UPRS sklep 1601/2001

Tožba se zavrže.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrgla kot prepozno tožničino pritožbo zoper odločbo Disciplinske komisije I. stopnje pri Odvetniški zbornici Slovenije št... , s katero je bil tožnici izrečen disciplinski ukrep ukor in naloženo plačilo stroškov postopka oziroma povprečnino v višini 30.000,00 SIT. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da je bila tožnici odločba Disciplinske komisije I. stopnje vročena dne 13. 4. 2001 na način iz 86. a člena Statuta Odvetniške zbornice Slovenije (Uradni list RS, št. 15/94, 10/95, 55/96 in 4/02, dalje: Statut OZS), pritožbo pa je tožnica vložila dne 1. 6. 2001, to je po poteku petnajstdnevnega zakonskega roka. Ker Statut OZS kot specialni predpis podrobneje ureja način vročanja pisanj v disciplinskem postopku tožena stranka ugotavlja, da je bila odločba Disciplinske komisije I. stopnje tožnici pravilno vročena na način, ki ga določa 86. a člen Statuta OZS dne 13. 4. 2001, zato je pritožbo, vloženo dne 1. 6. 2001 po izteku zakonskega roka kot prepozno zavrgla.

Tožnica v tožbi navaja, da se tožena stranka v izpodbijani odločbi sklicuje na vročitev, ki je bila opravljena z nabitjem na oglasno desko, dejansko pa je tožnica prejela odločbo Disciplinske komisije I. stopnje skupaj z dopisom tožene stranke z dne 14. 5. 2000, tožena stranka pa v dopisu z dne 14. 5. 2001 navaja, da naj bi poslala tožnici prvostopno odločbo dne 20. 3. 2001, ki naj bi ji bila vrnjena neprevzeta dne 29. 3. 2001, zato naj bi jo izobesila na oglasno desko v svojih prostorih na K. ulici v A. od 29. 3. 2001 do 4. 5. 2001. Tožnica meni, da niso obstajali pogoji za vročitev prvostopne odločbe na način iz 86. a člena Statuta OZS, ker je bila vročitev morda poizkušena samo enkrat v času, ko je bila tožnica na dopustu in bi tožena stranka morala poizkusiti vročiti prvostopno odločbo še enkrat, saj se tožnica ni izogibala sprejemati pošiljk tožene stranke. V tožbi še navaja, da tožena stranka tožnice ni vabila niti na disciplinsko obravnavo in bi zato morala Disciplinska komisija II. stopnje že iz formalnih razlogov razveljaviti prvostopno odločbo. Tožnica še navaja, da tudi sicer sama kršitev sploh ni bila storjena, ker je tožnica predočila Disciplinski komisiji I. stopnje pismeni dogovor s stranko AA o plačilu stroškov v smislu 8. člena Odvetniške tarife, zaradi česar očitna kršitev ni bila storjena in bi bilo potrebno zato tožnico oprostiti odgovornosti. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da se tožničini pritožbi ugodi in s prvostopno odločbo tožene stranke z dne 7. 3. 2001 v celoti razveljavi. Hkrati predlaga, da sodišče toženi stranki naloži povrnitev tožničinih stroškov tega postopka skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na utemeljitev dveh prvostopnih sklepov Disciplinske komisije I. stopnje, tožnici vročenih dne 13. 4. 2001 na način, predviden v 86. a členu Statuta OZS, medtem ko je tožnica svoji pritožbi vložila po preteku predvidenega petnajstdnevnega z zakonom določenega pritožbenega roka šele 1. 6. 2001. V skladu z določbo 71. člena Zakona o odvetništvu (Uradni list RS, št. 18/93 in nadaljnji) Statut OZS določa podrobnejše določbe o postopku pred disciplinsko komisijo. Statut OZS v poglavju VII. - Disciplinska odgovornost odvetnikov, odvetniških kandidatov in odvetniških pripravnikov v 86. a členu določa način vročitve vseh pisanj disciplinskemu obdolžencu, in sicer na naslov odvetniške pisarne, kot je vpisan pri zbornici. Če je vročitev na naslovu odvetniške pisarne neuspešna, se pisanje nabije na oglasno desko v prostorih zbornice in se po preteku 15 dni šteje za vročeno. V skladu s citiranim določilom Statuta OZS je bila vročitev odločb Disciplinske komisije I. stopnje tožnici opravljena tako, da sta bili dne 29. 3. 2001 vrnjeni poštni pošiljki z oznako pošte: "ni dvignil", zaradi neuspešne vročitve na naslov odvetniške pisarne tega dne nabiti na oglasno desko OZS. Šteje se, da je bila vročitev tako opravljena 13. 4. 2001. Glede na to sta bili obe odločbi Disciplinske komisije I. stopnje tožnici pravilno vročeni, zato je tudi disciplinska komisija II. stopnje obe pritožbi tožnice z dne 1. 6. 2001 po izteku zakonskega roka utemeljeno zavrgla. Tožena stranka še navaja, da tožnica v primeru izreka disciplinskega ukrepa denarne kazni nima sodnega varstva v upravnem sporu, saj ga zakonodajalec v Zakonu o odvetništvu ni predvidel. Naslovno sodišče pa je glede na ugovore tožene stranke v zadevi opr. št. U... v upravnem sporu med toženo stranko in tožnico, ki je prav tako izpodbijala izrečeni disciplinski ukrep ukora, njeno tožbo zavrglo dne 3. 7. 2002. Zato tožena stranka meni, da tudi v tem upravnem sporu tožeča stranka ne more vlagati tožbe v upravnem sporu zaradi izrečenih disciplinskih ukrepov s strani disciplinskih komisij tožene stranke. Sodišču zato predlaga, da tožbo zavrže oziroma podrejeno, da tožbeni zahtevek zavrne.

Tožena stranka s pripravljalno vlogo z dne 10. 6. 2003 ponovno predlaga, da sodišče tožbo zavrže in prilaga sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up... , s katerim je bila zavrnjena tožničina pritožba zoper sklep Upravnega sodišča RS opr. št. U ... z dne 3. 7. 2002, ker izpodbijani akt tožene stranke nima značaja upravnega akta.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na podlagi 3. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, dalje: ZUS) ni prijavilo svoje udeležbe v tem upravne sporu.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

Ustava Republike Slovenije opredeljuje upravni spor z določbo 157. člena, po kateri odloča v upravnem sporu pristojno sodišče o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, s katerimi državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil odločajo o pravicah ali obveznostih in pravnih koristih posameznikov in organizacij, če za določeno zadevo ni z zakonom predvideno drugo sodno varstvo (1. odstavek). V 2. odstavku 157. člena Ustava RS določa, da odloča, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo pristojno sodišče v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika. Citirani določbi sta vsebinsko povzeti z določbami 1. člena ZUS in 2. odstavka 3. člena ZUS. V obravnavanem primeru je predmet spora zakonitost izpodbijane odločbe Disciplinske komisije OZS II. stopnje, ki je zavrgla kot prepozno tožničino pritožbo zoper odločitev Disciplinske komisije I. stopnje o disciplinskem ukrepu ukoru, izrečenem na podlagi Statuta OZS. V tem primeru torej uvodoma navedena izpodbijana odločba tožene stranke ni akt, ki bi ga izdal državni organ ali organ lokalne skupnosti in glede na ureditev v Zakonu o odvetništvu, na katerega se sklicuje tožena stranka, tudi ne tožena stranka kot nosilec javnih pooblastil v izvrševanju nalog, podeljenih z javnim pooblastilom. Zato izpodbijani akt, zoper katerega je uperjena tožba, nima značaja upravnega akta. Ker zoper odločitev Disciplinske komisije II. stopnje Zakon o odvetništvu ali kateri drug zakon ne določa, da je možen upravni spor, ne gre za drug posamični akt, ki ima zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu. Ker pa niti tožnica v tožbi ne zatrjuje, da se z izpodbijanim aktom posega v njene ustavne pravice, tudi ne gre za akt po 3. odstavku 1. člena ZUS. Zato je sodišče na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS tožbo zavrglo, saj je presodilo, da v konkretnem primeru tožnica nima pravne podlage za uveljavljanje svojega zahtevka v upravnem sporu niti v citirani ustavni določbi niti v določbah 2. oziroma 3. odstavka 1. člena niti 2. odstavka 3. člena ZUS, pri tem je upoštevalo tudi ustaljeno upravnosodno prakso, kot izhaja iz predhodno citiranih sodnih odločb Upravnega in Vrhovnega sodišča RS, na katere se sklicuje tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo. Po določbi 3. odstavka 23. člena ZUS trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, zato v tem primeru, v katerem je sodišče v pripravljalnem postopku ugotavljalo zgolj obstoj formalnih pogojev (procesnih predpostavk) za meritorno odločanje o predmetnem upravnem sporu, trpi vsaka stranka svoje stroške tega spora.

Sodišče v zvezi s tožbenim predlogom za povrnitev stroškov tega upravnega spora pripominja, da sodišče odloči o stroških postopka po določbah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji) na podlagi 1. odstavka 23. člena ZUS le v primeru, če v upravnem sporu (meritorno) odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Kadar pa sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta in v sporih iz 3. odstavka 2. člena ZUS pa po določbi 3. odstavka 23. člena ZUS trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker v obravnavanem primeru sodišče ni o sporni zadevi odločilo meritorno, pač pa je predmetno tožbo zavrglo že med pripravljalnim postopkom, torej ni podlage za odločanje o povrnitvi stroškov postopka po določbi 1. odstavka 23. člena ZUS.