča stranka nadalje v reviziji izpostavlja razlikovanje med odločanjem o pogojih za vpis, ki je v primeru vnosa nalogov iz prvega odstavka 22. člena ZNVP sodilo v pristojnost člana klirinško depotne družbe, in med odločanjem o pogojih za izvršitev vpisa v centralni register nematerializiranih vrednostnih papirjev, ki je v skladu z določbo 23. člena ZNVP sodilo v pristojnost klirinško depotne družbe. Opozarja tudi na določbo prvega odstavka 82. člena ZNVP, na podlagi katere je imetnik vrednostnega papirja, ki je fizična oseba, v centralnem registru nematerializiranih vrednostnih papirjev enolično identificiran zgolj na podlagi enotne matične številke občana (v nadaljevanju EMŠO). Meni, da enolična identifikacija na podlagi EMŠO označuje tisto mejo, do katere obstaja dolžnostno ravnanje tožeče stranke in do koder obstaja njena odgovornost za napake. Nadalje izpostavlja, da noben pravni vir identičnosti naslovov, ki jih ob različnih priložnostih navaja oseba, ki se izkazuje z identičnim enoličnim identifikacijskim znakom, ne predpisuje kot pogoj za odprtje računa stranke. Tožeča stranka bi zato morala račun stranke (z drugačnim naslovom bivališča osebe in istim enoličnim identifikacijskim znakom) odpreti že ob prvi zahtevi borzno posredniške hiše. Navaja, da bi škoda ob takem ravnanju tožeče stranke oškodovancu J. U. prav tako nastala, pri čemer bi prvotni naslov oškodovanca v centralnem registru nematerializiranih vrednostnih papirjev celo ostal usklajen s tistim v registru prebivalstva in na pristni (neponarejeni) osebni izkaznici oškodovanca. Očitki tožeče stranke o zmotni uporabi materialnega prava niso utemeljeni.

22ZNVP ni izrecno predpisal, da mora klirinško depotna družba pred odprtjem računa stranke oziroma pred izvršitvijo naloga preveriti, ali se podatki o imetniku vrednostnih papirjev ujemajo s podatki, ki so navedeni v zahtevi za odprtje računa stranke oziroma v nalogu za prenos nematerializiranih vrednostnih papirjev. Vendar to ne pomeni, da takšno postopanje klirinško depotne družbe predstavlja ravnanje v nasprotju z zakonom. Že sam ZNVP je predvidel, da klirinško depotna družba določi podrobnejši način vodenja računov vrednostnih papirjev (drugi odstavek 18. člena ZNVP). Vzpostavitev podrobnejšega sistema s strani klirinško depotne družbe, ki med drugim onemogoča odprtje računa stranke, kadar se podatki o imetniku vrednostnih papirjev ne ujemajo s podatki v centralnem registru nematerializiranih vrednostnih papirjev, je povsem v skladu z ZNVP in njegovim namenom, ki je v zagotovitvi pravne varnosti imetnikov vrednostnih papirjev (glej tudi 17. točko obrazložitve zgoraj). Določbe ZNVP, iz katerih izhaja, da se v centralnem registru nematerializiranih vrednostnih papirjev poleg podatka o enolični identifikaciji vodijo in usklajujejo tudi drugi podatki o imetniku vrednostnih papirjev, vključno z njegovim naslovom, namreč niso bile same sebi namen in niso imele vloge zgolj v smislu olajšanega posredovanja obvestil po drugem odstavku 25. člena ZNVP.

23Tožeča stranka v reviziji v zvezi s presojo vzročne zveze dodatno navaja, da sprememba naslova v centralnem registru nematerialziranih vrednostnih papirjev kot poznejše dejanje ni mogla vplivati na napačno identifikacijo, do katere je prišlo že prej, ter da je škoda nastala šele s prodajo vrednostnih papirjev, predpostavke za veljavnost tega pravnega posla pa je preverjala izključno borzno posredniška družba. Vrhovno sodišče presoja, da je bila vzročna zveza pred sodiščema prve in druge stopnje ocenjena pravilno tudi ob upoštevanju revizijskih navedb tožeče stranke, in se obrazložitvi sodišča prve stopnje, ki ji je sodišče druge stopnje konkludentno pritrdilo, pridružuje (prvi odstavek na 5. strani obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Odprtje računa stranke, do katerega ne bi prišlo, če bi tožeča stranka pri preverjanju podatkov o naslovu imetnika vrednostnih papirjev ravnala bolj skrbno, je bilo namreč „pogoj“, ki je odločilno prispeval k nastanku škode.

24Glede ravnanja borzno posredniške družbe tožena stranka v reviziji navaja, da je storila vse, kar ji je nalagal standard skrbnosti. Zatrjuje, de je identiteto preverila z vpogledom v osebno izkaznico (24. člen Sklepa o opravljanju poslov z vrednostnimi papirji, Ur. l. RS 23/1997), pri čemer naj bi bilo ugotovljeno, da izgled osebe, ki se je izdajala za imetnika vrednostnih papirjev, ustreza izgledu osebe na fotografiji osebne izkaznice in da osebna izkaznica ni bila poškodovana. Revizijski zaključek tožene stranke o njeni zadostni skrbnosti je zmoten, sodišče druge stopnje pa je materialno pravo uporabilo pravilno. V tej zadevi so pri opravljanju identifikacije s strani tožene stranke obstajale okoliščine (pomen vrnitve pošiljke z oznako „neznan“, istovetnost podpisa in druge), ki bi toženi stranki morale zbuditi dvom v identiteto osebe, ki se je predstavljala kot imetnik vrednostnih papirjev. S tem ko tožena stranka ni odreagirala na te okoliščine, je sama izključila možnost, da bi sama odkrila, da je osebna izkaznica osebe, ki se je izdajala za imetnika vrednostnih papirjev, ponaredek. Ustrezno ravnanje tožeče stranke tako ni bila edina varovalka, ki bi lahko preprečila nastanek škode v tej zadevi. Zapis sodišča druge stopnje, da ima tožena stranka možnost preveriti pravilnost naloga tudi z zahtevo po notarski overitvi podpisa, je bila navedena zgolj primeroma. Poleg tega Vrhovno sodišče dodaja, da je očitek sodišča druge stopnje toženi stranki, da bi morala vsaj enkrat ustrezno preveriti ugotovitev o neskladju v naslovu, razumeti kot del splošnega očitka toženi stranki, da je glede na okoliščine konkretnega primera ravnala s premajhno skrbnostjo. Ravnanje tožene stranke namreč ni bilo ravnanje, ki bi ustrezalo strokovni skrbnosti dobre borzno posredniške družbe pri preverjanju identitete imetnika vrednostnih papirjev.

25Revizijske navedbe tožene stranke o izobraževanju delavcev tožeče oziroma tožene stranke predstavljajo nedovoljene revizijske novote (372. člen ZPP), zato Vrhovno sodišče že iz tega razloga ne odgovarja nanje. Odgovor na preostale odločilne revizijske navedbe tožene stranke glede presoje deleža tožeče stranke v škodi je vsebovan v odgovoru na revizijske navedbe tožeče stranke zgoraj.

26Glede na navedeno tožeča in tožena stranka z revizijskimi očitki nista uspeli omajati zaključka sodišča druge stopnje, da je malomarno ravnanje obeh pravdnih strank pripeljalo do škode, ki je nastala imetniku delnic, in da njunih deležev glede na težo krivde in glede na težo posledic pri povzročeni škodi ni bilo mogoče razmejiti. Dolžnost zagotavljati varnost pravnega prometa z vrednostnimi papirji sta imeli obe pravdni stranki in obe sta to svojo dolžnost tudi kršili.

27Potem ko je sodišče druge stopnje presodilo, da deležev pravdnih strank v škodi ni mogoče ugotoviti (in da zato pade na vsako enak delež), je presojalo še vprašanje, ali pravičnost v takšnem primeru zahteva drugačno odločitev (tretji odstavek 188. člena OZ). Tožeča stranka v reviziji ponovno izpostavlja, da se je delež provizije tožeče stranke v celotnih provizijah borznoposredniških hiš v tistem času (leta 1999) gibal okoli 20 % ter da je tožeča stranka zaračunavala 0,033-odstotno provizijo od vrednosti posla, borzno posredniška družba pa približno petkratni znesek tega. Pravdni stranki bi morali biti po njenem mnenju v škodi udeleženi v enakem razmerju, kot sta bili deležni koristi od posla – prodaje delnic J. U. Nasprotno je tožena stranka zatrjevala, da kriterij provizije ni primeren, saj gre za provizijo kot plačilo za storitve, ki po vsebini niso enake, tožeča stranka pa ne upošteva obsega in vrednosti teh storitev. Vrhovno sodišče v tem delu pritrjuje sodišču druge stopnje, ki je pri uporabi tretjega odstavka 188. člena OZ tehtalo, ali bi bilo po načelu, da pade na vsako stranko enak delež škode, to z vidika pravičnosti za kakšno stranko prehudo breme v razmerju do druge. Sodišče druge stopnje je pravilno presodilo, da imata obe pravdni stranki pri trgovanju z delnicami koristi, prav tako imata obe v enaki meri dolžnosti za zagotovitev pravne varnosti, vsaka v svoji fazi postopanja, zato odločitev o enakem deležu v škodi za nobeno od njiju ne more biti krivična.

Odločitev o reviziji v dovoljenem delu

28S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na revizijske navedbe tožeče in tožene stranke, ki so bile po njegovi pravni presoji bistvene za odločitev, oziroma na tiste, ki niso bile očitno neutemeljene ali nerelevantne. Ker je glede na navedeno v tej obrazložitvi Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih sta bili revizija tožeče stranke in revizija tožene stranke vloženi, je obe reviziji v dovoljenem delu kot neutemeljeni zavrnilo (378. člen ZPP, II. in IV. točka izreka).

29Na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP tožeča stranka sama nosi svoje stroške v zvezi s svojo revizijo. Prav tako nosi tožena stranka sama svoje stroške v zvezi s svojo revizijo, mora pa tožeči stranki upoštevaje Odvetniško tarifo (v zvezi s prvim odstavkom 41. člena Zakona o odvetniški tarifi) povrniti stroške za sestavo odgovora na revizijo (Tar. št. 21), povečane za davek na dodano vrednost (22 %).

---.---

Op. št. (1): Primerjaj Pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 15. 12. 1998, Pravna mnenja 2/98, str. 4.