UPRS sodba II U 305/2012

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano odločbo je davčni organ zavrnil tožnikovo zahtevo za odlog oziroma obročno plačilo davčnega dolga iz naslova davka na dodano vrednost v višini 46.917,69 EUR glavnice s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in akontacije dohodnine od davka iz dejavnosti v višini 24.774,35 EUR glavnice pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Iz obrazložitve izhaja, da lahko po 101. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) davčni organ dovoli odlog oziroma plačilo davka za čas do dveh let oziroma dovoli plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev, če bi se s plačilom davčne obveznosti lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Po petem odstavku 101. člena ZDavP-2 davčni organ ne more dovoliti odloga ali obročnega plačila davčnega dolga iz naslova akontacije davka, na kar se nanaša del dolga davčnega zavezanca v višini 24.774,35 EUR glavnice s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, zaradi česar se v tem delu vloga davčnega zavezanca zavrne.

Glede odločitve o odlogu oziroma obročnem plačilu davčnega dolga iz naslova davka na dodano vrednost, pa prvostopni organ v nadaljevanju pojasnjuje, da so podrobnejši kriteriji za odlog oziroma obročno plačilo davčnega dolga urejeni v Pravilniku o izvajanju Zakona o davčnem postopku. Davčni organ lahko v skladu z določili 36. člena Pravilnika dovoli odlog oziroma obročno plačilo zapadle davčne obveznosti zavezancu, čigar dohodki na družinskega člana ne presegajo dvakratnega zneska osnovnega zneska minimalnega dogodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo, to je 461,22 EUR. Davčni organ si je v skladu z določili 139. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) po uradni dolžnosti pridobil podatke iz uradnih evidenc in ugotovil, da ima tožnik prijavljeno samostojno gospodinjstvo, da ni voden v evidenci brezposelnih oseb in ni prejemnik denarnega nadomestila. Prav tako ni v evidenci prejemnikov denarne socialne pomoči ali drugih prejemkov po Zakonu o socialnem varstvu. Razvidno je tudi, da nima odprtih bančnih računov.

Ker davčni organ iz pridobljenih podatkov ni mogel ugotoviti dejanskega stanja v zvezi s preživljanjem davčnega zavezanca, je zaradi razjasnitve določenih dejstev in okoliščin potrebnih za odločitev o odlogu oziroma obročnem plačilu davčnega dolga davčnega zavezanca pozval na ustno obravnavo v roku 8 dni od vročitve vabila. Tožnik se vabilu ni odzval. Davčni organ je ugotovil, da nima dovolj podatkov, na podlagi katerih bi lahko odločil o utemeljenosti vloge, pri čemer ne gre za podatke, ki si jih lahko organ pridobi po uradni dolžnosti. Po obrazloženem je davčni organ vlogo davčnega zavezanca za odlog oziroma obročno plačilo davčnega dolga iz naslova davka na dodano vrednost v višini 46.917,69 EUR glavnice s pripadajočimi zamudnimi obrestmi kot neutemeljeno zavrnil.

Tožnik je v vlogi predlagal tudi instrument zavarovanja in sicer zavarovanje na terjatvi, ki jo je prijavil v postopku prisilne poravnave nad pravno osebo A. d.o.o. v višini 78.370,23 EUR. Glede tega pa davčni organ ugotavlja, da davčni organ lahko dovoli odlog plačila davčnega dolga, če je ponujen instrument zavarovanja iz 117. člena ZDavP-2, kar pa zgoraj navedena priglasitev terjatve ni.

Tožnik se je zoper to odločbo pritožil, Ministrstvo za finance pa je kot drugostopni organ z odločbo, št. DT-499-31-78/2012-2 z dne 28. 5. 2012 njegovo pritožbo zavrnilo. Tudi drugostopni organ se strinja z ugotovitvami prvostopnega organa, da pogoji za odlog oziroma obročno plačilo davčnega dolga v predmetni zadevi niso izpolnjeni.

Tožeča stranka izpodbija takšno odločitev s sklicevanjem na bistveno kršitev določb postopka, nepravilno ugotovljeno dejansko stanje ter nepravilno uporabljeno materialno pravo. Zatrjuje, da bi v postopku morala biti razpisana ustna obravnava, da bi davčni zavezanec lahko pojasnil in zagovarjal svoje interese. Po mnenju tožeče stranke davčni organ s tem, ko je tožnika pozval, naj se pri njem oglasi v času uradnih ur, ni razpisal ustne obravnave. Upravni organ bi moral pri svojem odločanju upoštevati peti odstavek 101. člena ZDavP-2 in Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku. Tožnika bi moral pozvati, naj predloži vlogo za odpis, obročno plačilo ali odlog plačila davčnih obveznosti. Tožeča stranka tudi zatrjuje, da bi si moral upravni organ listine, ki se naj uporabijo kot dokaz v postopku, pribaviti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 175. člena ZUP). Sicer pa se je tožnik pri upravnem organu v času uradnih ur oglasil že večkrat. Navaja še, da tožnik nima prihodkov, ki bi presegali minimalni dohodek po zakonu, ki ureja socialno varstvo, to je 226,80 EUR, in tudi nima družinskih članov. Glede na to bi bil upravičen celo do delnega ali celotnega odpisa zapadle davčne obveznosti. Tožnik predlaga, naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in tožnikovi prošnji ugodi oziroma podrejeno izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponoven postopek. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo zavzema za zavrnitev tožbe. Pri tem se sklicuje na razloge navedene v prvostopni in drugostopni odločbi.

Tožba ni utemeljena.

Materialno pravno podlago za izdajo izpodbijane odločbe predstavljajo določila ZDavP-2 in Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku. Prvi odstavek 101. člen ZDavP-2 določa, da davčni organ lahko dovoli odlog plačila davka za čas do dveh let oziroma dovoli plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih, če bi se s plačilom davčne obveznosti lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Podrobnejše kriterije za obročno plačilo in odlog plačila po tem členu ter obliko in podatke, ki jih mora davčni zavezanec navesti v vlogi, določi minister, pristojen za finance, upoštevaje raven zadovoljevanja minimalnih življenjskih potreb, ki omogočajo preživetje in so določene s predpisi na področju socialnega varstva (četrti odstavek 101. člena ZDavP-2). Davčni organ ne more odobriti odpisa, delnega odpisa, odloga in obročnega plačevanja davka v skladu s tem členom za akontacije davka in davčni odtegljaj, če ni s tem zakonom drugače določeno (peti odstavek 101. člena ZDavP-2). Vlogo za odlog oziroma obročno plačilo davka mora davčni zavezanec vložiti pri davčnem organu. Davčni organ odloči o zahtevku na podlagi podatkov iz svojih evidenc in podatkov iz evidenc drugih organov, ki jih lahko pridobi, ter predloženih dokazov davčnega zavezanca (drugi odstavek 101. člena ZDavP-2).

Po petem odstavku 101. člena ZDavP-2 torej ni mogoče odobriti odloga ali obročnega plačila davka za akontacije davka. Glede na to odpis akontacije dohodnine od davka iz dejavnosti ni mogoč.

Glede odloga oziroma obročnega plačila ostalih davčnih obveznosti pa podrobnejše kriterije določi minister, pristojen za finance. Ta je to storil s Pravilnikom o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: Pravilnik), ki v 36. členu določa, da davčni organ lahko dovoli odlog oziroma obročno plačilo zapadle davčne obveznosti davčnemu zavezancu, čigar dohodki na družinskega člana, ugotovljeni v skladu s 30. do 32. členom Pravilnika, ne presegajo dvakratnega zneska osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo.

Kot izhaja iz zgoraj navedenih določil, je davčnemu organu s prvim odstavkom 101. člena ZDavP-2 in prvim odstavkom 36. člena Pravilnika dana možnost, da lahko dovoli odlog plačila davka za čas do dveh let oziroma plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih. Davčnemu organu je torej dana diskrecijska pravica, da odloči o odlogu plačila davka oziroma plačilu davka v mesečnih obrokih. Iz dikcije predpisa, ki pravi lahko, namreč izhaja, da davčni organ ni zavezan tako storiti v kolikor ugotovi prejemke, ki ne presegajo v prvem odstavku 36. člena Pravilnika določene višine, ampak o tem odloči po presoji celotnega postopka upoštevajoč vse okoliščine konkretne zadeve.

V obravnavani zadevi je davčni organ pridobil podatke o tožnikovem premoženjskem stanju po uradni dolžnosti v skladu s 139. členom ZUP in tako ne drži tožbena trditev, da davčni organ glede tega ni ukrenil ničesar. Po uradni dolžnosti pridobljeni podatki pa so pokazali, da tožnik ni voden v evidenci brezposelnih oseb in ni prejemnik denarnega nadomestila, prav tako ni prejemnik denarne pomoči. Tožnik tudi nima odprtih nobenih bančnih računov. Iz po uradni dolžnosti pridobljenih podatkov tako upravni organ ni mogel ugotoviti, na kakšen način se tožnik preživlja, zato je le-tega povabil na ustno obravnavo. Sodišče se ne strinja s tožbeno trditvijo, da vabila, ki ga je prvostopni organ poslal tožniku, ni mogoče šteti kot vabilo na ustno obravnavo. Davčni organ je tožnika povabil, naj se v roku 8 dni od vročitve oglasi pri prvostopnem organu zaradi izvedbe ustne obravnave. Pri tem je bil tožniku sporočen naslov in soba, v kateri naj se oglasi, telefonska številka, na katero naj pokliče, in uradne ure, v katerih je to mogoče. Upravni organ torej tožnika ni povabil na ustno obravnavo na določen dan, ampak je bila tožniku dana celo možnost, da se v navedenem časovnem obdobju oglasi pri pristojnem organu po predhodni najavi na sporočeno telefonsko številko. Gotovo takšen način vabljenja samo olajša stranki, da se udeleži ustne obravnave, saj ji je omogočeno, da se le-ta opravi v času, ki ustreza stranki. Takšen način vabljenja je torej prej stranki v prid, zato se sodišče ne strinja s stališčem tožeče stranke, da s tem tožnik na glavno obravnavo ni bil pravilno vabljen. Vročitev je bila tudi pravilno opravljena po pooblaščencu, saj se, kadar ima stranka pooblaščenca, vroča njemu (prvi odstavek 88. člena ZUP). Ob tem pa sodišče še dodaja, da je bil z isto vlogo tožnik pozvan tudi, naj predloži pooblastilo, ki ga pooblaščenec do takrat ni predložil, temu pozivu pa je tožnik pravilno sledil.

Predmetni postopek se je začel po vlogi tožeče stranke, ki mora za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze (prvi odstavek 76. člena ZDavP-2). Upravni organ je tudi po uradni dolžnosti pridobil dokaze za razjasnitev dejanskih okoliščin konkretne zadeve. Ker na ta način teh ni bilo mogoče v celoti razjasniti, je upravni organa tožnika povabil na ustno obravnavo, tožnik pa se temu vabilu ni odzval. Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, je davčnemu organu dana diskrecijska pravica, da odloči o tem, ali so podani pogoji za odlog oziroma obročno plačilo davčnega dolga. Po obrazloženem je imel tudi po presoji sodišča davčni organ po izvedenem postopku, v katerem tožnik ni sodeloval tako, da bi bilo mogoče dejansko stanje v celoti razjasniti, dovolj podlage za to, da je tožnikovo vlogo zavrnil.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.