UPRS sklep IV U 55/2012

Tožba se zavrže.

Z izpodbijano prvostopenjsko odločbo je Center za socialno delo Šentjur pod točko 1 izreka odločil, da se Center za socialno delo Kranj, ki je bil z odločbo, št. 584-2/1998 z dne 5. 10. 1998 postavljen za skrbnika A.A. s stalnim bivališčem na naslovu …, razreši nalog skrbnika; A.A. je bila s sklepom Temeljnega sodišča v Kranju, št. N 147/93 z dne 16. 11. 1993 delno odvzeta poslovna sposobnost. Za skrbnika se mu postavi Center za socialno delo Šentjur pri Celju, Celje, po pooblaščeni osebi (točka 2 izreka); naloge skrbnika so glede na delni odvzem poslovne sposobnosti enake dolžnostim skrbnika mladoletnika, ki je dopolnil 15 let v skladu z določili 208. člena ZZZDR (točka 3 izreka). Pod točko 4 izreka je odločeno, da s to odločbo preneha veljati odločba CSD Kranj, št. 584-2/1998 z dne 5. 10. 1998. Pod točko izreka 5 pa je odločeno, da v tem postopku posebni stroški niso nastali.

V obrazložitvi organ prve stopnje navaja, da je Center za socialno delo Kranj z dopisom odstopil celotno dokumentacijo v zadevi A.A. (tožnika v tem sporu), stanujoč na naslovu …. Med drugim je bil odstopljen sklep Temeljnega sodišča v Kranju, št. N 147/93 z dne 16. 11. 1993, s katerim je bila A.A. delno odvzeta poslovna sposobnost in odločba CSD Kranj, št. 584-2/1989 z dne 5. 10. 1998, s katero je bil postavljen pod skrbništvo. Naloge skrbnika je opravljal Center za socialno delo Kranj. V postopku je bilo ugotovljeno, da si je v letu 2011 A.A. uredil stalno prebivališče na naslovu …. Na podlagi 22. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) se je zato celotna dokumentacija v zvezi s skrbništvom odstopila v nadaljnje reševanje v CSD Šentjur pri Celju. V skladu z določbo 206. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), ki določa, da center za socialno delo postavi pod skrbništvo osebe, ki jim je po odločbi sodišča odvzeta poslovna sposobnost, je CSD Šentjur pri Celju uvedel po uradni dolžnosti postopek za postavitev pod skrbništvo A.A. Na podlagi 185. člena ZZZDR je določeno, da bo naloge skrbnika opravljal CSD Šentjur po pooblaščeni osebi. Določba 208. člena ZZZDR določa, da ima skrbnik osebe, ki ji je delno odvzeta poslovna sposobnost, pravice in dolžnosti skrbnike mladoletnika, ki je že star 15 let, zato lahko center za socialno delo po potrebi določi, katere posle sme oseba, ki ji je bila delno odvzeta poslovna sposobnost opravljati samostojno in brez odobritve. V sklepu Temeljnega sodišča v Kranju N 147/93 z dne 16. 11. 1993, ki je postal pravnomočen 15. 12. 1993 je med drugim navedeno, da lahko oseba, ki ji je bila delno odvzeta poslovna sposobnost, sama sklepa pravne posle, razen če ni z zakonom drugače določeno. Za veljavnost teh poslov je potrebna odobritev skrbnika, če so tako pomembni, da bistveno vplivajo na življenje takšne osebe. Oseba lahko samostojno razpolaga s svojimi osebnimi dohodki, pri čemer mora prispevati za svoje preživljanje.

Tožena stranka je s pritožbeno odločbo odločila, da se ob reševanju pritožbe A.A. zoper odločbo CSD Šentjur pri Celju, št. 1221-59/2011-6 z dne 29. 11. 2011, odpravi 4. točka izreka izpodbijane odločbe. 5. točka izreka postane 4. točka izreka, v ostalem delu je tožena stranka potrdila izpodbijano odločbo kot pravilno. Glede odprave 4. točke izreka izpodbijane odločbe navaja, da s to odločbo preneha veljati odločba CSD Kranj, št. 584-2/1989 z dne 5. 10. 1998, s katero je CSD Kranj postavljen za skrbnika pritožniku. O tem pa je organ prve stopnje že odločil v 1. točki izreka izpodbijane odločbe, ko je odločil, da se CSD Kranj razreši nalog skrbnika pritožniku.

Tožnik v dokaj nerazumljivi in obsežni tožbi navaja številne tožbene ugovore, ki pa se ne nanašajo na odločitev in razloge izpodbijane odločbe. Gre za neureditev listin na uradu pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Vodili so ga po 13. 7. 1964 kot nezaposlenega iz naklepa, tako da so ga policisti nenehno zasledovali, ko se je vračal iz zaposlitve. Tako je brez dohodka od 16. 7. 1964 dalje. V nadaljevanju navaja gradnjo v zvezi z gradbenim in lokacijskim dovoljenjem, št. 351-237/72-04/11 z dne 27. 12. 1974. Opisuje dejansko stanje, ki se nanaša na kopanje dveh mejnikov, ki je bilo nezakonito in je bilo s tem storjeno kaznivo dejanje. Obravnaval ga je B.B. z anonimnim pismom z vsebino navedeno v prilogi, takoj po 19. 2. 1982. Navaja nepravilnosti v zvezi z njegovim dedovanjem. V nadaljevanju omenja spor P 823/86 in tožilko C.C. v zadevah Kt 29/89 in Kt 784/93 in več nepravilnosti, ki naj bi bile v zvezi s tem izvršene. V nadaljevanju še podrobno opisuje določene okoliščine iz raznih drugih zadev, ki pa s spornim primerom nimajo zveze. Tožnik zaključuje, da je s tem od 17. 7. 1964 oškodovan za skupni znesek v višini 2.441.476,00 EUR, računano do 13. 3. 2012 oziroma za pretrpljene duševne bolečine zaradi groženj, prisilno odvzete prostosti, bolečin in fizičnih napadov. Vse to mesečno znaša 4.367.577 EUR in smiselno predlaga, da se mu odobri izplačilo tega zneska.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov;

Sodišče mora v predhodnem preizkusu tožbe najprej ugotoviti, ali tožnik izpolnjuje procesni pogoj pravnega interesa za tožbo v upravnem sporu zoper prvostopenjski akt. Med strankami postopka ni sporno, da je tožnik v letu 2011 prijavil stalno prebivališče na naslovu …. (prej je imel stalno prebivališče na območju ...), ki spada pod krajevno pristojnost Centra za socialno delo Šentjur pri Celju. V skladu z 22. členom ZUP in 82. členom Zakona o socialnem varstvu (ZSV), je organ prve stopnje izdal izpodbijano odločbo, glede na to, da so se s spremembo tožnikovega stalnega prebivališča spremenile tudi okoliščine, na podlagi katerih je bila določena krajevna pristojnost centra za socialno delo.

Po ustaljeni upravnosodni praksi mora vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo pravic oziroma pravne koristi, na podlagi prvega odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), po katerem sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, ves čas izkazovati pravni interes oziroma pravno varstveno potrebno. To pomeni, da mora ves čas postopka izkazovati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da si s tožbo v upravnem sporu izboljša svoj pravni položaj. Ta pogoj izkazovanja pravne koristi v upravnem sporu določa 36. člena ZUS-1, kjer je določeno, da sodišče tožbo zavrže, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo očitno nima nobenih posledic za tožnika, ali pa so te posledice zanemarljive, razen če gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja (5. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Sodišče tožbo zavrže tudi, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

Za predhodni preizkus obravnavane tožbe, je torej bistvena 6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Gre za vprašanje, ali izpodbijani akt posega v kakšno tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakonu oprto osebno korist, glede na to, da je bila izpodbijana odločba izdana na podlagi zgoraj navedenih določb 22. člena ZUP v zvezi z 82. členom ZSV. Ker tožnik temu prenosu krajevne pristojnosti po uradni dolžnosti v tožbi ne oporeka in z vloženo tožbo tudi ne more izboljšati svojega pravnega položaja, je sodišče tožbo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.