UPRS sodba I U 82/2013

Tožbi se ugodi, odločba Mestne občine Kranj št. 351-0441/2008-6-48/05 z dne 30. 11. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da se z njo nadomesti odločba št. 351-0441/2008-48/05 z dne 29. 9. 2008 (1. točka izreka) in da se za stavbo št. ..., zgrajeno na zemljišču parc. št. 232/2 in 232/9 k.o. … odmeri komunalni prispevek za kanalizacijo v višini 3.219,56 EUR, ki se zmanjša za priznano olajšavo v višini 66,5 % (2. točka). Ob upoštevani olajšavi in ½ lastniškim deležem se tožnici tako odmeri komunalni prispevek v višini 539,28 EUR (3. točka), ki ga mora plačati v 24-ih mesečnih obrokih po 22,47 EUR (prvi obrok zapade najkasneje do 30. 1. 2012, preostali obroki pa zadnji dan v mesecu) na tam navedeni podračun (4. točka), v nasprotnem primeru pa mora plačati tudi zamudne obresti (5. točka). Določeno je še, da se stavba št. 307 priključi na kanalizacijsko omrežje, ko Komunala Kranj izda soglasje s pogoji priključitve (6. točka) in da ni stroškov postopka (7. točka).

Iz uvoda in obrazložitve odločbe izhaja, da je bila tožnici kot solastnici nepremičnine izdana na podlagi 242. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), torej kot nadomestna odločba po vloženi pritožbi A.A. zoper odločbo z dne 29. 9. 2008, s katero mu je prvostopenjski organ kot edinemu zavezancu odmeril komunalni prispevek za kanalizacijo. Ker je občina v naselju Primskovo sever zgradila kanalizacijsko omrežje, na podlagi katerega je omogočena priključitev vseh stavb na navedeno omrežje, se je s tem izboljšala komunalna opremljenost posameznega stavbnega zemljišča oziroma objekta, zato se v skladu s 7. odstavkom 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) izdaja odločba po uradni dolžnosti. Podlaga za odmero je Odlok o programu opremljanja stavbnih zemljišč za komunalno opremljanje naselja Primskovo sever (Uradni list RS, št. 24/08, v nadaljevanju Odlok za Primskovo sever).

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil in v razlogih med drugim navedel, da je prvostopenjski organ pri izdaji izpodbijane odločbe ravnal po 243. členu ZUP in ne na podlagi 242. člena, kot je napačno navedeno v odločbi. Z vidika obstoječega kanalizacijskega omrežja je zavrnil pritožbeni očitek o neenakem obravnavanju prebivalcev na območju naselja Primskovo sever. Delež za to omrežje je bil v Odloku za Primskovo Sever določen na podlagi obračunskega območja za obstoječe kanalizacijsko omrežje, kot je bilo opredeljeno v strokovnih podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo za potrebe Odloka o programu opremljanja in merilih za odmero komunalnega prispevka za Mestno občino Kranj (v nadaljevanju Odlok za MOK). Navedene strokovne podlage so bile v času izdelave programa opremljanja za kanalizacijsko omrežje v Primskovem sever že izdelane – če ne bi bile, bi morale biti izdelane posebej za ta program opremljanja. To pomeni, da so bili zavezanci za komunalni prispevek v Primskovem glede deleža za obstoječo kanalizacijsko omrežje izenačeni z ostalimi zavezanci v MOK.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da prvostopenjski organ v obravnavani zadevi ni imel podlage za odločanje po 242. členu ZUP. Izpodbijana odločba je namreč izdana kot nadomestna odločba na podlagi pritožbe tožničinega moža A.A., ki pa ni stranka v njenem postopku. Opozarja, da je bila imenovanemu izdana prva odločba 29. 9. 2008. Organ bi zato moral pri odmeri komunalnega prispevka uporabiti takrat veljavne predpise, to je Odlok o komunalnem prispevku v Mestni občini Kranj (Uradni list RS, št. 31/03), po katerem se obstoječim stavbam komunalni prispevek ne odmeri. Res je 25. 3. 2008 stopil v veljavo Odlok za Primskovo sever, ki pa se je nanašal le na del občine. Ker je to v nasprotju s trinajstim odstavkom 79. členom ZPNačrt, ne more predstavljati podlage za odmero komunalnega prispevka. Navedeni odlok tudi določa, da je zavezanec le lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo, kar pa za tožničin objekt ne velja, saj je na kanalizacijo priključen od septembra 2007. Pojasnjuje, zakaj odločbe ni mogoče preizkusiti, kršeno pa je tudi načelo enakopravnega obravnavanja, saj je občina področje Primskovo sever obravnavala drugače od ostalih predelov te občine, saj bi moral biti uporabljen program opremljanja s podlagami za odmero komunalnega prispevka za vso obstoječo komunalno opremo na območju celotne občine. Ker je Odlok za MOK stopil v veljavo šele po izdaji prvotne odločbe z dne 29. 9. 2008, bi moral biti uporabljen odlok iz leta 2003, kakršno je bilo tudi stališče Ministrstva za okolje in prostor. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka predlaga zavrnitev tožbe, dodatnih vsebinskih razlogov za to pa ne navaja.

Tožba je utemeljena.

Ker je komunalni prispevek plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme, ki ga zavezanec plača občini (prvi odstavek 79. člena ZPNačrt, pred njim 143. člen ZUreP-1), za odmero samo po sebi ni pomembno, ali je bilo tožnici omogočeno, da se je njen objekt že pred plačilom komunalnega prispevka priključil na kanalizacijsko omrežje. S tem ko je začela uporabljati komunalno opremo, še preden je prispevala zanjo, njena obveznost, da prispeva k stroškom za gradnjo komunalne opreme v občini, ni avtomatično prenehala. Po določbi 80. člena ZPNačrt je namreč zavezanec za plačilo lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo (enako pred tem veljavni 144. člen ZUreP-1). V primeru, ko gre za izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča, je zavezanec torej tisti, čigar objekt se prvič priključuje na komunalno opremo določene vrste. Poleg tega je treba upoštevati, da zakon določa tudi primere oz. okvire, v katerih je zavezanec (lahko) oproščen plačila komunalnega prispevka. Tako je v prvem odstavku 83. člena ZPNačrt določeno, da se komunalni prispevek sploh ne plača za gradnjo gospodarske javne infrastrukture. V naslednjih dveh odstavkih pa je dano pooblastilo občini, da po lastni presoji v svojem predpisu določi, da se komunalni prispevek ne plača za gradnjo neprofitnih stanovanj in gradnjo posameznih vrst stavb za izobraževanje, znanstveno-raziskovalno delo in zdravstvo po predpisih o uvedbi in uporabi enotne klasifikacije vrst objektov (drugi odstavek), lahko pa predpiše tudi delno ali celotno oprostitev plačila komunalnega prispevka za gradnjo vseh ali posameznih vrst nestanovanjskih stavb po predpisih o uvedbi in uporabi enotne klasifikacije vrst objektov. V tem primeru mora občina oproščena sredstva iz tega odstavka v enaki višini nadomestiti iz nenamenskih prihodkov občinskega proračuna (tretji odstavek).

Navedeno pomeni, da občina v obravnavanem primeru, tudi če je bilo dejanje priključitve tožničinega objekta na kanalizacijsko omrežje že izvedeno, pri izdaji odločbe zgolj iz tega razloga ne more biti prekludirana.

Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je bil komunalni prispevek tožnici odmerjen po vloženi pritožbi A.A. na podlagi katere je upravni organ prve stopnje ugotovil, da pritožnik ni izključni lastnik nepremičnine, za katero je bil z odločbo z dne 29. 9. 2008 odmerjen komunalni prispevek, ampak je to po zemljiškoknjižnih podatkih tudi tožnica do ½. Sodišče še ugotavlja, da je bil pritožniku z omenjeno odločbo, ki se nahaja v predloženih upravnih spisih, komunalni prispevek odmerjen v zvezi s stanovanjskim objektom na naslovu A. in da se je le z njim vodil postopek.

Navedeno pomeni, da je prvostopenjski organ po prejemu pritožbe dopolnil ugotovitveni postopek tako, da je ugotovil dejstva, ki se nanašajo na lastništvo nepremičnine in s tem na status zavezanca za plačilo komunalnega prispevka ter na tej podlagi odpravil svojo prejšnjo odločbo in izdal izpodbijano. Po razlagi pritožbenega organa naj bi tako ravnanje temeljilo na 243. členu ZUP.

Omenjeni člen v prvem odstavku določa, da če organ, ki je izdal odločbo, ob reševanju pritožbe spozna, da je bil izvedeni postopek nepopoln in da je to utegnilo vplivati na odločitev o zadevi, dopolni postopek. V skladu s tretjim odstavkom organ glede na uspeh dopolnjenega postopka ravna po 245. členu tega zakona (pritožbo pošlje drugostopenjskemu organu) ali pa v mejah zahtevkov stranke zadevo drugače reši in z novo odločbo nadomesti odločbo, ki se izpodbija s pritožbo.

Na navedeni podlagi lahko prvostopenjski organ torej izda novo odločbo, s katero nadomesti svojo prejšnjo odločbo, ki se izpodbija s pritožbo, vendar le pritožniku, ne pa tudi osebi, ki do tedaj v postopku sploh ni sodelovala, to je drugi stranki (tožnici kot zavezanki za plačilo komunalnega prispevka). Na podlagi vložene pritožbe je bila lahko pritožniku izdana nadomestna odločba ob upoštevanju njegovega manjšega lastniškega deleža, medtem ko je izpodbijana odločba z vidika tožnice prva odločba, s katero ji je upravni organ odmeril in naložil dolžnost plačila komunalnega prispevka zaradi novo zgrajene komunalne opreme (kanalizacijskega omrežja za naselje Primskovo sever).

To pomeni, da je upravni organ v obravnavanem primeru nepravilno uporabil določbe 243. člena ZUP, to pa bi lahko vplivalo na odločitev v zadevi glede presoje, na podlagi katerega predpisa, veljavnega v času izdaje izpodbijane odločbe (30. 11. 2011), bi moral biti tožnici odmerjen komunalni prispevek. V tem času je namreč merila za odmero komunalnega prispevka na območju Mestne občine Kranj predpisoval tudi kasnejši – po Odloku za Primskovo sever sprejeti – Odlok za MOK (Uradni list RS, št. 106/08), ki bi moral biti v zadevi uporabljen pod pogojem, da nepremičnina tožnice leži v njegovem obračunskem območju za kanalizacijo (tretji odstavek 79. člena ZPNačrt).

Ker je bilo treba tožbi ugoditi že zaradi kršitev pravil upravnega postopka (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), se sodišče v presojo ostalih tožbenih navedb ni spuščalo in je izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopala odvetniška družba, se ji priznajo stroški v višini 350 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča se v primeru, ko je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, navedeni znesek poviša za zahtevani 20 % DDV, torej za 70 EUR. Pri tem sodišče dodaja, da bo plačana sodna taksa za postopek v višini 148 EUR vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (1. odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).